Elmira

Titanea #2

Prekleti poslovneži.
Opotečem se iz ozke zasmrajene ulice in se naslonim na kamnit zid, da zajamem sapo. Nočem vedeti, kaj je bilo v tistih vrečah za smeti.
Mukoma nadaljujem svojo pot skozi labirint zamotanih uličic 7. okrožja. Sonce se je kakšno uro nazaj skrilo za stolpnice centra, tudi lune še ni, obcestne svetilke pa je izruvala nevihta, ki je divjala nad Karo in Yucco 5 let nazaj; županu se ni zdelo vredno trošiti denarja za nove.
Mogoče si bo premislil, ko bo izvedel, da je njegova hči tu v poltemi preživela skoraj pol dneva.
Akór je zanalašč izbral to lokacijo, to mi je postalo jasno v trenutku, ko sem videla naslov. Nisem mu ugovarjala, ker prvič: ni imelo smisla, in drugič: nekako se mi je zdelo prav, da sem tu. Da vidim. Da slišim. Tudi nižja okrožja so del našega mesta, pa naj si svêt še tako zatiska oči. Prav je, da vemo, kaj se dogaja, prav je, da poznamo resnico. Morda bodo ljudje nekoč spoznali in sprevideli.
Morda bodo končno vrgli župana s položaja.
Zavijem na levo in se znajdem pri vodnjaku. V daljavi odzvanja pasji lajež, kriku sledi zvok razbitega stekla. Tesneje se ovijem v svojo usnjeno jakno ter se znova zastrmim v zemljevid. Zaradi mraka ne vidim skoraj ničesar, a nekako mi vseeno uspe prebrati ime ulice; moram na desno.
Zvok mojih pet odzvanja po tlakovcih, ko vijugam okoli vogalov. V bližini naenkrat zaslišim glasove, izza zidu na tla odseva snop luči. Požrem slino. To je že tretji bar, ki ga bom morala obiti. Pri prvem sem ponesreči zavila na neko dvorišče, kjer me je opraskala mačka, pri prejšnjem sem se skoraj izgubila. Vem, da ravnam pametno. Tako zame kot za prebivalce okrožja je bolje, da moj prihod ostane skrivnost. Ti ljudje moji družini niso ravno naklonjeni, pa tudi meni ne, čeprav se z družino ne strinjam v nobenem oziru. A zdaj mi je počasi dovolj. Sploh ne vem, če obstaja kakšna druga pot, utrujena sem, premražena in od naprezanja me bolijo oči, pa še zamujam na srečanje.
Odločim se.
Pokukam izza ovinka. Pred barom so tri lesene mize s skupaj sedmimi stoli, ki se osamljeni kopajo v svetlobi svetilk, obešenih v stavbi. Nad vrati visi star majav napis 'Mitova kr', sklepam da 'krčma', črke so preperele do stopnje nerazpoznavnosti. V notranjosti razločim točilni pult in točaja, drugače pa se ne zdi, da bi bil v hiši kdo živ. Premaknem se hitro, preden bi lahko kaj obžalovala. Glavo potisnem med ramena in odhitim mimo, oranžen sij me za nekaj trenutkov zaslepi. Ko sem na drugi strani ulice, si oddahnem. Točaj ni niti enkrat dvignil pogleda s pulta, očitno je bil prezaposlen. Malce bolj sproščena zakorakam v naslednjo ulico, ki se razširi v ogromen trg. Ob robovih so natrpane preproste lesene stojnice s spuščenimi polkni, na sredini lahko razločim velik rdeč kip, a najbolj me fascinira nekaj drugega. Nad celotnim prostorom je razgrnjena ogromna ribiška mreža, vanjo so vpleteni raznobarvni trakovi in majhni predmeti, kot so lutke ali školjke. Ko gledam razsežnost te improvizirane umetnine, se počutim majhno in samo. In slepo. Počutim se, kot bi se znašla v drugem svetu. Mreža me spomni na vse prizore, ki sem jih uzrla tu, pa v 6. in 9. okrožju, in jih postavi na eno stran tehtnice. Na drugo stran gredo visoka okrožja. Center. Stolpnice. Mestna hiša.
Tehtnica se sesuje v prah.
Zatavam proti sredini trga, ne vem več, v katero smer moram. Samo želim si stran od tu.
Za sabo slišim korake, blizu, zelo blizu. Obrnem se in v glavi me preseka bolečina, ko nekaj gladkega in trdega s silo zadene ob mojo lobanjo. Zrušim se na trde tlakovce, z ramo močno udarim ob tla. Sprva ne čutim ničesar, le ležim tam in gledam v noge osebe pred mano, zavite v mrak. Nosi motoristične škornje in temne oprijete hlače. Več ne razločim.
Stresem se, ko čezme kot električni tok švigne bolečina. Skrčim se, zastokam. Tesnoba se nabere v glavi, razbija mi in me sunkovito kljuva, enako v ramenu. Na čelu čutim kri. Zamižim in se poskušam zbrati. S poškodbami sem se že spopadala. Govorim si navodila.
- Stisni zobe, pusti, da bolečina steče, porini jo stran.
- Globoko vdihni, ugotovi, kako hudo je in kako poškodovano mesto zaščititi.
- Osredotoči se in vstani.
Enostavno. Postopek sem opravila v nekaj sekundah. Večinoma. A ne zdaj. Nikoli še nisem prejela udarca v glavo. Znana sem po tem, da se uspem ogibati scenarijem, kjer bi jo lahko skupilo karkoli višje od mojih ramen.
Baje nekaj, kar imam po očetu.
Kljub kljuvajoči bolečini se uspem odkotaliti malce stran in se spraviti na noge. Vse je megleno, slika pred očmi se vrti, klecam, a se vzravnam in pogledam proti mojemu napadalcu. Njegovega obraza ne razločim, a v oči mi takoj pade barva njegovih las - tanka kita, svetlo modra kot nebo, mu leži čez ramo.
Njegov obraz je rdeč. Živo rdeč. Rdeč kot gasilni aparat.
Stresem z glavo. Napaka. Občutek imam, kot da se moji možgani peljejo po ledu od čela vse nazaj do zatilja, z vso močjo treščijo ob zadnji del lobanje in se zapeljejo spet naprej do prednjega in tako naprej in naprej s sto kilometri na uro. Od bolečine se mi zasolzijo oči.
Moški stopi proti meni, počasi, njegov korak mi kot gong odmeva v glavi. Zdaj vidim malce bolje.
Moški mora biti v poznih tridesetih, je visok in plečat. Nosi belo majico s kratkimi rokavi, barva me bode v oči. Mišičasti roki ima spuščeni ob telesu, v eni mu visi rjava jakna, druga pa se oklepa lesenega bejzbolskega kija, katerega konec ima velik rdeč madež. Njegov izraz je miren, zlovešče spokojen. Koren nosu mu pokriva stara črna brazgotina, na prvi pogled bi ji prisodila okoli pet let. Nad visokimi, odsekanimi ličnicami se svetlikajo ozke bakrene oči; levo oko je prekrito s prevezo iz živo rdečega blaga.
To pojasni rdečo packo, ki je še pred nekaj sekundami predstavljala njegovo glavo.
Poskušam razmišljati. Bežati ne morem. Tujka sem, tudi če bi mi uspelo priti do labirinta ulic, bi se v njem izgubila. On se gotovo ne bi.
To je seveda, če bi mi uspelo priti do ulic, a dvomim, da bi lahko naredila več kot le nekaj korakov, ne da bi izgubila ravnotežje.
Ostane mi torej le boj. Moški je že zelo blizu, leseni kij se dvigne ter se zasuka v njegovi roki, sunkovito in elegantno.
Zavzamem borbeni položaj. Njegove obrvi se usločijo, kij se ustavi, njegovo oko poišče moje. Zbran obraz se niti za kanček ne spremeni, ko naenkrat odvrže kij, da poleti kot izstrelek, s hrupom pristane na tlakovcih in zdrsi še par metrov stran. Jakna počasi zdrsne skozi njegove prste in nežno pristane na tleh.
Poskočim bližje in z desno roko zamahnem proti njegovemu obrazu. Seveda me takoj blokira, s podlaktema preusmeri mojo dlan v desno, jaz pa se sunkovito zasukam in stegnjene prste z leve pošljem naravnost v njegov vrat. Silovit udarec ga vrže iz ravnotežja. Le še skočiti moram, ga z nogo brcniti v pleča in boja bo konec, kajti ravno prav odmerjen udarec mu bo iztisnil ves zrak iz pljuč, da se bo nemočen sesedel. A moje noge nikoli ne zapustijo tal. Obrat je prehiter, pritisk v glavi se mi zviša na kritičen nivo, v možganih mi bije, da moja moč presahne in se opotečem stran.
V moj hrbet prileti pest, sila me zruši na tla. Moški mi na hrbtu spodvije roko, moje telo preseka divja bolečina. Dvigne me s tal in mi zadihan šepeta v uho.
"Tako. Dobila si svoj pošten boj. Zmagal sem." Mojo dlan potegne še višje, ne morem več zadrževati krika. Njegov glas je poln zadovoljstva in prezira.
"Zmagal sem, Lower. In zdaj te bom ubil." Globoko vdihnem in izdihnem, da bi se umirila. Ve, kdo sem.
"Zakaj?" pogumno izustim, čeprav se mi odgovor že svita.
Končno izpusti mojo roko, a se mi ena od njegovih kot kača tesno ovije okoli vratu. Poskušam se premakniti na stran, da bi se lahko izvila iz njegovega prijema, a me drži trdno na mestu. Tudi on pozna tehnike samoobrambe.
"Zakaj? Sprašuješ me, zakaj??" Njegove ustnice so prislonjene na moje uho, lahko čutim njegov škodoželjčen nasmeh.
"Povedal ti bom, zakaj." Še enkrat se začnem premetavati, poskušam mu odkleniti roke, a nič ne pomaga. Neverjetno močan je.
"Tvoj oče je pomoril mojo družino. Umoril mi je brata, sestro in mamo. Vsi so umrli v majceni zanikrni sobici v umazanem zanikrnem naselju, ki mu tvoj oče pravi 'popolnoma zadovoljivo domovanje, ki bi moralo zadostiti vsakogar'. Mogoče zadosti podgane in ščurke. A ljudi zagotovo ne." Njegov prijem postaja tesnejši, njegov ton ostrejši. Izgubil bo nadzor. Zelo kmalu.
"Veš, kaj je smešno? Četudi te ubijem, se ne bom počutil nič bolje. Nič se ne bo spremenilo. Mojih ne bom obudil v življenje, pa tudi tvoj oče bo iz tebe le naredil mučenico in se pretvarjal, kot da je vse delo nekega zmešanega norca. Tvoja smrt ne bo naredila razlike."
Ne vem, kaj naj rečem. Ne želim reči ničesar, kar bi ga lahko razburilo in popeljalo v 'nepremišljena dejanja', a hkrati nimam pojma, kaj bi ga lahko popeljalo v 'nepremišljena dejanja', zato usta raje držim zaprta.
Roka, ki me je prej držala prek bokov, se zdaj dvigne in njegovi prsti surovo zgrabijo mojo čeljust. Glavo mi nagne nazaj, njegovi nohti se zadirajo v mojo kožo in borim se z ječanjem, ki mi le uspe ohraniti v sebi. Moj obraz obrne proti sebi, ujamem lesketajoči se bron njegovih sovražnih oči.
˝Pojma nimaš, kako zelo si želim, da te lahko ubil tukaj in zdaj. Kako zelo hrepenim po tem, da bi ti lahko polomil čisto vsako kost v telesu, spraskal čisto vsak centimeter tvoje kože, kako zelo rad bi poslušal tvoje glasne krike in gledal, kako se koplješ v lastnih solzah in krvi.˝ Svojo roko je kot zanko zategnil okoli mojega vratu in šepetal skozi stisnjene zobe.
˝Le s težavo se zadržujem, da ti ne bi v tem trenutku polomil vratu. A se bom premagal. Hočem, da umreš počasi. Boleče. Verjemi mi, Lower, ko bom končal s tabo, ti bo žal, da si se sploh rodila.˝ Njegove besede režejo v moja ušesa kot nabrušena rezila, moje srce utripa s hitrostjo svetlobe. Zavedam se, da misli čisto vsako izrečeno besedo. Njegov glas izdaja toliko iskrenega sovraštva in najglobljega prezira, da me strese do kosti. Nobenega dvoma ni. Ubil me bo. Mučil me bo, dokler ne bom čutila nobene celice več in nato me bo ubil. Ob tem spoznanju mi v oči privrejo solze. Misel na vso bolečino in agonijo, ki me čaka, je preprosto preveč.
Počasi pogoltnem slino in zaprem oči v obupanem poskusu, da bi solze spravila nazaj tja, od koder so prišle. Zavem se njegovega ostrega pogleda, ki sledi bežeči solzi po licu navzdol in do zgornje ustnice. Ne morem več. Njegov glas, ton, njegova pojava, čisto vse na njem je temno, sovražno, zastrašujoče, kot bi ga zapustila vsa čutnost in moralnost, kot bi od njegove duše ostala le želja po maščevanju in krvi, ukleščena med spomine in bolečino. Ne morem si predstavljati, kako je izgubiti družino. Ne bom si poskušala predstavljati. Pa mu to res daje pravico jemati življenja? Njegova izguba je grozljiva, a jaz razen mojih sorodstvenih vezi nimam nič z njo. Zakaj ljudje tega ne razumejo? Nisem kot moj oče, nikoli nisem bila, nikoli ne bom. Sovražim ga! Sovražim njega in mamo in če bi lahko izbirala, bi se raje nikoli ne rodila kot rodila njima.
Spoznanje šine vame kot žareča strela. Kako sem slepa. Tako sem neumna, da nisem nikoli niti pomislila na to možnost, samo smilila sem se sama sebi in v sebi prenašala breme svojega porekla. Tako enostavno je. Kar bi morala storiti že dolgo nazaj. Samo oditi bi morala. Ne iz hiše, ne iz okrožja, zares oditi, spakirati kovčke in zapustiti Karo, najbolje tudi Karelo. Lahko bi šla na sever. Videla sneg. Lahko bi šla na vzhod in si ogledala tropski gozd, ali pa na zahod odkrivat močvirje. Ali pa povsod. Naenkrat me objame ta neprekosljiva želja. Hočem videti svet, potovati po otokih, nikoli se nočem več vrniti, le vse želim pustiti za sabo in začeti na novo, začeti drugače.
Če bi le lahko. A zdaj je prepozno. To sem spoznala prepozno in zdaj ni več mogoče.
Po obrazu se mi skotali še ena grenka solza.
V otopelosti se okolica zamegli, dogajanje je kot dogodek in bežnih, zmedenih sanj. V ušesih mi odjekne glasen strel, zvok se zakorenini v mojo lobanjo, v glavi mi piska, ko se moje telo končno osvobodi tujih prijemov in me težnost povleče dol na tlakovce. V vrtečih slikah vidim dve zamegljeni podobi, njune roke plešejo po nebu, nato ena izgine in druga postane večja.
˝Samo težave so z vami, gospodična Lower.˝ Vem, da poznam žametni glas. Dlani s suhimi prsti me pogladijo po obrazu, nad sabo vidim žgočo rdečino in že se zdrznem ob misli, da je spet on in njegova rdeča preveza, a mi oseba prigovarja v pomirjujočem tonu, da se sprostim. Njegov glas je tako hipnotičen in kmalu spoznam, da ognjena rdeča predstavlja njegove srednje dolge lase.
˝Še dobro, da sem postal radoveden, kje se obirate. Še sanja se vam ne, kakšno srečo imate.˝ Meglice v glavi se mi razkadijo, tiste pred očmi pa so bolj vztrajne. Akor mi pomaga, da se poberem na kolena. V vratu čutim utripajočo bolečino.
˝Kaj se je zgodilo?˝
˝Rešil sem vam življenje, gospodična, to se je zgodilo.˝ Njegov ton že vleče na posmeh, a je v njem še vedno zdrava mera zaskrbljenosti. Primem se za glavo in poskušam pogled osredotočiti na njegov bledikast obraz.
˝Kdo … ˝ Stavka ne morem dokončati, a razume bistvo.
˝Tisto je bil Daotano Xsanu. Tekmoval bo na igrah. Nisi se ga še rešila.˝ Ko vstaneva, me prime pod roko in le s težavo se spravim s sivega granitnega trga.