Elmira

Marcus #1

Pištolo zataknem za pas in bliskovito stečem proti požarnim stopnicam. Preskakujem po tri hkrati, dokler ne pridem do tal in stranskih vrat, ki jih odrinem in vstopim. Prehodim ozek hodnik, z glave si potegnem črno kapo in jo spustim na tla. Slečem si še temen plašč, pod katerim imam na sebi moder suknjič in svetlo srajco. Poravnam ovratnik, z obraza odpihnem enega neubogljivih las in se znajdem v prostrani dvorani, polni ljudi, ki paničarijo in brezglavo tekajo naokoli. V stropu opazim odprtino in tik pod njo se gnete gruča moških in žensk v opaznih rdečih jaknah z velikim belim križem na hrbtu. Mirno stopim mimo njih, s pogledom ošinem dve iznakaženi trupli, ki ju nalagajo na nosila.
Ni me strah, da bi me kdo ustavil, izkušnje imam z človeškimi odzivi. Verjetno me že iščejo na strehah in po ulicah. Ne bodo me našli, ne zdaj ne naslednjič, ko bom poskušal. Kot bi se igral skrivalnice s petletnikom.
Izstopim skozi glavni izhod in se spretno prebijam skozi gručo radovednežev, ki bodo vsak čas podrli vrata in vstopili na kraj zločina. Hodim naprej po ulici, čimprej želim doseči avtobusno postajo in priti domov. Zaslužim si pošten počitek.
Ko tako v tišini in temi ulice marširam naprej, zaslišim vžig motorja, kar me naredi malce živčnega. Vseeno nemoteno nadaljujem in pridem do praznega križišča, vsi semaforji utripajo z rumenimi lučmi. Šele takrat opazim, da se mi hrup avtomobila počasi približuje; prepočasi za normalno vožnjo.
Čeprav nočem, izza pasu potegnem pištolo in se s hrbtom naslonim na hladen zid stavbe, mimo katere hodim. Do križišča počasi prileze majhen rumen hrošč in z velikimi sprednjimi lučmi osvetli moj obraz. Ustavi se, a motor še vedno vztrajno hrumi, ko se okno na voznikovi strani spusti in razkrije postavo z visokim sivim cilindrom, sončnimi očali in smešnimi kratkimi brčicami. Na prvi pogled izgleda kot ogromna miš in hipoma ga prepoznam. Skoraj neopazno mi pomigne, naj se mu pridružim. Pospravim pištolo in želim sesti na sovoznikov sedež, a bežno odkima. Zaprem vrata in se usedem na zadnji prostor, ustnice stisnem v tanko črto, ko se premakneva naprej po cesti.
Kolikor ta avto od zunaj izgleda, kot bi ga sestavljali slepci, je notranja oprema skrbno in pazljivo izbrana, vsak kos na svojem mestu, barvna uskladitev je popolna in vse je brezhibno čisto. Kot njegov posel; grozljiv, nezakonit, nemoralen in dobičkonosen, a čist. Zato se tudi kliče Silverin, kar v minščini pomeni čist.
Moški si s hitro kretnjo sname očala in razkrijejo se njegove majhne sive oči, ki le še pripomorejo k podganjemu videzu. Zastrmi se v vzvratno ogledalo naravnost vame. Želim si obdržati mirno kri, a nekaj v njegovem pogledu me vznemiri.
"Bi moral kaj vedeti?" piskne s cvilečim in nenaravno visokim glasom, kot bi govorila gumijasta račka, a vseeno me zmrazi po hrbtenici. Navsezadnje je trenutno moj nadrejeni, no, posrednik med mano in naročnikom, ker bi ta najraje ostal anonimen. In pravkar sem zamočil atentat. Hudo zamočil.
Silverin si, medtem ko strpno čaka na moj odgovor, na noht natakne majhen košček sira in ga začne precizno glodati. Ne vem, če sem že kdaj srečal bolj čudnega človeka. Ko konča z obdelovanjem prigrizka in sem še vedno tiho, naenkrat bliskovito zavre. Gume zaškripajo, vozilo se po nekaj metrih ustavi sredi ceste in mišji mož se napol obrne k meni. "Si opravil?" Zveni nevidno grozeče. Končno uspem glasilke spraviti v tek. "Misija je bila prekinjena. Odpiram ponovitev." Njegov obraz ostane brezizrazen, čeprav tega gotovo ni pričakoval. Moj ugled je neomadeževan: brez ponovitev. Do sedaj.

Stojim sredi ceste, s pločnikov me osvetljujejo redke delujoče svetilke. Hrošč je že zdavnaj odpeljal svojo pot, Silverin sestavlja nov načrt, nov popoln umor. Naročniku še ne bo posredoval novice, saj bova zadevo končala že do poldneva naslednjega dne.
Še vedno nisem prepričan, zakaj mi ni uspelo. Imel sem jo tam, na muhi, samo sprožilec bi pritisnil in ji preluknjal možgane. A namesto tega sem zgrešil, ne enkrat, temveč dvakrat in zadel popolnoma nepomembni osebi.
Strmela je vame. Strmela je naravnost v moje oči, preko pištole in strupenih puščic, preko črne kape in plašča, naravnost in globoko vame. Ni se zdela prestrašena ali panična ali kakorkoli nepripravljena na smrt. Morda le presenečena in malce žalostna. In v tisti beli obleki in belih valovitih laseh...spominjala je na angela. Čudovitega belega čarobnega angela.
Stresem z glavo, se vrnem na pločnik in si dvakrat pihnem dlani, saj postaja že presneto mrzlo. Vseeno trmoglavo hodim naprej, pištolo prestavim v notranji žep plašča in si v glavi vedno znova vrtim misel, ki odrine vse ostale: tudi angeli padajo.