Elmira

Sisi #6

Njegov prijem je tako tesen in trden, da mi iztrga zrak iz pljuč. Premika se preveč sunkovito, da bi ga lahko ustavila. Pa saj ga nikoli ne bi mogla; premočan je, odrasel moški, odlično razvit, ob njem sem nemočna.
Nemočna. Ni mi všeč ta beseda. Nisem navajena biti v milosti ali nemilosti drugih brez možnosti, da bi se branila. Ne glede na vse znanje, ki sem ga z leti nabrala in veščine, ki sem si jih pridobila, zdaj mi nič ne pomaga. Zopet sem tam, kjer sem bila. Dvakrat.
Razmišljati začnem o tem, da bi ga ugriznila v roko in se mu poskušala iztrgati, a preženem to idejo. Preveč me je strah pištole. Nočem, da me znova ustreli. Karkoli, lahko me zaduši ali mi zlomi tilnik, samo naj me ne ustreli.
Malce sem zbegana. Kaj ga je prestrašilo? Kaj bi ga lahko prestrašilo ...
Škripanje peska mi odgovori na vprašanje. Mimo naju zaokrožijo snopi svetlobe ročnih svetilk in za nama zaslišim hreščanje radia. Nekaj nerazločnih klicev in pasji lajež potrdijo mojo teorijo. Vesela se nasmehnem. Rešena sem.
Moj ugrabitelj me okoli pasu še bolj stisne k sebi, tako močno, da zastokam od bolečine. Zdi se mi, da mi je zlomil rebro.
Moški mi z orožjem pomaha pred obrazom.
"Tiho bodi." Šepeta mi, njegov glas je hladnejši od ledu.
Opazim, da pištolo drži v levi roki, ki je ovita okoli mojega trebuha. Vem, da je desničar, kar pomeni, da bi mi morda celo uspelo pobegniti. Mogoče bi zgrešil, če bi streljal z levo. Pa sem pripravljena tvegati?
Ne, ne zares, nisem.
Najti moram način, da opozorim mimohodečo patruljo na naju. Kako? Zakričim? Ustrelil me bo in nato pobil še njih, še preden se bodo premaknili. Tako žalostno, da so poklicni morilci bolje izurjeni od policije.
Zmanjkuje mi idej in možnosti, v meni pa raste panika. Zdaj imam priložnost, pa ne vem, kaj naj. Obupana skačem od te misli do druge, a nobena ne bi uspela, vse bi me odpeljale v smrt.
Navsezadnje pa, saj sem se že soočila s smrtjo, tudi sprijaznila sem se z njo. Zakaj se zdaj ne morem? Od strahu in pritiska me bo razneslo.
Patrulja gre mimo in zavrti se mi. Konec je, zapravila sem čudovito priložnost, moje upanje je poniknilo in me pustilo samo.
Slišim, kako si moški glasno oddihne. Upam, da bo zdaj nehal mečkati moj želodec.
Popusti prijem. Verjetno misli, da se mu bom iztrgala, a se ne ganem. Iskreno, ne vidim smisla. Zakaj bi se upirala, ko vem, da sem brezupna?
Nežno me odrine od sebe, kar me pošteno preseneti. Ne vem, kaj naj, zato samo stojim tam pred njim, z obrazom obrnjena proti gluhi noči in poslušam, kako policisti izginjajo v temen park.
Nekaj časa je vse tiho, nato se moški spet postavi predme z orožjem v rokah.
In stoji. In me opazuje.
In jaz stojim. In ga opazujem.
Stojiva precej blizu drug drugega. Ne moti me. Samo čakam na njegov gib. Samo čakam. Čakati je izjemno težko.
Povesim pogled. Ne želim, da bi mislil, da ga izzivam, saj bi mi potem morda privoščil počasno smrt, četudi to baje ni v kodeksu. Kaj pa jaz vem, kaj je v kodeksu? Samo ne želim trpeti.
Njegov glas prekine oglušujočo tišino trdne noči.
"Pojdi." Govori glasno in samozavestno, v njegovem tonu je prepoznati kanček posmeha.
V trenutku se mi dvigne pritisk. Kako prosim? Sem prav slišala?
"Kaj?" Zmedena sem. Zmedena in jezna.
"Pojdi domov."
Prhnem. Ne morem si pomagati. Ali je resen?! Se šali?! Po vsej tej drami me bo kar, kaj, izpustil? Me pustil živeti in iti domov?
Verjetno se ne bi smela razburjati, morala bi se zahvaliti nebesom ali usodi ali karkoli je že tam zgoraj, a preprosto se mi je zdelo preveč nelogično, preveč protislovno.
Vseh teh čustev in travme in besed ne morem več zadrževati v sebi. Čutim, kako mi vztrajno lezejo po grlu navzgor, v glavi mi utripa in spet me ima, da bi ga klofnila.
"Ne bom ponovil še enkrat." Ta njegov zadnji stavek me razkuri do konca. Ni mi več mar, kaj mi bo naredil ali kaj se bo zgodilo potem. Celotno dogajanje zadnjih dveh mesecev me je mešalo, se mi pletalo po mislih in me grozljivo mučilo. Vse nočne more, vsi prividi, za vse so kriva njegova dejanja. Ne razumem, kako se mi človek lahko še vedno zdi tako nedolžen. Ampak zaradi njega sem znorela. Uradno medicinsko znorela. In zdaj bo vse prišlo na dan, ne morem se zaustaviti. Ne morem trezno razmišljati. Samo vdam se lahko svoji skriti sili.
"Resno? Me hecaš?!" Glas se mi trese od besa in adrenalina.
"Lahko grem domov?! Res misliš, da ti bom verjela, da me boš kar pustil na miru?! Kaj čakaš, a? Ubij me že enkrat in končajva s tem! Sita sem vsega, strahu in groze, čakanja in oprezanja. Od tistega večera je moje življenje uničeno! Nikamor ne morem, ne da bi ves čas skrito opazovala okolico! Ne upam si zapustiti hiše in ne upam si ostati v hiši, kjer bi se lahko spravil še na mojo družino! Z nikomer nočem imeti stikov, da ne bi postali potencialna tarča, še po telefonu me je groza govoriti. Vsi vedo, kaj se mi je zgodilo, a vseeno mi policija ne privoščiti zaščite in nimam pojma, zakaj!! Utrgalo se mi bo zaradi vsega! Nočem živeti tako, nočem biti preganjana do konca dni! Zato opravi že, da bom končno imela mir!!!" Moje kričanje se izgublja v temo, zdi se mi, kot da je celotna Elmira utihnila, se ustavila in prisluhnila mojim obupanim besedam. Kot da vseh 7 otokov zadržuje dih in čaka name in na mojo usodo. Na mojo smrt.
Zdaj dvignem pogled. Ničesar več ne morem izgubiti.
Moški strmi vame z namrščenim čelom. Moralo bi me biti sram za moj izbruh, a me ni. Še vedno me razganja od razburjenja.
Kaj bo zdaj? Nisem še dovolj trezna, da bi me skrbel njegov odziv, a vseeno v ozračju čutim nekaj hladnega. Poskušam pripraviti noge do premikanja, a ostanem na mestu kot kamen.
Dihanje se mi počasi umiri, pravtako možgani, to pa prinese nove skrbi. Zakaj samo čakam, kaj bo naredil?
Beži!, si ukažem, a se ne ganem. Zakaj ob njem nikoli ne morem kontrolirati svojega telesa?
Moški na prsih prekriža roke in nagne glavo. Čutim, kako njegov pogled potuje od mojih tenisk vse do mokrega čela in spet nazaj. Naenkrat me spreleti grozna utrujenost. Koliko časa sem že tu? Nehote ošinim uro na zapestju.
1:03. Ha. Kako počasi mineva čas, ko si obsojen na smrt. Mikinelle je do zdaj najbrž že začela piti. Kmalu se ji bo čisto zmešalo. Samo da ne bo naredila kakšne neumnosti. Skoraj vedno jo, a ponavadi sem tam jaz, trezna in pripravljena na kakršnokoli asistenco, ki bi jo lahko potrebovala. Tako delujeva. Jaz jo varujem, ona pa me prisili, da si od časa do časa privoščim malo zabave.
Še vedno čakam v tišini noči. Ko bi lahko vsaj kaj izluščila iz njegovega izraza. A njegov obraz je miren in hladen. Kaj to pomeni? Ne vem več, kaj se dogaja.