Elmira

Marcus #2

Zvok strela me zbudi iz zasanjanosti. Spoznam, da sem pritisnil na sprožilec in zadel. Zadel njeno ramo. Dekle pade na tla in zastoka. Brez oklevanja stopim korak naprej in namerim v njeno glavo. Obraz obrne proti meni, njene oči so široko odprte in polne strahu. Njena srajca je premočena od potu, lepi se ji na telo. Njena bleda koža je poškropljena s krvjo, beli lasje pravtako. Lepa je. Priznam, da je lepa. Tudi v zadnjih sekundah njenega življenja žari v nežni nevsiljivi lepoti in nedolžni privlačnosti. In njene oči so rahlo modre, skoraj prozorne, a izrazite in polne čustev.
Ustreli že, me prešine. Nimaš cel dan časa, sproži že. Daj. Končaj njene muke. Samo ... pritisni.
Zapre oči. Dejansko zapre oči in počasi izdihne. Zakaj vedno zapre oči?
Da me ne bi gledala. Da ji ni treba gledati, kako ji strežem po življenju. Je to razlog? Ali se ji samo preveč gnusim, da bi me pogledala? A poglavitveno vprašanje tu je: zakaj mi je sploh mar?
V trenutku, ko zberem voljo in pogum za pritisk na petelina, zaslišim in začutim vibriranje v prsnem žepu. Telefon. Ne da bi odvrnil pogled od nje, iz žepa potegnem napravo in jo prižgem. Glasovno sporočilo. Telefon pridržim k ušesu. Medtem ona spet odpre oči, zato si nadanem kar najbolj strog in krut izraz, kar jih poznam. Saj ne da bo z ranjeno roko karkoli poskušala. Ali pač ...
Poslušam sporočilo.
Worn.
Silverin je.
Naročnik preklicuje nalogo. Pojdi na varno postajo.
Namrščim se. Sem prav slišal? Naročnik je preklical nalogo? Je to sploh mogoče? Naročniki ponavadi ravno ne prekličejo naročila za umor nekoga. To se mi še nikoli ni zgodilo, pa sem v poslu ... dolgo.
Opazim, da sem postal nepozoren. Dekle se je odplazilo nekaj metrov nazaj in zdaj poskuša vstati.
"Miruj," glasno zagodrnjam. Ona me pogleda, a se vseeno do konca dvigne, ko zakriči in se znova zgrudi na tla. Šele takrat se zavem, kakšno srečo imam, da sem okleval in je nisem ubil. Če bi jo in bi naročnik njenega umora navodilo preklical, bi lahko vso krivdo zvalil na Silverina in name, Silverin pa bi nato dokaze proti meni izročil policiji in jo ucvrl. Navsezadnje ni ne moj prijatelj ne sodelavec. Je moj posrednik, kar pomeni, da ga nič ne zavezuje k lojalnosti in bi me brez pomislekov izdal, da bi se ognil zaporu.
Dekle strmi vame, nejeverno in zadržano. Spreleti me. Videla je moj obraz. Znala bi me zelo natančno opisati, verjetno tudi tip orožja in moj glas. V mojem svetu takim osebam rečemo 'priče' in 'priče' kmalu postanejo 'postranska škoda'. Po nenapisanem kodeksu poklicnih morilcev bi jo moral odstraniti, sicer me bo brez dvoma izdala.
Spet poskuša vstati. A bo že pri miru! Razmišljati poskušam. Kaj naj naredim? Kaj ima prednost: naročilo ali moja varnost? No, odvisno za koga. Če štejem Silverina in naročnika, sem v manjšini. Zdaj sem v nečem, čemur v poslu pravijo 'neizhodna situacija'. Ali jo pustim živeti in me izda policiji, ali pa jo ubijem in me naročnik izda policiji. Po domače bi temu lahko tudi rekli 'v dreku'.
Telefon se znova oglasi, tokrat je klic. Silverin.
"Čakam te. Pusti vse in se spelji sem. Ne skrbi zanjo."
Prekine. Zavzdihnem, pospravim pištolo in začnem korakati nazaj proti hiši in cesti. Le nekaj sto metrov od vile je 'varna postaja', kjer me je posrednik že prej odložil.
"Kaj se dogaja?" Dekle poskuša govoriti v hladnem in ostrem tonu, a ji ne uspe, saj se ji glas trese. Ignoriram jo in se spustim po sipini proti sadovnjaku. Nekje na sredini poti se ozrem čez ramo. Stoji in strmi vame, kako zapustim sadovnjak in stopim na cesto. Ko ugotovi, da jo gledam, se umakne nazaj, da peščena sipina zakrije pogled nanjo. Oči uprem pred sebe in kaj kmalu na horizontu opazim malega hrošča, ki glasno brni. Zavijem z očmi. Kako zelo sovražim ta avto.
Potegnem za kljuko, se počim na zadnji sedež in zaloputnem vrata. Vozilo se tako silovito strese, da se za trenutek zdi, da bo razpadlo. Pištolo potegnem izza pasu in jo predam Silverinovi stegnjeni roki, ki jo pospravi v predal pred sovoznikovim sedežem. Avto spelje s polžjo hitrostjo, ki pa se povečuje, dokler ne prideva na hitrost 80-letnega kolesarja. Kako lahko nekdo kupi tako vražje počasen avto? Sploh za pobeg s kraja zločina, pa še tako opazen je. In tako glasen. In tako star.
Ampak Silverinu je všeč, tako kot so mu všeč naočniki in visoki cilindri in palice z držali iz srebra. Čuden človek. Res čuden. A zanesljiv. V svojih časih je bil zelo uspešen in je bil znan po tem, da je imel ... netipične tehnike odstranjevanja žrtev. Zelo nerad govori o tem, nimam pojma zakaj. Verjetno želi svoje 'učinkovite skrivnostne tehnike' obdržati le zase.
Kmalu prideva na glavno cesto in se zapeljeva mimo prvih zunanjih hiš Kare. Nisem prepričan, kam točno greva. Prečkava 8. okrožje, Revni forum in nadaljujeva po Vzhodnem mostu do središča. Namrščim se. Moj dom je v 5. okrožju, njegov v 4., zakaj ne greva na jug? Ugotovim, da greva verjetno v 1. ali 2. okrožje, dom bogatih, vplivnih meščanov in direktorjev podjetij. Ampak zakaj?
Silverinu pošljem začudeni pogled, ošine me v ogledalu, a pozornost preusmeri nazaj na prometno cesto. Enako kot bi rekel: boš videl, ko bova tam.
Čez kakšnih deset minut končno ustaviva pred visoko stolpnico. K nama priteče moški v živo rumeni uniformi, Silverin mu izroči ključe in mi pomigne, naj mu sledim v stavbo. Ko vstopiva skozi premična steklena vrata, se znajdeva v velikem predprostoru z dolgim pultom, še več ljudmi v rumenih uniformah in nenormalno velikim številom uradno oblečenih moških in žensk, ki hitijo od dvigal proti izhodu ali velikem stopnišču na levi ter obratno. Silverin ne postoji niti za sekundo in hitro hodi proti vrsti dvigal, v levi roki drži eno svojih palic (mislim da svojo najljubšo, a jih je toliko, da jim ne sledim več), z desno pa sega za plašče nič hudega slutečih mimoidočih in v žep svojih hlač spušča denarnice, ključe in telefone. Z zanimanjem ga opazujem. Dobro vem, da ima več kot dovolj denarja in mu ni treba krasti, a vem tudi, da v tem zelo uživa. Najraje pa odira poslovneže, ne vem zakaj. Že zdavnaj sem si prisegel, da ga bom prepričal, da me nauči žepariti. Ali da se tega naučim sam.
Vstopiva v dvigalo s še ducat drugimi ljudmi, ki se jim očitno mudi veliko bolj kot nama. Nekateri nestrpno cepetajo, drugi vrtijo prstane, mencajo ogrlice ali celo grizejo lase, ko čakajo na tisti olajšanja poln pisk.
Vedno višje greva, vedno manj sopotnikov imava. Zadnjih nekaj nadstropij se voziva sama in šele takrat opazim, kako nervozen je v resnici moj posrednik. Konec palice zabija v tla dvigala, da glasno odmeva, a se tega očitno sploh ne zaveda. Gornja ustnica mu trza in zato mu sivi brki smešno poskakujejo, kar se vedno dogaja, kadar je na koncu z živci. To se zgodi zelo redko.
Naenkrat si sname cilinder in si z robcem obriše potno čelo. Takoj mi je jasno, da je nekaj blazno narobe.
Vrata se odprejo z piskom. Nekaj trenutkov stojiva tam, nato pa Silverin zakoraka po sivi preprogi, ki vodi od dvigala vse do masivnih sivih vrat. Vrata se počasi in avtomatsko odprejo in Silverin samozavestno vstopi, jaz pa mu sledim. Pojma nimam, kaj naj pričakujem.
Znajdeva se v velikem prostoru, leva stena je posuta z okni in ponuja čudovit razgled. Na sredini sobe je dolga miza, na od naju bolj oddaljeni strani na stolih sedita dva moška. Eden od njiju med prsti drži cigaretto, drugi pa se oklepa kovinskega kovčka na mizi.
Silverin pokrha in moški s cigareto se obrne proti nama, nama pomigne in pokaže proti še dvema stoloma. Usedeva se. Sledi kratka tišina, ko si naju moška podrobno ogledata. Nato spregovori cigaretar:"Silverin." Njegov glas je globok in prepričan sem, da sem ga že nekje slišal.
Ob omembi njegovega imena se Silverin zdrzne. Pogleda cigaretarja, medtem pa ta potegne dim in spusti iz ust majhen siv oblaček.
"Če se ne motim," nadaljuje moški, "vama še nikoli ni spodletelo." Ne moti se, seveda. Naloga mi še nikoli ni spodletela, samo enkrat sem potreboval dva poskusa. No, do zdaj.
Silverin vneto prikima in posmrkne. Se mi samo zdi ali je mojega posrednika dejansko strah?
Moški zdaj pogleda mene. Presedem se na stolu.
"Worn." Slutim, da je nekaj zelo narobe. Moški ugasne cigareto in jo vrže v pepelnik.
"Tvoja zdajšnja tarča." Zadržim dih. Globoko v sebi sem vedel, da se bo govorilo o njej.
"Prvič si jo poskusil odstraniti v plesni dvorani v središču mesta." Pričakuje odgovor? Nekaj mi pravi, da pozna podatke tako dobro kot jaz.
"Zgrešil si. Dvakrat." Ostanem tiho. Kaj pa naj rečem? Da nisem zgrešil, ampak sem namerno preusmeril strela? Nič kaj bolje se ne sliši.
Moški si ogleduje moj obraz. Najraje bi ga boksnil v trebuh.
Nasloni se nazaj, da stol pod njim zaškripa. Njegovo ovinkarjenje mi preseda. Naj že pove, kam meri.
"Poskusil si še enkrat, danes, v oddaljeni vili žrtvine prijateljice. Onesposobil si gdč. Bellenne kot postransko škodo, žrtev je pobegnila ven, ujel si jo v sadovnjaku ..."
"Kako veste vse to?" Še Silverin ne ve, nikomur nisem povedal. Moški se kratko in hladno nasmehne, nato pa nadaljuje.
"Ujel si jo v sadovnjaku in jo odvedel v puščavo z namenom, da bi tam zakopal njeno truplo." Pogled mi uide k Silverinu, ki smrtno bled sedi, raven kot deska, in gleda v prazno.
"Celo minuto si nato strmel vanjo, celo govoril z njo, skoraj odšel, potem pa jo ustrelil v levo ramo. Tik zatem si dobil sporočilo, da prekini misijo." Govori vedno hitreje, kot da za dogajanje nima nobenega zanimanja. V meni naraste jeza, čeprav ne vem, zakaj.
"Da povzamem, spodletelo ti je, ne enkrat, ampak dvakrat. Naročnik je zato preklical naročilo in vama odvzel nalogo." Ostrmim in se začnem tresti. Moški se nagne k svojemu sodelavcu in k sebi potegne kovček. Ta se s klikom odpre in moški iz njega potegne šop listov, ki jih položi predme.
"Podpiši in uradno boš razvezan prejšnje pogodbe." Takrat mi prekipi.
"Uspelo bi mi. Ustrelil bi jo!" Ne vem, zakaj sem tako izbruhnil.
Besno piham proti moškemu, ki se zasmeje.
"Prav gotovo. Tako kot si jo že prej, kajne?" Nagne se proti meni in šepeta s strupenim glasom.
"Moj šef ne želi verjeti, a jaz dobro vem, da si predober, da bi zgrešil. Naredil si veliko in neumno napako; zaljubil si se v tarčo. In zato je ne bi mogel nikoli ubiti." Zadovoljno gleda moj odziv na njegove besede. Brez besed strmim vanj. Kako si sploh drzne reči kaj takega! Laže. Ničesar ne čutim do nje. Sisi Nemya ne obstaja zame in ubil jo bom, da to dokažem.
"Ni res," siknem v njegov obraz. On me z zanimanjem premeri, nato pa se pomilovalno nasmehne.
"Verjemi, da je." Proti meni pomoli pisalo.