Elmira

Sisi #5

"Popolna je." Zavijem z očmi.
"Nosila jo boš. Resno mislim." Sežem po zadrgi na hrbtu in jo odpnem ter stopim za pregrado. Slišim, kako Mikinelle nestrpno zacepeta. Zavzdihnem, ko mehko blago zdrsne z mojega hrbta in bokov. Z obraza odpihnem plamen belih las in pograbim staro kopalno haljo. Čez sekundo že spet stojim pred prijateljico, v rokah držim temno modro obleko. Zabrišem jo Mikinelle v obraz.
"Ne."
"Ampak čudovito izgledaš."
"To si rekla za vsako obleko."
"Če je pa res! Vse ti pristaja. Meni po drugi strani ... " V dokaz pomigne proti bledo rumeni oprijeti obleki do kolen. Konci kratkih rokavov so natrgani in hrbtni izrez sumljivo širok (verjetno delo moljev), a oprava je vseeno očarljiva, mogoče malce preveč izzivalna.
Nisem prepričana, kaj mi želi dopovedati, saj ji je oblačilo kot ulito in lepo poudari njeno izrezljano postavo, a se niti ne trudim ugovarjati. Raje se umaknem na stran, z majhne zofe umaknem nekaj kosov poceni blaga in se usedem. Želim si, da bi že izbrala nekaj in mi nehala piti živce.
Mikinelle z nog zbrca zlate čevlje z visoko peto, pograbi dva obešalnika in izgine za pregrado.
"Kaj pa kakšna turkizna ... ali srebrna, podala bi se moji polti ... " Izklopim jo in se zastrmim skozi umazano okno. Pred mano se odpira pogled ... na še eno okno. Okno, skozi katerega lahko vidim kuhinjo in del dnevne sobe, kjer se naš sosed vrti okoli pečice in štedilnika, med delom pa se spotika ob sedem res nadležnih otrok, starih od enega vse do dvanajst let. Otroci tečejo, se cukajo in kričijo, najmlajši se ravno prekucne čez gubo na preprogi in izbruhne v glasen, paničen jok. Moški se ne zmeni za to in s kuhalnico pomeša po eni izmed posod. Deklica, ki je prej sedela na tleh in risala po steni, se zdaj dvigne in razburjenemu bratcu pomaga vstati. Otrokov obraz se takoj razsvetli in nemoteno nadaljuje svoj počasen obhod po kuhinji, njegova sestra pa v roke vzame zeleno voščenko in rožici, ki jo je malo prej narisala, doriše stebelce.
Prizor na mojem obrazu pričara skromen nasmeh. Rdečeglava deklica pogleda skozi okno in se zastrmi vame. Pomaham ji in ona pomaha nazaj, nato pa sosed zagrne zavese in zasliši se njegov mogočen glas:"Nehaj risati po stenah, Lunyai!"
"Halo! Sisi? Si me slišala?" Pogled preusmerim nazaj v sobo in zagledam modrolasko v elegantnem rdečem krilu in majici brez naramnic. Nad ključnico ji visi velik rdečkast bleščeč drag kamen. Seveda je umeten, pravega si v nobenih sanjah ne bi mogla privoščiti, a bi preslepil tudi izkušeno oko. Z lasmi, spetimi v figo in belimi sponkami med prameni je njena pojava tako glamorozna in privlačna, da mi zastane dih.
Ostanem brez besed in Mikinelle si moj odziv narobe razlaga.
"Ja, prav imaš, ni v redu ... " Obrne se, da bi se zopet preoblekla. Moram jo ustaviti.
"Ne. Čudovita si." Radovedno me pogleda in kotičke ustnic priviham v nasmeh.
"Res?" negotovo vpraša in se na hitro premeri v ogledalu.
"Ne misliš, da je pretirano?" Stopim do nje in ji popravim eno od sponk nad čelom.
"Ne drzni si je sneti." Poteze se ji razsvetlijo, ko me navdušena objame. Zacvili in poskoči, v njeno zadovoljstvo pa poskočim še jaz. Nekaj časa tako poskakujeva in čutim, kako se mi površno narejena figa na zatilju začne razdirati, zato se ustavim in v trenutku se ustavi še ona. Spusti me in se v valu prešernega smeha zavrti pred ogledalom, da se rob dolgega krila dvigne, razpre in zaplava okoli nje. Nasmejem se njenemu skoraj otroškemu navdušenju.
Opazim, da je bosa, zato odprem eno od škatel na tleh in zagledam temno modre salonarje, poponoma ujemajoče z odtenkom njenih las. Ko se ustavi, ji jih ponudim in ona jih poželjivo sprejme ter se nasloni na zid. Med obuvanjem se oglasi:"In, katero si izbrala ti?" Njeno nedolžno vprašanje me vznejevolji.
"Saj sem ti povedala, da ne grem." Slika svetle razkošne plesne dvorane švigne v moje možgane.
"Zakaj ne? Potrebujem tvojo pomoč." Zdaj pet centimetrov višja zakoraka k meni. Na obrazu ji piše, da uživa, ko je višja od mene.
"Dobro veš, zakaj ne." V realnosti moje besede zvenijo strožje, kot sem želela in že se namenim omiliti svojo izjavo, a me prekine Mikinellin mehak in žalosten glas.
"Mislila sem, da si prebolela. Rekla si, da si ... " Pogoltnem slino, ona pa nadaljuje.
"Dva meseca sta mimo. Obljubila si mi, da boš šla naprej, da boš pozabila. Daj no, Sisi." Ni mi všeč njen ton. Obtožuje me. Očita mi. Resno mi očita!? Drzne si biti razočarana nad mano!?
Malo manjka, da ne izbruhnem, a res nisem pri volji za prepir. Namesto tega si navlečem hlače, oblečem enobarvno majico in jopico. Bledo se nasmehnim prijateljici, ki se še vedno skrivoma ogleduje v ogledalu.
"Teč grem." Obrnem se proti izhodu, a me ustavi.
"Zdaj? Si nora? Ura je enajst ... "
"Daj no ... "
"Nevarno je." Ne morem se upreti, da je ne bi postrani pogledala. Je pozabila, da obvladam dve panogi hladnega orožja in da sem preživela dva poskusa umora? Ugriznem se v jezik, ko pomislim na preteklost. Še vedno me zmrazi. Verjetno me vedno bo, to ni dogodek, ki ga samo preboliš.
"Znam poskrbeti zase." Na njenih licih zasledim liso dvoma in takoj mi je jasno, kaj želi pripomniti. Tako kot takrat, kajne?
Ne želim izgubiti potrpljenja ali živcev, zato brez pozdrava odkorakam ven, v glavi pa gorim. Preveč si upa, preveč zlahka jemlje vse skupaj. Nima pojma, kaj sem prestala. Še jaz nisem popolnoma prepričana. Samo in izključno jaz imam pravico do kakršnihkoli pripomb ali sojenja.
Zapustim hišo in na vrtu še enkrat vidim Lunyai; tokrat s palico zarisuje linije v peščeno dvorišče. Pomaham ji in vesela mi pomaha nazaj, nato pa spet pade v umetniški trans. Že ko sem jo prvič videla z barvicami, zatopljeno v poteze in barvne ploskve, mi je postalo jasno, da bo umetnica.
Z lahkimi koraki se odpravim po ozkih umazanih uličicah proti forumu in se ogibam lužam, podganam in vrečam smeti. Trg je prazen. Vlada globoka in neprodušna tema, vse luči so ugasnjene, le luna oddaja blago svetlobo. Previdno tečem naprej, saj v mesečini ne vidim niti meter pred svojimi nogami. Vztrajam do ozke poti v park in se trmasto podam čez majhne kamenčke. Nočem se vrniti, nimam moči, da bi se soočila z Mikinelle. Tako ali tako pa se bo kmalu pobrala na ples. In zagotovo ne bo osamljena, trenutno se zanjo namreč zanima mladenič dokaj premožne družine iz 3. okrožja Daminick Friar. Meni se mladi Daminick zdi preveč vsiljiv, a Mikinelle je čisto zatreskana vanj in ne deluje kot ženskar (saj ne da se gibljem v njegovih krogih, da bi vedela), poleg tega bi moja revna prijateljica, ki dom, četudi dokaj velik za pojme 7. okrožja, deli še s 5 brati in 3 sestrami, njegovo naklonjenost lahko dobro iztržila. Upam le, da se ne izjalovi.
S pogledom ošinem zapestno uro. 11:23. Ples se začne ob polnoči, še malce bom morala počakati.
Na prvem krožišču zavijem levo in nato desno, čez čas pa se zatopim v misli in ne sledim več svojim korakom. Prisluhnem škripanju peska pod mojimi teniskami in se večkrat le za las izmaknem drevesnemu deblu. Enkrat se spotaknem in telebnem na kup vijoličastega listja, ki ga odpihne v zrak.
Zaječim in se nakremžim, saj sem padla naravnost na poškodovano roko, a bolečina kmalu pojenja. Jasno mi je, da tako ne bo šlo več naprej. Spomnim se ure. 12:47. Ostrmim. Sem res tekla več kot eno uro? Za običajen trening to ne bi bilo nenavadno, a čudi me, kje sem sploh našla moči za tak napor.
Takoj ko pomislim na utrujenost, me zadane kot strela z jasnega. Vse mišice se mi raztopijo in mine me volja. Pomislim že, da bi prespala kar tu, na kopici suhega listja v parku, a nekaj zmoti moje razmišljenje. Oblaki se razkadijo in delno razkrijejo mojo lokacijo. Sem na hribu na zahodni strani mesta, iz kjer se lepo vidi puščava in njena obsežnost. Prav veličastno je.
Ko obrnem glavo, nedaleč stran zagledam potko in na desni drevored. Na levi zeva čistina, le nekaj posameznih grmičkov štrli iz tal. Ob potki je nameščena stara, že poševna klopca, potrebna temeljitega pleskanja.
Glavo premaknem nekaj centimetrov naprej in zožim oči. Opazim silhueto, ležečo na klopci. Pomanem si oči in se prepričam, da ni le plod moje domišljije. Ko sem prepričana, počasi ustanem in se približam. Kaj bi nekdo ob enih zjutraj počel v parku?
Prečkam potko, tiho in previdno, in se sklonim navzdol k glavi osebe. Razločim lahko le, da je moški, več mi preprečuje pomanjkanje svetlobe, saj so luno sekundo prej spet prekrili temni in gosti oblaki. Pogledam v nebo. Majhna kapljica pristane na mojem čelu in spolzi navzdol proti obrvi. Nevihta bo. Hitra in huda.
Zopet sem na kolenih, odločena, da neznanca opozorim na neurje.
"Gospod?" Sprva šepetam, a ko ne zaleže, se narahlo dotaknem njegove rame. Ni odziva. Na lase mi pade še nekaj kapelj in vsak čas se bo ulilo. Malce netrpna moškega primem za ramena in stresem, plašno, nato pa vedno močneje.
"Gospod, zbudite se, dužuje," povem naglas in končno zaznam spremembo dihanja. Moški se najprej pretegne, nato pa odpre oči. Ponovim:"Gospod, deževati bo začelo, morali bi domov ... " Mesečina najde pot do naju in v istem trenutku zemljo premoči močno deževje.
Trenirka v hipu vpije vodo in z obraza mi kaplja, ko se sklanjam nad osebo na klopi. Pogleda navzgor proti meni. Srebrnkasta svetloba se ujame v njegove šarenice.
Srce mi preneha biti, ustavi se, ko prepoznam lepe globoko zelene oči. V glavi se mi dobesedno zavrti, telo pokrije kurja polt in srh mi obrne želodec.
Na hitro izdihnem in pojavi se bel oblaček, ki potuje do njegovega obraza in se razkadi. Možgani mi po hitrem postopku odpovejo. Tako sem šokirana in pretresena, da se sploh ne zavedam, kaj počnem.
Naenkrat se moja dlan dvigne do njegove glave in še preden uspem posredovati, mu prisolim močno klofuto. Zdaj je tudi on presenečen, a na obrazu se mu zariše sled jeze. Njegova roka švigne navzgor in zagrabi me za zapestje. Njegov hladen prijem me naježi in zapaničarim. Z vso silo potegnem in padem nazaj. Iz ust spustim kratek zamolkel krik. Medtem je on že na nogah.