Christmas letters

8. del

Zvonec jo je, pri iskanju Charlie-ja, prehitel, zato je med poukom diskretno izvlekla telefon in poiskala njegovo številko.

Ob petih pri meni?

Oprosti za prej.

Nihče drug ne ve, razen ti, zato sem predvidevala...

Charlie, ob petih?

Poslala mu je vrsto sporočil, nato pa obupala. Če bo videl sporočila in se odločil priti, se bosta videla ob petih. V nasprotnem primeru mora enostavno počakati, da se zadeva ohladi.

Nekaj minut čez pet je pri vratih zazvonilo in na pragu sta, na Bellino presenečenje, stala oba - Charlie in Stella.

"Nisem hotel priti, ona me je privlekla." Je pomignil proti Stelli, da bi dal Belli vedeti, da se drugače ne bi prikazal.

"Povejta mi vse. Zdaj." Je zahtevala Stella, ko so nekaj minut zatem sedeli v Bellini sobi.

"Posvojena sem." Ji je povedala Bella. "Natalie in Lucas nista moja prava starša."

"Kje pa sta tvoja starša?" Je radovedno vprašala Stella in Belli so se v očeh nabrale solze. Pogledala je Charlie-ja, ki ji je vračal, vedno manj jezen, pogled.

"Pred desetimi leti se je zgodila prometna nesreča." Je fant končno vskočil, očitno je bilo njegovo sočutje večje od jeze, in Bella mu je bila v tistem trenutku neskončno hvaležna. "In njena starša sta bila vključena. Ostalo lahko povežeš."

Na Stellinem obrazu se je izrisalo presenečenje, nato pa žalost.

"Oprosti, Bella. Res mi je žal." Je tiho dejala in objela prijateljico.

"Ampak to še ni vse." Je rekla Bella in ji izročila pismo. "To sem dobila pred nekaj dnevi, v nabiralniku."

Stella je prebrala pismo in njene obrvi so se dvignile v nejeveri.

"Zakaj bi ti kdo to pisal?" Je vprašala in Bella je skomignila z rameni.

"Nekdo, ki bi se rad zafrkaval, se ne bi tako potrudil." Je še Charlie pristavil svojo misel in vprašanja so, kot ogromni, težki oblaki pred nevihto, obvisela v zraku.

"Kaj jaz mislim; najdimo človeka, ki ti tole piše." Je odločno izjavila Stella.

"Ne vem..." Bella je v roke ponovno vzela pismo in ga prebrala znova in znova in znova... "Nekaj mi ne gre v glavo. Ta beseda. Morda."

"Tvoja starša sta morda še živa..." Je zamrmral Charlie in poudaril besedo 'morda'. Če je dobro pomislil, je res zvenelo čudno. "Kot da oseba ne ve zagotovo... vendar si upa trditi."

"Ne razumem," je zavzdihnila Stella. "Ljudje so, ali pa niso mrtvi. Tukaj ni 'nečesa vmes'."

"Bella!" Se je nenadoma iz spodnjega nadstropja zaslišal glas.

"Natalie me kliče." Bella je zdirjala po stopnicah proti rejnici.

"Bella in Charlie sta na obisku." Ji je rekla, preden bi Natalie načela kakšno družinsko tematiko.

"Pismo si dobila." Ji je rekla in ji ga izročila. Bella se je zagledala v čudovito okrašeno ovojnico - prav takšno, kot je bila prva.

"Hvala." Je zamrmrala in se pognala v svojo sobo.

"Še eno pismo je prišlo. Od... te osebe."

Prijateljema so se oči razširile - Stelli v pričakovanju, Charlie-ju pa v zaskrbljenosti nad vsebino.

"Ali odprem?" Je vprašala Bella in še preden je vprašanje zares izrekla do konca, je Stella skoraj zakričala:

"Ja, daj že!"

"Lahko najprej vidim?" Je vprašal Charlie in segel po pismu, Stelli pa ni ušlo, kako sta se Charlie-jeva in Bellina roka dotikali za trenutek predolgo. Majhen, a opazen trenutek - še posebej za Stelline oči.

Vendar ni želela sedaj izzivati s tem. Obe z Bello sta opazovali Charlie-ja, ko je podrobno opazoval pismo, ga obračal v rokah in usmerjal proti stropni luči, da bi bolje videl.

"Ne vem, nič neobičajnega." Je na koncu razočaran zavzdihnil. "Razen, seveda, da spet ni bilo znamke. Kdor je to prinesel, je prišel popolnoma do vrat."

Bellino srce se je pospešilo, ko je pomislila na to osebo, ki ve nekaj o njenih starših - nekaj pomembnega, kot je recimo to, da sta morda še živa.

"No, daj že, Bella!" Je zavzdihnila prijateljica in Bello prebudila iz sanjarjenja.

"Vzemi si čas." Jo je popravil Charlie, vendar so bile tudi njegove oči prikovane na pismo.

Bella je počasi odprla kuverto in se zazrla v besede na papirju.

8/25