Elmira

Bacròn #2

"Saj še šališ!" Skomigne z rameni in se poči na svoj vrteči stol, ki preteče zaškripa.
"Poznaš me, rada se šalim. Obožujem šale. Smeh je pol zdravja." Nagne se naprej in me pogleda v oči.
"Ampak to ni šala, dragi."
Sedim v njenem presenetljivo udobnem stolu za goste in v dlani stiskam kozarec pomarančnega soka. Nič alkohola med delavnikom.
Ženska pred mano je Lexandra Krys, moja nadrejena. Njena pisarna odstira pogled na mestni park in mlado moderno stavbo nakupovalnega centra nasproti. Moja ima pogled na parkirišče.
Lexandra si svojo dolgo kito (prisežem, da meri dobra dva metra) z nekaj truda prestavi na drugo stran in si svoja sovja očala sname s koničastega nosa. Ženska je v poznih štiridesetih in se oblači kot novopečena študentka. Njeni salonarji jo dvignejo nad oblake in njeno senčilo v barvi čigumija bode v oči.
"Poglej, razumem, ampak poslušaj me ... "
Nevljudno me prekine z dvigom roke. "Ljubi, prosim te." Znova si natakne očala, ki naredijo njene oči trikrat večje. Ob nenadni spremembi poskočim. Kot bi vate strmel globokomorski ligenj.
"Zakaj si beliš glavo s tem?" Pobere nek list s svoje mize, ga zmečka v ohlapno kepo in zgreši koš za smeti pri vratih.
"Nisi plačan za to, da se pritožuješ in jaz nisem plačana, da te poslušam." Zdaj sem jaz na vrsti za nesramno prekinjanje.
"Plačan sem, da raziskujem. In to tudi počnem. Povej mi: zakaj za vraga bi nekdo potreboval zdravniško poročilo o strelni poškodbi neke športnice? Policija bi samo prinesla sodni nalog. Če je bil storilec, mora biti zares neumen, kar pa ni najbolj verjetno za plačanega morilca, saj ta izvod ni edini izvod izvidov, torej podatkov ni uničil, le vzbudil skrb, ker je izginil dokument."
"Počasi, Holmes." Lexandra dvigne svoje skrbno začrtane obrvi in svoje noge ležerno položi na mizo. Danes nosi visoke črne škornje z umetnim krznom in najlonke.
"Prvič, kako veš, da je naročnik hotel videti podatke o strelni rani? Mogoče je le želel njene krvne izvide. Drugič, plačani morilec? Očitno si raziskoval za mojim hrbtom, za kar ne dobiš nobene zlate zvezdice. In tretjič, ki je v bistvu isto kot prvič, morda so želeli le videti njene izvide. Ni ti treba iskati zarote v vsaki stvari pred tvojim nosom. Če ti je dolgčas, ti bom našla dodatno delo, tega je tu na pretek, še posebej zdaj, ko je Nebi odšla k naši konkurenci."
Znova poskuša svojo srečo s košem, a ni ravno košarkarski talent. Moja noga se odloči, da je čas za malo zoprnega poskakovanja, ker tega že tako dolgo ni počela, zato vstanem in začnem hoditi gor in dol po sobi. Ošinem svojo šefico. Če se hoče igrati 'točke', pa zaplešiva.
"Prvič," se prekomerno pačim, "ne začni mi s tem izgovorom, da so želeli njeno krvno sliko ali nivo njenega krvnega sladkorja, nisem idiot in ti tudi ne. Šlo je za tisto strelno rano, tu ni nobenega dvoma. Drugič, nisem raziskoval za tvojim hrbtom, saj je to moj primer. In tretjič." Zdaj se obrnem k njej in se naslonim na njeno mizo. Govorim v tišjem, zaupljivejšem tonu. Dovolj mi je tega sranja.
"Če bi želeli le videti dokumente, bi naročili, da jih slikam in jih nedotaknjene dam nazaj. Lahko bi se izognili kraji in puščanju sledi. A hoteli so jih v papirni obliki. Zakaj?" V odsevu njenih očal ujamem sumničavost, ki se po prstih prikrade v njen pogled.
Naenkrat pogleda stran. Njen pogled zatava na njeno mizo, ki je videti kot minsko polje, čez katerega je tekla čreda bivolov. Namrščim se.
"Nekaj veš."
"Ne, pa ne."
"Seveda veš. In nisi mi povedala." Zopet dvigne pogled, tokrat je drugačen. V njem odseva panika.
"Pusti to, Gardnerer. Naredil si svoje. Zdaj lahko vse skupaj pustiš." Njen glas je nenavadno visok, ko pobrska po kupu map na tleh, saj na mizi ni več prostora, in ven izvleče eno ter mi jo ponudi. Ignoriram ponujene dokumente in jo gledam. Še bolj stišam glas.
"Ne morem. Povej mi, kar veš." Odpre usta, da bi mi ugovarjala, a si premisli. Verjetno se je spomnila, da nisem le izvrsten detektiv, ampak tudi zelo trmast in predan človek. Prej ali slej bi izvedel, kaj mi prikriva, in pri tem bi lahko spravil v težave sebe ali firmo.
Svoje noge potegne z mize in iz spodnjega predala izvleče tanko plastično mapo, ki po izgledu vsebuje le par strani. Nezaupljivo jo premerim, ko mi mapo porine v roke.
"Sam si preberi." Nato vstane in znova je nazaj njena bleščeča, slepeča osebnost.
"Zdaj pa se spravi nazaj na delo in bog ne daj, da te danes še vidim." Objame me prek ramen in spremi do vrat. Medtem ko jih odpira, me še zadnjič ošine.
"Obdrži to zase."
"Seveda."
"Resno mislim. To ni za nikogaršnja ušesa. In če kdo vpraša, si mi grozil in nisem imela izbire."
"Kdo bo spraševal?" Zopet zaslutim tisto paniko v njenih umetno obarvanih šarenicah.
"Moli, da nihče." S temi besedami me porine ven in za mano zaloputne vrata.

Vrata svoje pisarne pustim rahlo priprta, tako da je moja miza še vedno izven zornega kota potencialnega prišleka, a bom lahko slišal vsakogar, ki se bo sprehodil mimo. Iz mape potegnem lista. Prvi je pisno potrdilo Elmirske Prve Banke, kot se imenuje največja banka v Elmiri (bankirji so znani po bujni domišljiji), ki potrjuje nakazilo določene vsote na določen račun. V tem primeru je to račun naše firme in prenešena vsota 12 000 parislov. Lastna slina se mi zaleti v grlu, da potrebujem požirek vode.
To je veliko denarja. To je presneto veliko denarja za tako majhno opravilo.
To je sumljivo veliko denarja.
Na drugem listu je preprosto sporočilo, brez naslova pošiljatelja ali prejemnika, brez pozdrava in brez podpisa.

Dosje Sisi Nemya, shranjen pri dr. Faigh Zahne, prinesite na dogovorjen naslov.

Tako preprosto. Obrnem stran, a je prazna. Dogovorjen naslov? Kje je ta dogovorjen naslov?
Vstanem in se odpravim ven. Krysova mi ni povedala vsega.
Takoj po tem, ko sem videl tisto poročilo o poškodbi v kartoteki, se je v meni zbudil primarni detektivski čut. Prebrskal sem naše dokumente o Sisi Nemya, celo prijatelja na postaji sem prosil za kopijo policijskega poročila. Njeno življenje znam na pamet. Zdaj bom moral govoriti z nekom, ki jo pozna. Morda z njeno prijateljico Mikinelle Bellene, ki je bila pravtako žrtev v drugem napadu na Sisijino življenje. Bi se lahko pretvarjal, da sem preiskovalec? To bi jo lahko odrinilo stran. Kaj pa njeni starši? Ne morem se spomniti dobrega pristopa pri njih. Njena mama dela kot natakarica, dopoldne v restavraciji, popoldne v baru. Njen oče je po stroki inženir in dela v tovarni avtomobilov na severu mesta, poleg tega pa še v avtomobilski delavnici svojega prijatelja, ponoči pa nekaj ur dela kot varnostnik v neki neprestižni zlatarni.
Odvihram do Krysine pisarne, a je zaklenjena.
Odšla je.
Že krenem proti stopnišču, a se ustavim. Namesto proti izhodu se napotim proti naši menzi, za katero se napol skriva 'garderoba', kot ji radi rečejo tisti z nevzdržno željo po drami v njihovih dolgočasnih življenjih. Je le soba, polna šare, večinoma jakn različnih podjetij, pa tudi nekaj uradnih uniform (kar ni ravno zakonito) in pa identifikacijske izkaznice (kar sicer je zakonito, a ne ravno uvidevno).
Lexandra lahko počaka. Izmena Teare Nemya se konča čez pol ure in pravkar sem dobil idejo, kako jo bom zapletel v pogovor.