Elmira

Sisi #8

Oče ustavi avto pred veliko umazano belo zgradbo. Območje je ograjeno s tri metre visoko ograjo z bodečo žico na vrhu in stražnimi stolpi, na katerih oprezajo stražarji z ostrostrelskimi puškami in strašljivo mirnimi obrazi.
Globoko vdihnem in se poskušam umiriti. Po glavi mi roji nešteto nemirnih misli, ko oče potegne ročno in me pogleda s svojimi lepimi sivimi očmi.
"Pazi nase." Prikimam in v meni zopet začne naraščati nemir. V kaj sem se spravila ...
Tišina v avtu postane neznosna, saj govori veliko preveč. Pripoveduje o vseh nevarnostih, v katere sem se prostovoljno vrgla. Mama je pripomnila, da je to isto, kot bi se vrgla s klifa in pričakovala, da bom na tla priletela v enem kosu.
Primem za kljuko in odprem avtomobilska vrata, pograbim torbo in izstopim. Ustavi me očetov glas.
"Ni ti bilo treba." Ne obrnem se nazaj. Njegov globok glas mi doni v ušesih.
"Zmogli bi. Ne bi ti bilo treba." Dovolj imam njegovega očitanja. O tem sva govorila že neštetokrat in tudi nešteto in prvič bo moj odgovor isti.
"Ne laži mi, oče. Ne laži sebi." Vrata s hrupom zaloputnem in ga pustim samega s svojimi mislimi.
Odločno zakorakam proti vhodu, kjer me pričaka v peščen kombinezon oblečen vojak. Na glavi ima krvavo rdečo čepico in z rame mu visi brzostrelka.
Še preden uspe odpreti usta, mu izročim dokumente. Potni list in podpisano dovoljenje za vstop v vojaško bazo.
Njegove oči nekaj trenutkov plešejo po dokumentih, kar meni ponudi čas za opazovanje. Ni veliko za videti. Poleg velike stavbe in utrjene ograje tu ni ničesar razen žgočega peska in osamljene zaprašene ceste, ki se nekje v daljavi priključi hitri mestni obvoznici.
Mimo naju pripelje velik tovornjak v zlati kamuflažni barvi, njegovo enakomerno hrumenje je edini zvok poleg nežnega zavijanja vetra. Okno na voznikovih vratih se spusti in ven štrli gola roka, ki med prsti stiska srebrno značko. Vojak ob vratih pokima, roka se skrije nazaj v vozilo in ograja pred masivnim tovornjakom se začne s hitrostjo umikati na stran. Ko je vozilo mimo nje, se zopet zapre in ko je znova varno nameščena na mestu, na stran začne lesti naslednja ograja. Razen tega trenutnega prihoda je celoten kraj ovit v turobno dolgočasje. Pomanjkanje vznemerljivosti in akcije se vidi na povešenih, praznih obrazih stražarjev.
Moj vojak v rdeči čepici še vedno vneto pregleduje papirje, zato se namrščim.
"Je kaj narobe?" Nekam sumljivo dolgo strmi v tiste liste.
Moški me pogleda z očitnim sumničenjem, izrisanim v njegovih ostrih neprijaznih potezah.
"Moral bom nekaj preveriti. Če bi mi prosim sledili ... " V njegovem glasu ni topline in očitno je, da to ni bila vljudna prošnja, ampak ukaz. Sledim mu do majhne stavbe pred ograjo, vojak sune v siva vrata, da se skoraj snamejo s tečajev, in ko vstopim, spoznam, da je to nadzorna soba. Prostor je utesnjen, ob desni steni stojijo tri mize z ekrani, skenerji in printerji, na tleh so računalniške škatle. Ta oprema je stara vsaj trideset let. Tudi mize so v očitnem slabem stanju, njihove noge so spraskane (kaj za vraga naj bi spraskalo noge miz v vojaški bazi, mi ni jasno), pod eno izmed njih je porinjen štirikrat prepognjen kos papirja, da je miza stabilna. Stoli so kovinski in neudobni, poleg treh pred mizami jih je ob drugi steni še pet. Tja mi pokaže moj vojak v rdeči čepici, sam pa stopi do prve mize in se poči na stol. Moj potni list razpre in ga položi na skener. Tole ni rutinski postopek, prepričana sem, da ni. Nekaj je narobe.
"Kaj se dogaja?" Vojak niti ne trene, ampak nadaljuje s svojim delom. Še enkrat ponovim vprašanje, tokrat se obrne proti meni.
"Nekaj moram preveriti." Njegov glas je hladen kot led, tisto malo vljudnosti, ki je prej še viselo v njegovem tonu, je zdaj izginilo, kot bi je nikoli ne bilo.
Nemirna se presedem. Najslabše, kar lahko storim zdaj, je, da se zdim živčna in sumljiva, a si ne morem pomagati. Mi je Akór dal nepopolno prepustnico? Odlično. Samo še to mi manjka. Kaj bom pa zdaj?
Vojak me ošine, v njegovih očeh ujamem nekaj nedoločljivega, kar mi definitivno ni všeč. Tisti samovšečni ogenjček bo plačal za tole.
Moški seže po slušalki in z ekrana prebere številko, ki jo razločim in prepoznam tudi sama. To je Akórjeva osebna številka. Oddahnem si, morda preglasno, saj se vojak komaj opazno zasuka in me na kratko premeri. Medtem se linija vzpostavi in moški se obrne naprej ter začne momljati v slušalko s svojim globokim glasom.
Četudi se trudi na vso moč, da ga ne bi slišala, vseeno uspem razločiti vedno več besed.
"Ampak njeni papirji so neustrezni, ne morem je pustiti skozi ... tako naroča protokol ... gospod, zakon mi ne dovoljuje ... "
Naenkrat vrata silovito poletijo na stran. "Meni pa samo vest ne dovoljuje, da te takoj ne deportiram v zahodno bazo na delo čistilke." Oba šokirana gledava prišleka ognjeno rdečih las in temnih oči, v katerih sije odločenost. V eni roki drži telefon, v drugi pa stiska šop papirjev, ki jih ploskne na mizo naravnost pred presenečenega vojaka. "Tu imaš dokumente, zdaj pa, če dovoliš, bi se odpravila. Ogromno zamude imava." Njegove črne sulice se zapičijo v moškega, ki kot preplašen kužek skloni glavo, papirjev, ki mu jih je rdečelasec butnil pod nos, si ne upa niti ošiniti.
Akór se zdaj obrne proti meni in mi pomigne. Brez oklevanja se dvignem s tesnega stola in na poti ven še zadnjič ošinem mojega vojaka v rdeči čepici, ki pogled upira v svoje naročje.
Ogenjčku sledim na levo stran velikih vrat, skozi katera je prej moral vojaški tovornjak. Tam so manjša vrata, ki jih pred nama odpre vojak takoj po tem, ko Akórju salutira.
Moški me vodi stran od ograje. Ne greva skozi glavni vhod, ki je zopet močno zastražen s črnogledimi očmi in rdečimi čepicami, ampak zavijeva na potko, ki obkroža veliko pravokotno stavbo. Hodiva v tišini, le najini čevlji odmevajo na tlakovcih.
Ko zavijeva za ovinek, se pred nama prikaže še ena stavba, visoka tri nadstropja. Najvišje nadstropje ima skoraj povsod velika razgledna okna. Po steni se dviguje plezalna stena vse do vrha objekta, kjer so pritrjene varnostne vrvi. Nato z Akórjem stopiva pod nadstrešek, ki mi blokira pogled.
Pred drsnimi vrati je čitalnik. Akór na plan privleče kartico in jo pridrži pred rdečo lučjo, ki se nato spremeni v zeleno in vrata zdrsnejo na stran. Ko sva oba notri, se vrata sunkoma zaprejo. Stopava po ozkem hodniku z neonskimi lučmi, ki le dodajo k neprijetnosti prostora. Na levi se vzpenja stopnišče.
"Kje sva?" Ne morem se upreti, da ne bi vprašala. Ko sva hodila po hodniku mimo belih plastičnih vrat, so na njih visele tablice z napisi. Na levi sem videla 'plezalno steno', 'preoblačilnico' in 'kopalnico', na desni 'strelišče' in 'orožarno' in naravnost so bila dvokrilna vrata z napisom 'bazen'.
"Kaj je ta kraj?" Akór se ustavi na stopnicah in se muzajoč obrne k meni.
"Si pa res neučakana, kaj?" Zamežikam v njegovo čudovito temo in ostanem tiho. Njegov izraz se ne spremeni.
"Vse boš izvedela še pravi čas. Pohiteti morava." Njegova bela roka seže po moji dlani, a jo hitro spodmaknem, za kar si prislužim njegov brezizrazen pogled. Po sekundi bolščanja vanj se premaknem navzgor in ga prehitim. Sledi mi in me zopet prehiti na vrhu stopnišča, kjer se vzpne še za eno nadstropje. Ko prideva na vrh, takoj zavijeva na desno in Akór buši skozi prva vrata.
Prva stvar, ki jo opazim, je razgled. Razgled na rumeno puščavo, ki se na obzorju nerazločljivo staplja z modrim nebom. Na modrini lebdi jutranje sonce, zato si moram zastreti oči.
Akór se postavi na čelo mize in mi gestikulira, naj si izberem stol. Zdaj se osredotočim na mizo in ljudi, ki sedijo za njo.
Takoj ob čelu sedi visoka ženska v poznih dvajsetih, ki namrščeno bolšči vame. Njeni lasje so zeleni kot žad in ji razpuščeni segajo do ramen. Takoj jo prepoznam. Na Elmirskem tekmovanju ženske predstavljajo manjšino, so pa zato veliko bolj znane. Vame strmi Titanea Lower. Tudi znana kot županova hči. Nikoli nisem bila prepričana, ali je zaradi očetove veljave dobivala kakšne posebne ugodnosti ali ne, a že misel na to me naredi sumničavo. Njej ne bom zaupala.
Na mojo žalost, ne pa presenečenje, so ostale osebe v prostoru moški. Eden sedi nasproti Lowerjeve in mi kaže hrbet. Na njegovem zatilju se drži ohlapna figa črnih las, na njegovih ušesih so slušalke, pred njim pa računalnik. Nekaj mi pravi, da športnik ravno ni.
Ob Lowerjevi stol zaseda fant vijoličnih las. Gleda me naravnost v oči s skromnim nasmehom na obrazu. Oblečen je v temno moder pulover, ki je popolno nasprotje njegovih bleščeče rumenih šarenic. Nasmehnem se mu nazaj in brez razmišljanja zasedem stol nasproti njega. Njegove oči me ne zapustijo.
"Hej." Njegov glas ni globok, ni žameten. Ko spregovori, me obda nenavadna toplina. Že mu želim odgovoriti, ko opazim Akórjev očitajoči pogled, ki mi zapre usta.
"Hvala vsem petim, da ste prišli." Petim? Zasukam glavo in se ozrem po sobi. Fant svetlih oči me je tako zamotil, da sploh nisem uspela prečesati celotne sobe. Nekaj stolov stran sedi še ena postava, katere pogled je usmerjen naravnost vame.
Njegove oči so smaragdno zelene.
Moje srce se ustavi.