Elmira

Sisi #4

Zaječim. Grozno boli. Čutim lahko izstopno rano na hrbtu in ob misli na vso kri in ožgano meso mi gre na bruhanje.
Ženska pred mano previdno in skrbno zavije bombažni ovoj okoli moje roke, nato pa mi še enkrat ponudi steklenico z žganjem. Poželjivo zgrabim ponujeno steklenico in v usta zlijem še nekaj požirkov alkohola. Okus je nagnusen, a pomaga.
Zdravnica do konca poveže mojo prestreljeno ramo in rahlo stisne mojo dlan.
"Še kakšen mesec se bo celilo, potem te čaka fizioterapija vsaj do konca leta. Imela pa si srečo." A res?
"Krogla je zgrešila glavne arterije. Lahko bi bilo huje." Sočutno se mi nasmehne in začne pospravljati pripomočke. Opazujem njene roke, kako zlagajo škarje in ostanke povoja na majhen kovinski voziček, krvave krpe in motno vodo pa pustijo na tleh.
"Naročila te bom naslednji teden, da vidim, kako se poškodba celi." Voziček odpelje na drugo stran ambulante. Takrat končno vprašam.
"Čez 8 mesecev je Elmirsko tekmovanje iz športa." Zaustavi se.
"Bom lahko šla?" Upajoče strmim vanjo, čeprav me ne vidi, saj je obrnjena stran. Držim sapo v pričakovanju in molim k vsem otokom, da bo pritrdila.
Ga. Zahne zavzdihne in se napoti proti vratom. Vstanem s postelje, a ne umaknem pogleda z nje. Zakaj ničesar ne reče? To pomeni da ... Že ob misli na to, da bi morala prenos tekmovanja gledati s Revnega foruma in ne dejansko sodelovati, se mi stemni pred očmi.
Ženska končno odpre usta:"Če bo šlo vse po sreči, ja. Športnica si, tvoje telo je utrjeno in močno. A za zdaj ..." Pomigne mi, naj stopim za njo. "Za zdaj počivaj in se ne naprezaj." Vneto prikimam, skoraj bi jo objela, pa se spomnim na rano in ji zato le močno stresem roko.
"Hvala," kar žarim od sreče.
"Ni za kaj. Zelo pogumna si," mi odgovori, se spodbudno nasmehne in odide stran. Prešine me. Pogumna sem? Še preden jo uspem ogovoriti, izgine za ovinkom.
Takrat okoli vratu začutim roke. Zamrznem. Nagonsko z zdravo roko z vso silo udarim po rokah okoli mene in želim zbežati stran. Nato pa zaslišim znano javkanje in si globoko oddahnem. Obrnem se in mama me stisne v objem. Lahko slišim, kako smrka.
"Teara, bolj pazljiva moraš biti," reče oče strogo, moja sestra pa skesano pogleda v tla. Mama me spusti iz tesnega objema in se zagleda v mojo desno ramo. Obriše si solzne oči.
"Še vedno ne morem verjeti, kaj ti je storil ..." Oče ji položi roko na ramo, da se malce umiri, nato pa me nežno objame, pri tem pa pazi na mojo roko.
"Pogrešali smo te." zašepeta oče. Zresnim se. Zadnji teden je v moji glavi precej meglen. Po strelu se spomnim, da je odšel stran, me pustil tam brez pojasnila. Potem sklepam, da sem omedlela, saj sem se zbudila v bolniški postelji. Še večkrat sem izgubila zavest, skozi zadnji dan pa sem se prebila brez velikih težav. Zato me tudi pustijo domov.
Ko se oče umakne, se k meni stisne še Teara in se potiho opraviči.
"Žal mi je, da sem te prestrašila." Nasmehnem se in ji zašepetam, da me starša ne slišita:"Naslednjič bom jaz tebe." Zahihita se in me boksne v ramo, na mojo srečo levo.
Zapustimo karsko bolnico in se odpeljemo domov v 7. okrožje. Ko se vozimo po Zunanji cesti, ki obroža celotno mesto, zagledam puščavo in nato Mikinellino vilo. Utrip mi pospeši. Od ... dogodka s prijateljico še nisem govorila. Sporočili so mi, da je dobila le lažji pretres možganov. Kri, v kateri naj bi ležala, ko sem jo videla, je bila v resnici omaka iz razbite sklede. Tako mi je odleglo, ko sem izvedela, da je cela.
Stisne me v trebuhu. Ni lagal. Morilec mi ni lagal, res je dobila le buško (recimo). Zakaj bi govoril resnico? Zakaj bi sploh govoril? Ob misli nanj se mi zavrti. Nočem razmišljati o njem niti o tem, kar se je zgodilo. Vse želim pustiti za sabo.
Ko se pripeljemo pred naš blok in vstopimo v stanovanje, se zaprem v kopalnico (edini zasebni prostor, saj si spalnico delim s Tearo), na plan potegnem telefon, ki sem ga ukradla očetu, ko ni bil pozoren in odtipkam Mikinellino številko. Napravo odložim na umivalnik in se naslonim na tuš kabino. Nekaj časa zvoni, nato pa se oglasi moški glas.
"Prosim?" pravi, meni pa zastane dih. Saj ni mogoče, da je spet on ...
"Kdo je tam?" Končno prepoznam glas in si naglas oddahnem. Pogoltnem cmok, ki se mi je naredil v grlu.
"Tukaj Sisi Nemya, g. Bellenne."
"Oh, ti si," olajšano odgovori Mikinellin oče. Najbrž si je mislil isto kot jaz.
"Mikinelle je spodaj, samo sekundo ..." Počakam nekaj sekund in nato zaslišim nežen in visok dekliški glas.
"Sisi?"
"Hej," rečem in se nasmehnem, čeprav vem, da me ne more videti.
"Hvala vsem mestom da si v redu. Tako me je skrbelo," izbruhne Mikinelle in lahko si predstavljam, kako urno hodi po sobi gor in dol.
"Tudi mene je skrbelo zate ..." začnem, a me prekine.
"Tebe? Oh, prosim, v redu sem, ampak ti ..." Kislo se zarežim.
"Ja, no, preživela sem."
"Ne govori," odgovori in zavzdihne. Za trenutek sva tiho, nato pa si dovolim tvegati.
"Kaj se je zgodilo? Tisto noč ..." Ne morem dokončati stavka, a vem, da razume.
Ne odzove se takoj. Okaram se, ker sem tako neuvidevna, takrat pa, kot bi mi brala misli, odgovori.
"Prav je, da vprašaš. Nikomur še nisem v celoti povedala, kaj se je zgodilo. A to moram spraviti iz sebe." Za sekundo postoji, potem pa nadaljuje.
"Zbudila sem se takoj ob sončnem vzhodu na kavču spodaj. Bilo mi je grozno slabo. Ugasnila sem televizijo, ki je verjetno celo noč vrtela najin film. Šla sem v kuhinjo po kozarec vode. Ko sem odprla hladilnik, sem tam zagledala omako, ki je ostala od večera. Vzela sem jo ven, da bi jo pogrela, ko sem slišala odpiranje balkonskih vrat in nato škrtanje ključa. Hotela sem pogledati, kaj se dogaja, ko sem pred sabo zagledala nekoga. Skleda mi je padla iz rok in se razbila. Oseba se mi je približala, želela sem zakričati, a je postava pograbila rezalno desko s pulta in me udarila. Nato se spomnim le še padca. Zdravniki pravijo, da sem z glavo udarila ob tla, saj od udarca s tanko desko ne bi izgubila zavesti." Vsa napeta poslušam njeno pripoved in v možganih povezujem dogodke. Zbudil me je najbrž zvok udarca sklede ob tla.
Moje razmišljanje zmoti Mikinellin glas. Šepeta in glas se ji trese. Joka.
"Ni me ubil." Pogoltnem slino.
"Ni me ubil, Sisi, čeprav bi me lahko. Niti poškodoval me ni, ni on kriv, da sem se udarila v glavo."
"Kaj hočeš reči?" Zdaj šepetam tudi jaz. Pogled se mi zamegli od solz.
"Ne razumi me narobe, ustrelil te je in vlomil je in vse, ampak ... ni me ubil. In tudi tebe ni, pa bi te lahko, veš, da bi te lahko." Po licu se mi skotali solza.
"Jaz ga nočem tožiti, Sisi."
"Te je strah?" Nočem ji verjeti. Nočem verjeti, da mu odpusti.
"Ne," presenečena reče Mikinelle.
"Ni me strah, samo ... so še hujši ljudje na svetu. Pustil naju je živeti, zdaj sva midve na vrsti, da ..." Glas se ji zlomi in zajoka. To me samo še bolj razburi.
"Midve na vrsti da kaj, vrneva uslugo? Hočeš, da rečem policiji: hej, oprostite, ker motim, ampak, veste, moj primer, ko me je poskušal nek manijak DVAKRAT umoriti in me je potem tudi ustrelil v ramo, ja, tisti ja, želim, da pustite tega kretena na prostosti, čeprav je jasno, da je poklicni morilec in je gotovo že ubijal in bo poskušal, dokler mu ne uspe?!? To želiš, da rečem?!? Si znorela?!?" kričim nanjo, da me gotovo sliši cel blok. Mikinelle še bolj silovito joka in tudi moj obraz je že čisto moker.
"Ne, nisem tako mislila ..."
"Kaj nisi?!? Pojma nimaš, kako se počutim!! Ustrelil me je, Mikinelle, razumeš, v sebi imam luknjo in če dobro pogledaš, lahko vidiš skoznjo!!!" Poskusim se brzdati, a mi ne uspeva, zdaj že na ves glas jokam. Nekaj solz zmoči mojo svežo prevezo.
Tako obe hitro dihava, smrkava in pustiva, da bolečina odteče od naju. Vsi spomini, vse brazgotine privrejo na dan, pred sabo vidim njegov obraz in mrtve zelene oči, utapljam se smaragdnem morju njegovega pogleda. Kriknem. Nekdo pobuta po vratih, a ga ignoriram.
"Žal mi je," slišim prijateljičin glas in nato pisk. Klic je prekinjen.

Celo uro sem še zaprta v kopalnici. Slišim butanje in klice, a se ne zmenim zanje. Čas je, da se soočim z dejstvi.
Mikinelle ima prav. Ni je ubil, čeprav bi jo lahko. Tudi mene ni, ne prvič ne drugič. Tako razmišljajo moji možgani, moje srce pa malce drugače.
Trenutek, ko sva stala tam sredi sadovnjaka, tako blizu skupaj, kot nisem še nikoli stala z nobenim moškim (razen očetom), mi ne gre iz glave. Imela sem orožje, če bi lahko tako rekli plastični palici, lahko bi ga udarila, zbežala v vilo. In on, on bi me lahko zabodel ali mi prerezal vrat in me nato odnesel v puščavo, močan je dovolj. A nihče od naju ni reagiral. Samo stala sva, sploh ne vem kako dolgo, in strmela drug v drugega. Takrat me ni bilo strah. Nista me oblivala groza ali panika, čeprav sem nekako slutila, kdo je in kaj mi bo naredil. In iskreno, tudi on ni deloval zlobno ali zlovešče. Zdelo se je, kot da ne želi biti tam. Kot da mu je žal zame. Ko zdaj pomislim na njegove oči, zdaj, ko sem razčistila vse in ko poznam celotno zgodbo, niso samo lepa praznina in zelena tema. V njih vidim kanček obžalovanja in ... prošnje za odpuščanje?
Prošnje za odpuščanje.
V trenutku se moja vest, duša, duh, srce, vse kar je živega v meni, odloči, da ga ne imenujem morilec ali zločinec. Zame je od zdaj naprej fant zelenih oči.
Ampak, kaj pa jaz vem, morda se mi vse le dozdeva, morda je hladnokrvni morilec.
Kajne?