Elmira

Marcus #6

Takoj ko se uspem znebiti Mersela in njegove skoraj že nadležne prijaznosti, se poženem po stopnicah navzdol. Znajdem se pred vrati z napisom 'orožarna'. V glavi mi utripa, kot bi imel v lobanji budilko.
Kako se je to moglo zgoditi? Kolikšne so možnosti, da se to zgodi?
Vrata sunem na stran in odprem eno od kovinskih omar, ki popolnoma prekrivajo stene prostora. Pred mano so razobešene dvajset milimetrske pištole, na dnu so v škatlah naboji. Pograbim eno od škatlic s strelivom in z držajev snamem prvo pištolo, ki jo vidim. Zapustim sobo in odidem v sosednjo. 'Strelišče'.
Z nerodnimi prsti napolnim nabojnik in ga vtaknem nazaj v orožje. Pred očmi imam kartonasto tarčo, izrezano v obliko postave. Na prsih se ji kot valovi širijo beli krogi, ob katerih so zapisane številke. Ni mi mar za center tarče, orožje nabijem in namerim naravnost v čelo.
Strel odjekne v mojih ušesih tako glasno, da imam občutek, kot bi se zatresla cela stavba. Ponavadi uporabljam dušilec in dolgo je že tega, kar sem streljal s puško na vojaškem vadbišču. Pozabil sem že, kako glasen je pok.
Sežem po slušalkah in si jih z enim gibom nataknem na glavo, nato pa ponovno ustrelim. In ponovno. In ponovno.
V zadnjih nekaj mesecih se je moje življenje obrnilo na glavo. Če smo pošteni, sem si ga sam obrnil na glavo. Silverin mi je ponudil atentat, a sem ga zavrnil. Nato je prišel še eden, a sem zavrnil tudi tega. Potem sem se končno odločil. Silverinu sem povedal, da hočem ven. Sprva je bil skeptičen, a nato se je odločil, da mi bo pomagal, gotovo ker je vedel, da je zelo prijazno od mene, da mu lepo povem in da ne dobi sporočila skupaj s kroglo v glavo. Počistil je vse sledi najinega sodelovanja in za to sem ga dobro poplačal. Nato sem uničil svoj telefon in prodal stanovanje ter se preselil v 3. okrožje. Sploh se nisem zavedal, koliko denarja sem si nakopal s svojim delom, saj ga je Silverin vedno polagal na skriven račun. Vzel sem vse do zadnjega kovanca, zaprl račun in vse prenesel v svoj nov sef, vgrajen v steno ekskluzivnega apartmaja v eni od modernih stolpnic, mojega novega doma. Tudi orožja sem se znebil, obdržal sem le eno pištolo brez dušilca in jo spravil pod vzmetnico postelje. Želel sem začeti popolnoma na novo.
Kmalu sem našel službo v vojaškem štabu, bolj kot ne urejanje papirjev. Uredil sem si nov ritem življenja. Zbujal sem se zgodaj. Pojedel zajtrk. Odšel sem v službo in tam prelagal dokumente levo in desno do poldneva. Potem sem doma pojedel kosilo. Trening. Večerja. Spanje.
Sliši se dolgočasno. Presneto res, da je. Težko bi si pripravil bolj monoton ali suhoparen urnik z manj akcije in dogajanja, četudi bi se močno potrudil. A to sem potreboval. Stabilnos. Rutino. Začaran vedno ponavljajoči se krog, to, česar prej nisem imel.
Prijavil sem se na Elmirsko tekmovanje iz športa. Vedel sem, da bom tam srečal njo in se z njo celo pomeril v nekaterih diciplinah. Sploh ne vem, zakaj sem se prijavil. Ne zaradi nje. Definitivno ne. Šport je samo še ena razlika med mojim življenjem prej in zdaj. Še ena dejavnost, ki me lahko dovolj zaposli, da za nekaj minut le pozabim svojo preteklost.

...

Iz sebe delam žrtev, tega se predobro zavedam. Kar sem počel v svojem življenju, ni opravičljivo. Jemal sem življenja brez pomisleka, gledal ugašajoče človeške oči brez sočutja ali obžalovanja. Koliko ljudi sem ubil? Včasih sem še štel, a že dolgo ne več. Ne spomnim se vrstnega reda, ne spomnim se imen. Le obrazov. Zadnjih besed.

Svojih napak se zavedam. Svojih 'napak', to zveni, kot da sem ponesreči prevrnil in razbil vazo ali stopil nekomu na nogo. Zavedam se svojih dejanj, svojih ... saj ne vem niti, kako naj se izrazim. Katera beseda bo izpovedala vse grozote, ki sem jih povzročil, v le nekaj zavitih črkah na papirju ali le nekaj glasovih v zraku?

Želim jih popraviti. Tako močno si želim, da bi jih nekako popravil.

A dobro vem, da ne morem, da ne deluje tako.

Kesam se, a to ne koristi nikomur.

Rad bi se odkupil, pa ne vem komu ali kako, rad bi se spravil sam s sabo, pa se ne morem, dokler se ne odkupim. A ne vem komu ali kako.

Postalo mi je jasno, zakaj sem se na začetku zaprl čustvom. Če naposled le odpreš srce, je pritisk prevelik in te stre, pogoltne te vase in te uniči. Uničiš sam sebe. Tvoja lastna duša in vest delata proti tebi, kot notranji samomor, ki je skrit v globinah srca in tako nedosegljiv.

Na Akórjev poziv sem se odzval, ker se mi je zdelo prav. Morda se lahko tako odkupim. Morda lahko s tem, da ogrožam svoje lastno življenje, poplačam svoj dolg. A dvomim. Trenutno skrbim le zase, le za svoja čustva, svoje trpljenje. Kajti resnica je preprosta: nimam dovolj poguma, da bi se soočil s tistimi, ki sem jih prizadel. Na drugi strani tehtnice niso le moje žrtve, so tudi njihovi partnerji, starši, sorojenci, otroci ... Ne vem, kako naj se soočim z njimi.

Ampak to ne bi bila pametna ideja. Samo na silo bi odprl stare rane, ki so potrebovale toliko strpnosti in časa, da so se zacelile. Znova bi jim povzročil trpljenje, znova poustvaril tragedijo, ki so jo želeli pustiti za sabo. In to le zato, da bi se sam počutil bolje.

Ali pa se slepim. Morda bi jim soočenje pomagalo. Mogoče je to tisti zadnji korak, ki ga potrebujejo, da lahko nadaljujejo z življenjem. Hočejo obtožbo, hočejo me videti za rešetkami in vedeti, da bom ostal tam do konca svojega življenja.

Jim lahko ponudim tako odrešitev? Naj se predam, naj spregovorim o svojih dejanjih, prevzamem odgovornost?

Ne. Tega ne morem storiti. Ker sem strahopetec.

A vseeno sem ostal. Lahko bi se preselil, drug otok, drugo mesto, drug svet. A ostal sem. Ker mi vest ne pusti. Ne pusti mi samo odkorakati stran, po vsem, kar sem storil, nimam te pravice.

In zdaj sam sebi zvenim kot mučenik. Kot da bo to, da trpim sam, zakrpan v svoji glavi, komurkoli pomagalo ali karkoli spremenilo.

Sploh imam pravico trpeti? Zlo sem storil drugim, ne sebi. Ne zaslužim si sebe in svojih dejanj odpraviti s preprosto mislijo, da trpim.

Bi moral sprejeti odgovornost in se predati?

Ali pa je morda veliko večja tegoba dejstvo, da moram živeti sam s sabo do konca svojega življenja?

Razpet sem. Toliko misli, toliko vprašajev, toliko klicajev, ki mi brnijo v glavi vsako sekundo vsakega dne, hrepenim po poboljšanju, po poplačilu, grabi me občutek dolžnosti, hkrati pa se ves čas oglaša tisti temen glasek, ki mi pravi, da sem psihopat in morilec in da zame ni odrešitve, ni srečnega konca, da nimam pravice do čustev ali do upanja na boljše.
Na obzorju ni sledu o rešitvi in jaz se utapljam v lastni vesti.

Kdaj pa kdaj si zaželim le konca.

Temačnega, tihega, večnega, pomirjujočega konca.

Zato hranim pištolo pod žimnico. Zato živim v 13. nadstropju. Zato sem tukaj, na robu smrtonosne puščave.

Ni rešitve. Ni odgovora. Sem le jaz s svojimi mislimi. Le jaz, da se živ požrem.

...

Nabojev zmanjka. Pištolo vržem na mizo zraven prazne škatle s strelivom. Slušalke vrnem na njihovo mesto in pritisnem na velik moder gumb, ki tarčo pripelje bližje.
Čelo lutke je scefrano na koščke, tarča visi na eni sami nitki, ki se pred mojimi očmi pretrga in težek karton s pokom pristane na tleh.
Človeški podobi manjka zgornji del lobanje, ki visi na ogrodju, podoba pa pomečkana leži na tleh.
Biti brez glave mora biti nepričakovano olajšanje.
Vrata odsunem na stran in stopim na hodnik umazano bele barve.

... rad bi se odkupil, pa ne vem komu ali kako, rad bi se spravil sam s sabo, pa se ne morem, dokler se ne odkupim ... a ne vem komu ali kako ...

... ne vem komu ali kako ...