Elmira

Sisi #2

Slišim odpiranje in zapiranje vrat, ozrem se čez ramo in opazim modrolasko, kako obrača ključ v ključavnici na glavnem vhodu. Nato se z vso silo vrže na kavč in teatralno zavzdihne. "Utrujena sem. Ti?" Zasmejem se in zmajem z glavo, s precizno natančnostjo se lotim rezanja sadja. "Verjetno je bil res kar divji večer." "Me hecaš!?! Bilo je NE-VE-RJE-TNO!! Resno, še nikoli nisem videla česa podobnega." Moram se nasmehniti njeni navdušenosti. Hitro sesekljam sočni dorat in koščke vržem v skledo z jogurtom. Očitajoče jo nagovorim:"Nočem biti tista, ki reče 'sem ti rekla', ampak..." "Ja, ja," odgovori in si sezuje petke, ki s tleskom padejo na kamnita tla. "Prav si imela. Ples v paru je lahko zanimiv in razburljiv in dramatičen..." V usta si stlači ocvrt zaney in med žvečenjem nadaljuje:"Ampak priznaj, da si bila tudi ti presenečena. Mislim, bila sta tako dobra in elegantna." S skledo v roki se ji približam in porinem njene noge s zofe, da se lahko še sama usedem. Ona glavo in roke vrže v znak in zavzdihne. "Le sanjava lahko o taki ljubezni in navalu strasti..." Ob njenem sanjarjenju se zasmejem, a ostanem tiho. Osebno mislim, da je vsak zmožen take ljubezni, kot sta jo prikazala poklicna in vrhunska plesalca na nastopu, za katerega smo vsi člani Tekmovalne ekipe dobili po dve vstopnici. Želela sem iti s Tearo, pa ni imela časa in tudi starša sta do vratu v delu, da bi pokrila stroške razkošne zabave, ki sta jo pripravila teden nazaj, seveda s pomočjo župana in njegovega denarja. Ob spominu na ta klavrn dan me še vedno zmrazi.
"Sisi, ej, halo, boš dala na začetek ali ne?" Njen glas zbudi moje možgane in na upravljalniku hitro poiščem gumb 'ponovno predvajaj'. Nato se naslonim nazaj in pogledam proč, da ne bi videla, kako bleda sem. A ne deluje. "Sisi, si v redu? Je kaj narobe?" me že takoj napade in vem, da sem obupna lažnivka. Skloni se bližje. "Mislim če želiš gledati kaj drugega, ni problema, jaz..." Prhnem, a malo preveč naglas. Bežno se dotakne moje roke, jaz pa vstanem in se sprehodim po prostoru, ne da bi jo enkrat samkrat pogledala. Ne ve, kako se počutim, ne more vedeti. Še sama ne vem, kako se počutim. Tudi spomin me že vara, ne vem, kaj se je zgodilo najprej in kaj pozneje. Zagotovo vem le to, da sem videla morilca. In da tega dne ne želim nikoli več podoživeti.
"Glejva naprej." Obrnem se nazaj k kavču in se usedem, še vedno malce napeta. Ker nastane tišina, znova spregovorim, tokrat odločneje. "Glejva, Mikinelle." Žalostno me pogleda. Vem, da bi morala sprostiti vzdušje s smehom ali šaljivo pripombo, a me naenkrat zapusti vsa volja. "Samo... glejva naprej. V redu sem, res." Zadnjega stavka ne bi mogla reči bolj neprepričljivo, a Mikinelle vseeno vzame daljinec s kavne mizice pred nama in prevrti na začetek. Čeprav je navdušena nad filmom, glede na to da ga gledava že sedmič, molči in se pomakne čisto na rob sedežne. Neslišno zavzdihnem. Pa sem uničila večer.

Zbudim se s krikom in se panično ozrem naokrog. Ležim v veliki postelji z rožnatimi rjuhami, puhastimi blazinami in baldahinom. Izza tanke prevleke takoj prepoznam Mikinellino sobo in si oddahnem. Samo sanjala sem. Na varnem sem, bila je le nočna mora. Temne pojave iz dremeža se vrnejo v moje misli. Dolg hodnik...bleščeča svetloba...tečem, nekaj me lovi, a ne vem, kaj...kamorkoli se obrnem, povsod kri, pištole, noži, vrvi v obliki zanke in on... Moja domišljija je zapolnila tisto, kar moj vid ni pojasnil, zato ima on globoke temne oči, ki še dopolnijo srhljivost prizora... vedno znova me ubija, pritiska na sprožilec, nato me zabode in nato obesi, potem me porine s pečine ali pod avto, davi me z golimi rokami in naslednjič mi razbije lobanjo s kamnom ali kijem... mori še mojo družino, pa Mikinelle in Tekmovalno ekipo, vse pokonča pred mojimi očmi, nikoli ne pokaže niti kančka obžalovanja...ali katerega koli čustva, če smo že pri tem. Samo strmi vame, kot da je duh, mrtev, zid, skala, kot da ni zmožen čutiti. In ne vem zakaj, a počutim se, kot da sem za to kriva jaz.
Primem blazino in se z njo mahnem po glavi, da bi izgnala te grozljive sanje. Poskušam pomisliti na kaj pozitivnega in se spomnim večera in filma... Prešine me: če sem jaz tu, kje je Mikinelle? Še enkrat se ozrem naokoli, čeprav je jasno, da je v sobi ni. Dvignem se, si nataknem balerinke in šele takrat ugotovim, da sem še oblečena. Sem bila res tako utrujena, da nisem imela niti časa preobleči se?
V zmečkani beli bluzi in preprostih dolgih hlačah se primajem do vrat, naprej do hodnika in nato stopnic, pri katerih potrebujem ogromno pomoči ograje. Kot da bi izgubila čut za ravnotežje. Ko pridem do spodnjega nadstropja in odprem vrata v dnevno sobo, doživim preblisk. Nenadoma se vsi spomini na prejšnjo noč vrnejo: film sva končali v tišini, nato pa je Mikinelle predlagala, da se nalijeva. Iz kleti je prinesla cel zaboj vina in nato še iz hladilnika potegnila skrivne zaloge njene mame, ko postane življenje samohranilke in lastnice ogromnega podjetja prenaporno. In res sva pili in pili, vse dokler nisva bruhali, nato sva spet pili in pokurili ves alkohol v hiši. Ko sem se namenila na stranišče na še eno salvo bruhanja, sem se zaletela v vrata Mikinelline sobe, se zvrnila na posteljo in v isti sekundi zaspala.
Večer ni bil ravno eden tistih trenutkov, na katere si potem v prihodnosti ponosen, a sem vsaj odgnala svoje mračne in zamorjene misli v oddaljeni kotiček možganov in jih trdno zaklenila. Do zdaj. Včasih si želim, da bi kdaj imela mačka in ne bi bila tako odporna na opijanje. Sedaj pa je vse spet po starem, lahko se vrnem nazaj h konstantnemu strahu in nelagodju, ki me pestita šele kakšen teden, a se zdi kot celo življenje...
Zaslišim žvenket razbitega stekla, ki prihaja iz kuhinje. Skozi napol priprta vrata poleti nekaj brezbarvnih drobcev in se ustavi tik pred mojimi nogami. Prestrašena odkočim in se zaletim v kavč. Kaj je bilo to? Poskušam umiriti srce z mislijo, da je Mikinelle verjetno kaj padlo iz rok, a instinkt mi pravi nekaj popolnoma drugega. Nekaj, kar je tako neverjetno, da se moram sama sebi zasmejati. Absurdno, na kaj vse človek pomisli le ob razbiti skodelici.
Previdno stopim do vrat, po prstih se plazim in ogibam majčkenim svetlečim okruškom ter si nočem niti predstavljati, kaj bi naredili z mojo kožo, če bi prileteli vame. Pokukam skozi vrata, pripravljena, da jih Mikinelle močno napnem zaradi nepazljivosti, a obstanem na mestu, ko zagledam prizor v kuhinji. Tla so posejana s prozornimi koščki, da je nemogoče kamorkoli stopiti, a to me ne gane. Bolj me šokira pogled na Mikinelline noge, ki štrlijo izza pulta, zraven pa stoji temen moški z nožem, od katerega kaplja sveža kri. Prizor se mi vtisne v spomin in vem, da ga nikoli ne bom pozabila. Primrznjena sem na tla, vse mišice v mojem telesu so sprva nemobilne, nato pa me začnejo živo žgati. Na pol grla že imam oglušujoč krik, a se uspem zadržati in namesto tega karseda mirno stopim korak nazaj. In še enega. Sem že stran od vrat. Naredim še dva enakomerna koraka, v glavi že segam po telefonu in tipkam številko policije. A seveda pohodim drobec stekla, ki glasno zahrusta pod mojim čevljem in še preden se zavedam, tečem proti izhodu, sem že zunaj osamljene podeželjske vile, vse okoli mene je puščava, neskončno rumeno morje s sipinami namesto valov in posameznimi drevesi namesto pestrega morskega spektra življenja. Moja edina možnost je umetni sadovnjak, nameščen na tanko zaplato zemlje tik ob hiši. Zatečem se tja, med plastična drevesa z rožnatimi in rdečimi cvetovi, gumijastimi zelenimi listi in preprostim paviljonom. Takoj mi je jasno, da sem pogubljena.
Za sabo slišim korake, počasnejše od mojih, a mi to ne vliva upanja. Tako dobro kot jaz ve, da nimam kam zbežati ali se skriti. Obupano se sklonim za nizkim zidom, ki obroža paviljon in iščem karkoli, s čimer bi se branila. Moje razpoložljivo orožje je le umetna veja, ki je očitno niso dovolj dobro prilepili in je cepnila na tla. Ko jo dvignem, vidim, da je težja, kot se zdi na prvi pogled. Morda pa mi bo navsezadnje le koristila.
Opazim, da so koraki izginili. V sadovnjaku je nastala groba in srhljiva tišina. Je odšel? Prosim reci mi, da je odšel...
"Mislila si me napasti s tem?"