Christmas letters

10. del

Bella je poskusila že čisto vse - papir je pregibala, ga usmerila proti svetlobi, segrela z vžigalnikom in ohladila, vendar se - domnevne - besede niso prikazale.

V šoli se je prvič cel dan družila s Stello in Charlie-jem in kljub temu, da so bili vsi pogledi usmerjeni vanjo, se je počutila odlično.

S Stello je morala nekajkrat pomiriti Charlie-ja, ko je kdo dal kakšno zares nesramno opazko čez Bello, vendar se drugače ni zgodilo nič zanimivega.

Ura je bila pet popoldne, ko je pri vratih pozvonilo.

"Grem jaz!" Je glasno rekla Bella, vedoč, da jo pred vrati čaka Charlie. "Živijo." Ga je nato pozdravila. Stella je bila na treningu, zato danes ni morala priti.

"Kaj sreče?" Je vprašal Charlie in Bella je odkimala. Ni več vedela, kaj naj še poizkusi, da se bo tisto sporočilo prikazalo!

"Kdo pa je?" Iz dnevne sobe je prišel Lucas, ki danes ni delal.

"Charlie, Lucas. Lucas, Charlie." Ju je Bella predstavila in se nedolžno nasmehnila svojemu skrbniku. Lucas ju je sumničavo pogledal, nato pa vprašal:

"In otroka, kaj bosta počela?"

"Naloga." Je hitro odgovoril Charlie, Bella pa obenem: "Učenje!" Lucasove oči so preiskovale obraza Belle in Charlie-ja.

"Naloga in učenje." Se je Bella nerodno nasmejala, nato pa Charlie-ja pograbila za komolec. In ga odvlekla po stopnicah.

"Oprosti za to." Se mu je opravičila, ko je zaprla vrata sobe.

"Nisi ti kriva." Se ji je nasmehnil Charlie. "Lahko vidim listek?" Bella je pokimala in mu ga podala.

Celih deset minut je Charlie ogledoval listek, ga - tako kot že prej Bella - obračal, usmerjal proti svetlobi, nato je od nekdo privlekel majhno žepno svetilko in snop svetlobe usmerjal v listek.

Belli se je na neki točki zazdel neznansko smešen, ko se je takole igral preiskovalca, vendar mu je bila kasneje hvaležna za to predstavo.

"Bella, mi daš svinčnik?" Jo je odsotno vprašal in dekle je pohitelo do mize, pograbilo svinčnik in mu ga izročilo. Charlie je listek položil na mizo in ga z rahlimi potezami osenčil.

"Poglej!" Ponosen nasmeh se mu je raztegnil čez obraz, ko je Bella listek vzela v roke in na njem zagledala nekakšen znak. Namenila mu je vprašujoč pogled. "Nekdo je na papirju pustil odtis. In odtis dobro vidiš takrat, ko ga osenčiš. Če si kdajkoli risala, razumeš." Ji je ponosno pojasnil in se ob tem rahlo izprsil.

Bella ga je od veselja objela, nato pa veselo poskočila po sobi.

"Ampak kaj to pomeni?" Je, še vedno z nasmehom, vprašala.

"Ne vem. To bomo videli. Morda bo s tem znakom označen naslednji namig - tako nekako je do sedaj potekalo."

"Uspelo ti je, Charlie, hvala ti!" Se mu je nasmehnila Bella ravno v trenutku, ko je v sobo glavo pomolil Lucas.

"Matematični račun." Mu je pojasnila Bella in on je pokimal.

"Charlie, boš ostal na večerji? Pico imamo in več kot dobrodošel si." Je nato rekel.

Charlie je pogledal Bello, in ko je ta skomignila z rameni, je odvrnil: "Z veseljem, gospod Davis."

"Večerja bo čez petnajst minut." Je še rekel Lucas, preden je vrata zaprl za sabo.

"Pokličeva Stello?" Je predlagala Bella in že iskala njeno ime v imeniku, kar ni bila težka naloga. Prijateljico je imela posebej označeno, poleg tega pa njen telefon ni vseboval veliko telefonskih številk.

Stella je bila še bolj navdušena od Belle - če je to sploh možno - in zagotovila, da si bodo jutri v šoli vse povedali. Če bi ji mama dovolila, bi verjetno kar takoj pridrvela k Belli.

Večerja je potekala brez večjih težav, razen majhnih a neprijetnih vprašanj iz strani Lucasa, kot na primer 'Ali sta prijatelja?' Ob čimer ju je pomenljivo pogledal. Rahlo zardevanje je bilo prisotno, vendar se ni zgodilo nič večjega in Natalie je uspešno speljala Lucasa od nepotrebnih vprašanj.

Pogovarjali so se o podjetju Charlie-jevih staršev, o tem, kako jima gre v šoli in kaj rada počneta v prostem času.

"Sem mislil, da bo slabše." Je Charlie priznal Belli, preden sta se poslovila - bila sta sama v veži, Charlie je bil že oblečen obut in naslonjen na vrata.

"Iskreno, jaz tudi. Zahvale gredo Natalie." Oba sta se tiho nasmejala, nato pa ga je Bella Bežno objela, ter mu zaželela lahko noč.

"Bella?" Jo je zatem Natalie poklicala v kuhinjo. "Kaj se plete med tabo in Charlie-jem?"

"Nič." Ji je zagotovila Bella, vendar je bila njena rdečica dovolj zgovorna.

"In to naj bi verjela." Je zamrmrala Natalie in hčerko pomenljivo pogledala. Bella je zavila z očmi in končno priznala:

"Ja, morda mi je malo všeč, ampak obljubim, da ni nič!" Natalie se je nasmejala in ji pomežiknila, nato pa rekla:

"Samo pazi, da Lucas ne izve, ker bo bil potem ubogi fant na razgovoru za svoje življenje."

Bella je po dolgem času zaspala z nasmehom, ob misli na Charlie-ja. Vedela je, da je med njima nekaj več, vendar ni bila prepričana kaj. Karkoli je že bilo, je bilo lepo in temu se ni nameravala odreči.

10/25