Marcus #3

152 15 3
                                    

Nisem zaljubljen v Sisi Nemya.
Brcnem manjši kamen s tako silo, da poleti čez ozko peščeno potko kot ptica in ga ustavi šele oddaljeno deblo drevesa. Ob udarcu nekaj bledo rumenih listov odpade s spodnjih vej in elegantno pristane na mehki travi. Pred mano je res čudovit prizor. Zlato sonce zahaja za oddaljenimi sipinami, ki jih obarvajo lisaste sence in od tu zgoraj spominjajo na valovito nemirno morje. Celotna Kara s svojimi vrtoglavo visokimi stolpnicami 1. in 2., pa tudi napol razpadlimi umazanimi hiškami 10. okrožja je za mano, popolnoma iz mojega vidnega kota. Ne maram pogleda na svoje rojstno mesto. Razlika med tistimi, ki imajo vse in tistimi, ki imajo manj kot nič, je preveč očitna. Menda je tako tudi po drugih mestih, a ni tako hudo. Kara je dobila mestne pravice najkasneje od vseh 7 mest, pred tem je bila le pribežališče za ljudi, ki niso želeli plačati davkov. Zato so tudi najstarejše stavbe na Kareni velike puščavske vile (ljudje, ki niso želeli plačevati davkov, so bili ponavadi ljudje, ki so imeli kaj za plačevati) z lastnim sadovnjakom, posajenim v pravo zemljo. Včasih pa so si privoščili celo umeten sadovnjak s plastičnimi drevesi in paviljonom ...
Presekam tok bežečih misli in se zazrem v tla, a vem, da je že prepozno. Bolj bi moral paziti, ne bi me smelo tako zanesti. Seveda ne govorim o mislih ...
Škripanje peska na levi. Vedno glasneje.
Nagonsko zadržim dih in poostrim čute. Zagledam senco med bližnjimi drevesi. Za pas sežem po pištoli, tiho preskočim klopco, mehko pristanem na zemlji in takoj namerim v drevored. Sploh ne razmišljam, kdo bi lahko bil ali kako bi me našli. Preklopim na instinkt, 7 let vojaške šole, 2 leti urjenja za strelca in 3 leta poklica se spet vrnejo v spomin in gibe.
Zavijem za eno deblo, nato za drugo, razločno lahko slišim korake. Ustavim se in se rahlo nagnem ter kazalec zasidram na sprožilcu.
Kakšnih deset metrov stran se prikaže postava, sekundo za tem se razkrije obraz. Hitro pospravim orožje, se vrnem na pot in začnem popolnoma običajno hoditi proti njej. Ženska z vozičkom se mi prijazno nasmehne, otrok pod odejami pa zajoka. Ignoriram ju, pri sebi zmajem z glavo. Res se moram odvaditi takih vzgibov na javnih mestih.

Zapustim park in se znajdem na velikem trgu, obkroženim z ozkimi vrstnimi hiškami pastelnih barv. Revni forum, središče kulturnega dogajanja v 7., 8. in 9. okrožju.
Revščina curi na plan v vsakem vogalu, četudi jo skušajo prebivalci spretno zakriti. Skromni balkoni, največji dovolj veliki največ za mizico in pručko, so okrašeni z rožnimi lonci, polnimi raznobarvnih cvetlic. Čez cel trg visi velikanska ribiška mreža, prepletena z krpicami in vrvicami. Na sredi foruma stoji kip karskega župana iz motnega temno rdečega kamna, umazan, opraskan in v vseh pogledih zanemarjen. Ljudem ni mar zanj kot jim ni mar za župana ali njegove pomočnike ali sorodnike ali kogarkoli iz višjih okrožij. Zakaj bi jim bilo? Saj ne da je mogočen župan njihovo življenje kakorkoli olajšal ali ga naredil vsaj znosnega. Ti ljudje delajo v dveh do treh službah, imajo ne več kot par kosov oblačil, jejo enkrat na dan in plačujejo smešno visoke davke. Toliko vem, ker je moja družina včasih živela v 7. okrožju, še preden sem prišel na svet. A leto pred mojim rojstvom je od lakote umrl moj starejši brat. Po tem sta se starša preselila v 6., kasneje pa še v 5. okrožje. Ko sta pred 3 leti umrla, sta mi zapustila dokaj bogato hišo, ki sem jo prodal in se preselil v manjše stanovanje.
Trg je zapolnjen s stojnicami in ljudmi. Seveda, danes je tržni dan, precej velik dogodek. Na to nisem računal. Nerad se gibljem v velikih množicah. Ne maram bližine in telesnih stikov, poleg tega tu okoli ves čas prežijo žeparji. Najbolj pa me moti hrup. Besede ljudi napolnijo tvoja ušesa, vsi različni glasovi z neznosno močjo udarjajo vate. Raztreseni pogovori, kričanje, včasih celo petje. Navajen sem miru in tišine, discipline in osame, ob vsem tem vedrem vzdušju pa me stisne pri srcu. Preveč me spomni na srečo, veselje; življenje. In na moje nespoštovanje teh osnovnih pravic.
"Ne, nisem še zalila rož ..."
"Kako lahko izgubiš nekaj ..."
"Mi boš že dal mir!"
"Skril sem ga pod omaro, kjer ..."
"Hoče plačilo in to takoj ..."
Medtem ko se prebijam skozi množico, poslušam razbito govorico in si poskušam z močjo misli zamašiti ušesa. Prebijam se hitro, s poti kolikor toliko nežno odrivam ljudi, čeprav niti ne vem, kam sem namenjen. Med vsem vrvežem, ki mi že meša glavo, naenkrat opazim belo liso. Belo obleko. Belo poročno obleko.
Sunkovito se obrnem v tisto smer, četudi me možgani poskušajo na vse načine povleči stran. Lisa izgine v morju barvnih kril, srajc in raztrganih hlač.
Sledim ji. Sploh ne vem, zakaj ji sledim. Pospešim korak. Kmalu jo bom ujel. Čutim razbijanje srca pod kožo, vedno hitreje in hitreje. Vse pred očmi se zamegli, razločno vidim le lepo belo obleko.
Ko se približam, opazim bele kodre, napravljene v imenitno pričesko. Dotaknem se njenega ramena in zadrhtim. Na sebi že čutim udarne in mile modre oči. V glavi mi razbija. Kaj pa se grem? Kdo pa mislim, da sem? Se mi je zmešalo, hočem, da pokliče policijo?
Znova se zberem in šele takrat opazim, kdo strmi vame. Ni zaokroženega obraza ali čistega čela, ni majhnega nosu ali polnih ustnic. Ni modrih oči.
"Vam lahko pomagam?" se oglasi nezaupljiv razmeroma nizki glas. Takoj umaknem roko z njenega ramena, zamrmram polomljeni 'oprostite' in se zaženem v nasprotno smer. Množica mi je tokrat v veliko pomoč.

Dosežem rob trga, znova sem na potki, ki vodi v park. Zavijem proti klopci, sedem, v temi zaprem oči, nagnem glavo nazaj in obraz objamem z dlanmi.
Res sem neumen.
Nisem zaljubljen v Sisi Nemya!

ElmiraWhere stories live. Discover now