Elmira

Titanea #1

Županova hči.
Vedno županova hči. Povsod županova hči. O, poglej, županova hči! Vi ste županova hči, kajne? Seveda, vse za županovo hčer.
Kamorkoli grem, pa naj bo to mestna ulica ali telovadnica ali podeželje, kadarkoli, podnevi ali ponoči, vedno in povsod sem županova hči. Ne Titanea, ne gdč. Lower, županova hči.
A to ni vse. Tudi pogovarjati se ne morem normalno, ker vsi ves čas napeljujejo pogovor na politiko ali župana. Izgledati moram popolno in bogato, zmeraj moram biti pripravljena na fotografijo ali intervju.
Županova hči. Tako imenitno mora biti biti županova hči!
Ha. Ljudje brenčijo in letajo okoli tebe kot čebele okoli medu. Zavzeto se ti prilizujejo in klečeplazijo, prijatelji te vedno znova razočarajo, neznanci se lepijo nate in se te krčevito oklepajo.
A to ni najhuje. Najhuje je, ko stopim na umazane ulice 6. ali 7. okrožja, kamor zahajam zaradi treningov, in hodim med prebivalci, med ljudmi, ki bi z mojo mesečno žepnino lahko preživeli leta in ki bi z mojo omaro oblekli cel blok. Gledam jih v oči, gledam njihovo bedo in poteptan ponos, in vsi me v trenutku prepoznajo. Njihov prezir me prizadane bolj kot karkoli drugega.
Vse le, ker sem županova hči.
Županova hči.

"Ahh, županova hči! Pričakovali smo vas!" Plehek nasmeh na njegovih licih se poveča in rahlo se prikloni. Nasmejim se mu, kar najbolj prisrčno, kar je v situaciji mogoče, in mu, čeprav nerada, pustim, da me prime pod roko in potegne proti kičasto okrašenem vhodu.
Ko vidim dvorano, skoraj bruham. Naveličana in sita sem vseh teh zabav, vedno istih, po istem kopitu, ponovno in ponovno. Ples, razpuščeno druženje, govori, katerih glavna atrakcija je vedno županov slovesni govor, nato hrana, ples, spet samostojno druženje pozno v noč, pa spet ples in hrana. Medtem naju z mamo brez prestanka nadlegujejo in silijo v naju. Nje ne moti, zato je poročila mojega očeta. Denar in središče pozornosti sta njeni prioriteti.
Moški se ponudi, da me odvede do mize, a ga vljudno zavrnem. Nobene želje nimam, da bi bila opažena. Smuknem proti robu dvorane in se napotim proti mizam. Včasih mi dajo mir in se raje posvetijo mami, ki je bolj zgovorna.
Hodim med pogrnjenimi mizami in ošinjam številke, medtem pa prihajam vedno bližje odru. Zavzdihnem. Saj bi lahko vedela; kje drugje pa bo naša miza, če ne ravno v prvi vrsti? Celotno svojo poletno garderobo bi dala za mizo v ozadju. A nekatere stvari pač so, kot so.
Mizo 52 najdem na sredini sprednje vrste tik ob plesišču. Priznam, da mi je ples edina zanimiva stvar na takih zabavah. Športnica sem in rada plešem, a le standardne plese, zato je taka čeprav bolno načičkana dvorana bolj primerna kot kakšen podzemni bar.
Takoj zagledam svoje ime na prostoru in se sesedem na stol. Samo opazovanje vseh v dvorani me naredi utrujeno.
Z desne naenkrat zaslišim salvo smeha in med glasovi razločim enega še kako znanega. V bližnji skupinici ljudi stoji vitka ženska zvonkega smeha in svetlikajočih se dolgih zlatih las, ki jih privlačno meče naokoli in razkazuje novo kričeče rdečo svileno obleko. Blago je rahlo nagubano in posuto z bleščicami ter se prilega telesu vse do kolen, kjer se raprši na vse strani kot ognjen cvet. Robovi so valoviti in celotno delo z lastnico vred jemlje dih.
Ženska opazi moje strmenje. Moja napaka. S samozavestnimi in odmevajočimi koraki se sprehodi do mene in užije še nekaj sto pogledov ter podeli nekaj nasmehov, preden se ustavi ob mojem stolu. Nevidno zavzdihnem in zavijem z očmi. Pa gremo.
"Ljubica! Mislila sem že, da te ne bo!" Kot da sem imela izbiro.
"Mama." Srečen izraz na njenem popolnem svetlem obrazu se kmalu spremeni v jezno grimaso.
"Kaj ti nisem rekla, da obleci belo?" Ošinem svojo opravo. Nosim preprosto lahkotno obleko neznanega oblikovalca barve lavande, ki se tepe s strupeno zeleno mojih las. Obleka ima kratke rokave, ki v volančkih visijo na ramenih, pod prsmi je pritrjen majhen vijoličast kristalček, spredaj blago v plasteh pada do kolen, zadaj pa malo nad tlemi. Na nogah imam vijolične teniske, ki jih zakriva dolg namizni prt. Teniske sem izbrala zanalašč. Vedela sem, da me bo mama živo pojedla, a malo karme vsake toliko časa nič ne škodi.
"Bi te bolelo, če bi me vsaj enkrat poslušala?" Nejevoljno zavije z očmi in me očitajoče pogleda, jaz pa se naredim neumno. To jo najbolj jezi.
"Kaj res? Ne spomnim se, da bi omenila belo." Zlatolaska prhne in že odhaja, ko še navrže čez ramo:"Mimogrede, z očetom sediva za mizo višjega svètnika," in že je ni več. Moje srce radostno poskoči. Če bom imela srečo, mi je danes ne bo treba več prenašati.
Komaj si opomorem od srečanja z županovo ženo oz. mojo mamo, že za samo slišim šibek 'oprostite'. Namrščim se in poskušam skriti svojo nejevoljo, ko se obrnem in se srečam iz oči v oči z mladim dekletom globoko modrih las. Skoraj neopazno jo premerim od modrih pet do belih lasnic na glavi. Zadovoljno se nasmehnem. V sekundi mi je jasno, da dekle ni od tu, verjetno 5., 6. okrožje. Njena skromna oprava se tako popolno zliva z dvorano, kot bi bil prostor okrašen po njej. To dejstvo je moralo narediti nekatere tako zavistne, da bi jo gotovo z golimi rokami zadušili.
Malce sem zlobna. Dekle je verjetno čisto nedolžno. Kaj sploh tako revna deklica počne tu?
Dekle si me malce prestrašeno ogleduje, nato pa razširi oči.
"Vi ste ... Ti ... Titanea ... " Z majhnim nasmehom prikimam. Prva, ki me ni poklicala županova hči.
Dekle prevzeto strmi vame, ustnica ji še vedno trza. Moram se zasmejati. Že dolgo ni bil nihče tako navdušen nad mano.
Odločim se. Dekle mi je všeč. Njena razburjenost gotovo ni zaigrana. Morda sem si našla družbo za večer.
Vstanem in ji odločno ponudim roko. Omahljivo jo stisne, še vedno pretresena, in si me ne upa pogledati v oči. Ko stojim, sem kljub njenim petam malce višja od nje in zviška gledam na njeno urejeno frizuro in plašen izraz.
"Jaz sem Mikinelle. Mikinelle Bellene," se končno zasliši iz njenih ust. Če se želim pogovarjati z njo, se mora znebiti tega strahospoštovanja.
Končno pogleda gor in se nasmehne. Vrnem ji nasmeh, bolj topel in iskren kot prej. Njen prst se stegne proti mojim nogam.
"Športnica ste," nežno omeni in me radovedno pogleda. Vedno bolj mi raste k srcu.
Prikimam in zavzdihnem.
"Ja. Nisem ravno znana po tem." A si želim biti. Zelo si želim biti.
"Moja prijateljica je športnica. Če bo vse šlo po načrtih, se bo letos udeležila Elmirskega tekmovanja." Njen glas je presedlal na nov ton, v katerem zaznam ponos in globoko spoštovanje. Vidim čar v dekletovih očeh, ki gori kot majhen plamen ljubezni in predanosti.
"Res?" Le kdo bi lahko bil? Kdo iz nižjih okrožij gre na tekmovanje?
"Ja. Sisi je res dobra. Škoda, ker danes ni mogla priti."
Sisi Nemya. Seveda. Ne vem, kako sem lahko pozabila. Punca je dobra. Talentirana. Prišla bo daleč.
V kotiček mojega očesa se prikrade postava in v naslednji sekundi za dekletom že stoji mlad moški v modrem, ki ji s svojima dlanema zakrije oči. Mikinelle trzne.
"Ugani, kdo," zašepeta mladenič in na dekletovem obrazu se pojavi močna rdečica. Namuznem se.
Moški odmakne roke in dopusti modrolaski, da se obrne proti njemu.
"Hey, lepotička." Ob tem komplimentu gdč. Bellene skloni glavo. Zdaj se mladenič obrne še k meni in se elegantno prikloni.
"Milostljiva." Zavijem z očmi, a se ne morem upreti nasmehu.
"Friar," mu pokimam, on pa se obrne nazaj k Mikinelle in ji šarmantno ponudi roko.
"Sedela bova tu, zraven moje cenjene prefinjene prijateljice." Pomigne proti moji mizi. Ona dva bosta torej zasedla druga dva stola. To v resnici ni tako zelo slabo. Se bom lahko vsaj v miru pogovarjala. Daminick je teatralen in vpadljiv, a ima smisel za humor in sproščen pogovor.
"Razkazal ti bom dvorano," reče Daminick z globokim glasom, mi kratko pokima in odpelje Mikinelle proti plesnem podiju.
Še nekaj časa strmim za njima. Daminick samozavestno manevrira okoli ljudi in miz, Mikinelle pa mu vdana sledi. Kar malo žal mi je zanjo. Zdi se tako navdušena nad njim, tako očarana in omamljena od njegovega izgleda, obnašanja in denarja. Daminick Friar je simpatičen in zabaven, ob njem ti zagotovo nikoli ni dolgčas, a kot vsi ima tudi on slabe lastnosti. Je prevzeten in posesiven, verjame v moč denarja in kako jo izkoristiti. Edini razlog, zakaj se zanima za dekle iz 5. okrožja je, da je hodil že z vsemi iz višjih okrožij. Star je 26, pa ga ni dekleta v središču Karele, ki ga ne bi vsaj povabil ven. Tudi mene je prevzel, kakšno leto nazaj sem ga spoznala na eni od zabav. Zaradi treningov se nisem smela zaplesti v razmerje, zato sem ga s težkim srcem zavrnila, a kaj kmalu sem ugotovila, da sem ravnala prav, kajti medtem je ven povabil že dve moji bivši sošolki.
"Khm ... " presenečena se obrnem in komaj zadržim svojo roko, da refleksno ne poleti proti neznanemu obrazu. Prestrašil me je. To se redkokdaj zgodi.
Pred mano stoji mladenič v belih hlačah in suknjiču z živo vijolično kravato, ki se ujema z njegovimi lasmi. Proti meni steguje odprto dlan. Njegova koža je bledo zlatkastega odtenka, njegove oči pa afektivno rumene. Ima visoke ličnice in svetel nasmeh.
"Smem prositi za ples?" Njegov glas je mehak, topel in sproščen, uradna je le njegova pokončna drža.
Ozrem se naokoli. Sploh nisem opazila, da so že spustili glasbo in da so ljudje že zbrani za mizami, nekaj pa jih stoji od plesišču, med njimi Daminick in Mikinelle. A nihče ne pleše, ne zares, saj se vrti popoln primerek klasične glasbe, takšne, na katero lahko zaplešeš le standardni ples. Celo moja mama se skriva za mizo, dobro ve, da ji ples ne gre najbolje.
Fant še zmeraj potrpežljivo stoji pred mano in počaka, da se zavem okolice. Nato ga sumničavo premerim. Saj ve, da je to pesem za standardni ples, kajne?
Mladenič se skrivnostno nasmehne, kar mi vlije zaupanje. Zdi se mi, kot da ga od nekje poznam.
Svojo dlan položim v njegovo in samozavestno me odpelje do podija, ljudje pa se nama umikajo s poti. Na sredini plesišča se ustaviva. Vijoličnolasec dvigne levo roko v višino mojih oči in njegova desna se zasidra pod mojo lopatico. V nogah začutim ritem, ko umestim svojo desno v njegovo levo in se z drugo roko oklenem njegove nadlakti.
"Ste za quickstep?" Dvignem obrvi, a prikimam. Pričakovala sem zeleni valček. Redki poznajo hitri foxtrot.
Preštejem takt, se vzravnam in se začnem gibati.
1,2,3,4 ...
Njegova odločnost me preseneti, samozavestno naju zavrti po prostoru, tesno mimo ljudi, ki odprtih ust strmijo v naju. Moški, ki me vodi, me drži trdno in gotovo, a ne grobo. Zbegana pogledam gor v njegove sončne oči. Skromno se nasmehne, potem pa pomigne proti tlom. Sledim njegovemu pogledu do mojih vijoličnih športnih copat. Zardim. Zakaj sem zardela? Veliko ljudi je že opazilo mojo nenavadno izbiro obutve, pa se nisem nikoli uklonila njihovemu preziru. Le pri tem neznancu mi je naenkrat mar, kaj si misli? Zakaj?
"Boš obrazložila svojo ekcentrično opravo?" Sunkovito naju ustavi in me nadzorovano vrže nazaj, da upognem kolena, se naslonim nanj in s pogledom sledim desni dlani, ki zaokroži po zraku, saj si ne upam gledati njega.
Zopet se premikava, ritem je vedno počasnejši in midva z njim. Zberem pogum in se spet zastrmim v njegovi sonci, a tokrat ostane tiho in se mi molče smehlja vse do konca pesmi.
Ustaviva se na sredini plesišča.
"Lažje bi plesala v petah, veš?" Spusti me, odvije, da se priklonim in nato odpelje s podija. Za sabo slišim ploskanje, a se ne zmenim zanj.
Mojo dlan izpusti šele pri mizah.
"Zahvaljujem se za čudovit ples," reče in se spet vljudno prikloni. Nasmehnem se.
"Lepo je plesati s profesionalcem. Za spremembo." Prikima in se toplo nasmeje. V rokah me zaščemi in žal mi je, da se je pesem končala. Z njim bi lahko plesala za vedno.
"Torej ... " odpne gumb na suknjiču in se usede na enega od stolov, jaz pa previdno sedem na drugega. Pogled mu uide po mojih nogah navzdol do čevljev. Posmehne se. Tokrat sem pripravljena.
"Športnica sem. Titanea." V pozdrav stegnem roko, ki jo elegantno stisne. Na obrazu mu igra muzajoč nasmešek.
"Vem, kdo si." Njegov odnos me zagreni. Je res moral to posebej izpostaviti?
Presedem se in prekrižam noge. Nasmeh mu izgine z obraza, počasi se nagne naprej. Nato zavzdihne.
"Mislil sem, da te poznam iz sveta športa. Plesalka, plezalka in ... "
"Borka. Borilne veščine." Prikima.
"Torej se boš udeležila Elmirskega tekmovanja?" V meni se prebudi sumničenje.
"Da ... " Njegov izraz je zdaj popolnoma resen.
"Jaz tudi. Tek, puška, lok, noži in ... " Ob njegovi negotovosti dvignem obrvi.
"Ples?" Grenko se nasmehne in se zastrmi vame.
"Ples." Za trenutek postane. Ni mi čisto jasno zakaj, a naenkrat med nama čutim močno povezavo. Je to sploh mogoče? Da spoznaš nekoga in se ti po petih minutah zdi, da sta si usojena?
Mladenič si gre z roko čez lepo počesane vijolične lase in zopet me obsije njegov prijazen nasmeh.
"Nisem se ti še predstavil. Largo Mersel."
_________________________________________

zeleni valček - dunajski valček
hitri foxtrot - quickstep - zvrst standardnega plesa, pleše se na 4/4 takt z dvema dolgima korakoma naprej oz. nazaj in dvema kratkima korakoma vstran (pri hitrejšem plesu koraki preidejo v skoke) - na posnetku na vrhu si lahko ogledate osnovni quickstep