Elmira

Mikinelle #1

Avtomobil ustavi pred mestno dvorano in nekaj v meni vzvalovi. Ne morem se nagledati vsega razkošja okoli sebe: dolge temne do potankosti spolirane limuzine, rdeče preproge, svetleči prednji vhod, celo varnostniki se zdijo še posebej urejeni za današnji dogodek. Navsezadnje ni kar tako. Zabava je prirejena v čast županovi ženi in hčeri, ki imata čez slab teden rojstna dneva, na to svečanost pridejo vsi, ki kaj pomenijo, vsi, ki si želijo kaj postati. To pomeni vse družine 1., 2., 3. in 4. okrožja, pa tudi kakšen pripadnik nižjih slojev. Kot jaz. Še mene ne bi bilo tu, če ne bi bilo Sisi. Ti ... napadi nanjo so bili v resnici odskočna deska. Cela Kara ve, kaj se ji je zgodilo. Vrhunska športnica, tarča krutih poskusov umora. Slavna je. Četudi se ne zaveda ali tega ne želi sprejeti, slavna je in v dobro sebe in svoje družine bi to lahko končno sprejela.
Skozi zatemnjeno okno najetega vozila vidim lakaja, ki hiti odpirat moja vrata. Preverim sponke v laseh, si poravnam krilo in obliznem ustnice, nato pa se še enkrat preverim v sosednjem oknu.
Mož v rdečem in s potlačeno čepico potegne za kljuko. Samozavestno se nasmehnem in vstanem s sedeža ter se podam vzdolž po preprogi. V želodcu me grize od treme, tu sem, čisto sama in nebogljena, a poskušam stopati odločno in pokončno. Ne morem si pomagati in ozrem se naokoli. Zagledam več parov, ki se zgrinjajo na vhod z vseh strani, moški v modrih, sivih, belih ali črnih smokingih, ženske pa v dih jemajočih večernih oblekah. Nekateri me ošinijo in mi pokimajo v pozdrav, spet drugi se ne brigajo zame, tretji pa me postrani ali celo zaničljivo premerijo. Zajame me sram in nelagodje, zmedena se ustavim sredi vhoda in sklonim glavo. Kaj počnem tu? Samo ob misli na mojo opravo nasprom vsem ostalim me ima, da bi se pogreznila v tla.
Mimo mene se sprehodi par starejših dostojanstvenikov, on v belem suknjiču, ona pa v do tal segajočem krilu, tesnem životu in širokem 'v' izrezu. Blago obleke je posuto s srebrnimi snežinkami in drobnimi biserčki, skritimi med gubami nabranega roba. Z druge strani se mimo mene zrineta fant in dekle, verjetno le kakšno leto starejša od mene, on v modrem, ona pa v vpadajoči do polovic stegna dolgi rdeči umetnini. Za njo plapola čipkasta vlečka, ko samozavestno koraka ob svojem spremljevalcu.
Takoj me stisne pri srcu. Bi morala imeti na sebi kaj bolj svečanega? Bi morala priti s spremljevalcem? Kakšno pravico sploh imam, da sem tu brez Sisi, ki je bila edina dejansko povabljena? Vrgli me bodo ven, še preden bom vstopila. Zdi se mi, kot da vsi okoli mene vedo, da sem nižjega stanu. Mi piše na obrazu ali je to izraz mojega izgleda?
Po negodovanju okoli mene se končno premaknem in vstopim najprej na hodnik. Množica me vodi, nimam izbire kot da sledim toku, ki me ponese po ozkem hodniku ... naravnost do pregledovalne mize. Vsi od nikoder privlečejo vabila, mene pa zgrabi panika, naenkrat začnem pospešeno dihati. Obupano se ozrem naokoli, mogoče bi mi še uspelo neopazno priti do izhoda, takrat pa me nekdo porine do mize, za katero sedi eden od varnostnikov s seznamom.
"Ime," skoraj bevskne vame, meni pa se zavrti od strahu in vročine. Dlani se mi spotijo in čutim rahlo tresavico. Res sem v težavah.
Moški me pogleda izpod čela.
"Ime, gospodična." Živčno se ugriznem v ustnico in pomencam roke, a zdaj ne morem storiti ničesar več.
"Mikinelle Bellene." Varnostnik s pogledom preleti seznam in obrne stran, jaz pa razmišljam, kako naj čimprej uidem. Obstaja še kakšen izhod? Bo izgledalo čudno, če kar naenkrat pobegnem? Bi bilo narobe, da bi namesto svojega povedala Sisijino ime?
Moški obrne tretji list seznama. Prestopim se. Čakam na njegove besede, nekaj takega kot 'ni vas na seznamu, gospodična' ali 'lahko ponovite svoje ime?', ampak varnostnikove oči nehajo prečesavati seznam. V roke vzame kemični svinčnik, na list nariše kljukico in dvigne pogled k meni. Zmedeno strmim vanj in v seznam in spet vanj, on pa se mi narejeno nesmehne.
"Miza 52." S temi besedami me odslovi in ljudje me potisnejo naprej v dvorano.
Ko vstopim, ostrmim. Dvorana je okrancljana z milijon trakci in pentljami v rdeči, beli in modri barvi, s stropa visijo trije mogočni stekleni lestenci in odbijajo belo svetlobo reflektorjev na vse strani. Mize, ki stojijo na desni strani, so pogrnjene z rdečimi in modrimi prti in polne skrbno pripravljenih dobrot. Na levi strani stoji nizek oder z mikrofonom, pred odrom pa plesišče, katerega tla se dobesedno bleščijo. Vsak predmet v dvorani se ravna po vzorcu; povsod so bela, modra in rdeča.
Zaslišim razočaran vzdih in se ozrem. Neka ženska v turkizni obleki žalostno skloni glavo, njen sivi spremljevalec pa se namršči. Ob njima stoji skupina deklet v modrem in belem, ki se zadovoljno nasmehne. Povsod okoli sebe slišim prhanje ali vzdihe, pa tudi smeh in ujamem nekaj samovšečnih in voščljivih nasmeškov. Čakaj ... je to zaradi dvorane? Jim ni všeč? Ne, to je neumno ...
Zadane me kot strela z jasnega. Barve. Krive so barve. Tisti v barvah dvorane se veselijo, vsi ostali pa so čemerni ali razočarani. Niso vedeli, kakšna bo dvorana?
Eden od parov, oba v črnem, me nevoščljivo pogleda in nato z dvignjeno glavo odkoraka stran. Čisto sem pozabila. Moja oprava se popolnoma ujema z dvorano, kot bi bila ustvarjena za sem. Saj je bila, a ne s takim namenom.
Zaokrožim po dvorani, skoraj vsi pogledi me oplazijo, ko sramežljivo iščem mizo 52. Najdem jo v prvi vrsti s pogledom naravnost na plesišče, ki pa je še čisto zapuščeno. Za mizo so le trije sedeži, kar me zelo preseneti. Povsod jih je sedem ali šest, zakaj le pri nas tako malo?
Moj stol stoji na robu in nekako nimam vesti, da bi pogledala, ob kom sedim. Še vedno sem zmedena. Kako je lahko moje ime na seznamu? Kako je to sploh mogoče? Je možno, da je v mestu še ena Mikinelle Bellene in sem ji ravnokar prevzela prostor? Zmrazi me, ko pomislim na to nenavadno naključje. Začutim strah, strah in tesnobo. Kaj pa če ni naključje? Kaj, če sem na seznamu res jaz? Kdo pri vseh otokih bi me dal na seznam? Zdaj si zelo želim, da bi bila z mano Sisi. Ona bi vedela, kaj storiti. Vedno ve. Nikoli ni zmedena ali neodločena.
Le kaj počne v tem trenutku?