Christmas letters

9. del

Bella se je zazrla v naslov, ki ga ni poznala.

"Kaj piše?" Je nestrpno vprašala Stella in Bella ji je izročila pismo. "Huh." Je nato zaslišala Stellin razočaran vzdih. Tudi ona očitno ni poznala naslova.

"Pokaži." Se je oglasil še Charlie. "Hej, ni to tista zapuščena hiša na drugi strani mesta?" Vsem trem se je razsvetlil obraz.

"Veš kje je to?" Je nejeverno vprašala Bella.

"Seveda, ko smo bili mlajši, smo se s fanti vedno igrali okoli tiste hiše in jo raziskovali. Kaj je boljšega kot zapuščena hiša, ki se je vsi bojijo?"

"Veliko stvari." Si je zamrmrala Stella in Bella se je nasmehnila ob njeni izjavi.

"Samo dvajset minut hoje je do tja." Je dodal Charlie.

"Prav, gremo!" Je navdušeno rekla Stella in se pognala na noge.

"Čakajta." Ju je ustavila Bella. "Ne vemo, kaj bomo tam našli. Kaj če..." Veliko je bilo možnosti, kaj bi se lahko zgodilo. Vraga, ena od možnosti je bila, da tam najde svoje starše. Ampak ni vedela, ali je pripravljena.

"Ko boš pripravljena." Ji je v razumevanju pokimal Charlie, Stella pa mu je pritrdila.

"Ne vem... ne vem kaj naj pričakujem." Jima je Bella povedala. Nista ji znala odgovoriti. Tudi onadva nista vedela, kaj bodo tam našli, vendar je bila Bella veliko bolj čustveno vpletena kot Stella in Charlie.

"Nihče ne ve." Ji je Stella odvrnila. "Ampak če ne gremo, ne bomo nikoli izvedeli."

Bella je pokimala.

Po krajši razpravi, kaj za vraga bodo našli v tisti hiši, se je trojica odpravila po zasneženem pločniku na drugo stran mesta. Pot jim je v snegu vzela dobre pol ure, vendar je bila ura že pol pet, kar je pozimi pomenilo, da se bo kmalu stemnilo.

"Ali je bilo res pametno, da se odpravimo tako pozno?" Je zaskrbljeno vprašala Bella, na kar ji je Stella odgovorila:

"Daj no, veš, da nihče od nas ne bi mogel spati danes ponoči, če ne bi šli že zdaj." To ji je morala pritrditi. Ne bi mogla spati, če bi vedela, da obstaja možnost, da sta njena starša še nekje, živa.

Kar naenkrat se je Pred njimi dvignila ogromna zapuščena vila. Bila je - za razliko od nekaj porušenih sten - v precej dobrem stanju, bršljan se je dvigal med počenimi okni in vrat sploh ni bilo - vhod v temno notranjost je bil odprt.

"Khm, gremo?" Je prestrašeno vprašala Stella, kot bi hotela, da jih nekdo odvrne od tega podviga. Vendar je Charlie na njeno žalost odvrnil:

"Pojdimo."

Bellini in Charlie-jevi prsti so se prepletli, ko so hodili proti vhodu in Bella je v strahu krčevito stisnila njegovo roko. Vse je kričalo, da so v grozljivki - ravno v grozljivkah ljudje sredi noči vstopajo v zapuščene hiše.

Ko so končno, popolnoma počasi in previdno, vstopili v hišo,... se ni zgodilo nič. Nihče ni skočil iz sence, nobena past jih ni požrla in vse je bilo tiho.

"In zdaj?" Je vprašala Stella po nekaj sekundah tišine, rahlo nestrpno.

"Poiščemo naslednji namig." Se je oglasil Charlie in se pomaknil čez sobo ter si ogledoval notranjost hiše. Tudi Bella se je počasi in previdno pomaknila v sosednjo sobo, v iskanju kakršnegakoli namiga, ki bi ji povedal, kje so njeni starši.

Nenadoma je pred njo iz zraka padel listek. Prestrašeno je odskočila, pograbila listek in stekla iz sobe - nekdo je moral vreči listek, in ni nameravala izvedeti kdo.

V paniki je stekla iz hiše, ter se pri tem s tihim krikom v nekoga zaletela.

"Auč!" Je zaslišala poleg sebe, takoj nato pa: "Ali si v redu?" Pogledala je Charlie-ja, ga pograbila za roko in stekla iz hiše. Medtem ju je videla Stella, ki se ni obirala niti za sekundo - in v nekaj trenutkih so bili vsi izven hiše.

"Kaj se je zgodilo?" Je vprašal Charlie zadihano in Bella je pojasnila.

"Iskala sem namig, ko je tale listek kar padel predme. Iz zraka. Pograbila sem ga in samo stekla. Ne vem, ali ga je kdo vrgel, ali je padel... ampak niti ne želim izvedeti."

"Torej imamo namig?" Stella se je zdela - kot vedno - navdušena nad celotno situacijo, ne glede na to, kako strašljiva je bila.

"Ne vem. Mogoče sem pograbila naključen listek in se prestrašila brez razloga." Je Bella skomignila z rameni. "Vendar bi bilo to naključje skoraj preveliko."

"Kaj še čakaš, poglejmo!" Je vzkliknila Stella in Bella je razgrnila zvit listek, na katerem ni pisalo nič.

"Kaj?" Je zmedeno vprašal Charlie.

"Mogoče... je sporočilo zakamuflirano. Da ga je treba na primer obrniti proti svetlobi ali kaj podobnega, da ga vidiš." Se je tolažila Bella. "Ampak bomo to ugotavljali jutri. Nekam temno postaja."

S hitrimi koraki so se odpravili proti domu, ne da bi se zavedali, da jih nekdo opazuje.

___________________

Seveda sem skoraj pozabila in tole je res zadnji trenutek, ampak se ne predajam!

9/25