Elmira

Sisi #3

Sunkovito se obrnem, skoraj izgubim ravnotežje, a se uspem obdržati na nogah. Moški stoji le nekaj centimetrov stran od mene, njegova brada se dviga nad mojim nosom, gleda me naravnost dol v oči. Za trenutek zastanem. Njegove mehko zelene šarenice v meni prebudijo nekaj zelo ... mirnega. Spokojnega. V njih ni tistega morilskega nagona, ki bi ga pričakovala. Ni niti zlobe niti sovraštva niti želje po maščevanju ali zadoščenju. A hkrati tudi ne vidim zadovoljstva ali zmagoslavja, ničesar ne vidim. Le praznino, širno zelenkasto praznino, kot da se za neobčutljivo masko dejansko ne skriva nobeno čustvo. Kot da ne bi bil človek. Kot bi bil mrtev.
Šele zdaj se zavedam, da strmim vanj, nepremično stojim na mestu in buljim v njegov obraz. Tudi on gleda nazaj vame, ne umakne se niti me ne napade. Če ne bi bila z mislimi v svojem svetu, bi bil ta trenutek zares neprijeten.
Opazim, da v roki drži še vedno krvav nož in svetloba, odbijajoča se od svetle kovine, me vrne nazaj na trdna tla. Začnem razmišljati o taktiki. V Tekmovalni ekipi borilne veščine niso bile ravno moja prva izbira, a če bi lahko dobila tisti njegov bahavi nož ...
Brez oklevanja ali prekomernega načrtovanja z veliko hitrostjo zamaknem proti njegovemu vratu, kar ga vrže iz ravnotežja, a le za hip. Vendar v tem hipu že iztrgam rezilo iz njegove dlani, se postavim v položaj za napad in trdno vsidram orožje v svojih rokah. Nožev sem bolj vajena.
Umakne se nekaj korakov nazaj, previdno in oprezno, očitno ve, kako nevarna sem. Nejeverno me gleda, jaz pa se počasi odmikam. Nisem brez razloga najboljša športnica na Kareli.
Ko sem kar nekaj metrov stran od njega, naenkrat seže za hrbet in na dan potegne pištolo. Oblije me zona. Seveda je prinesel svoje orožje, saj ni idiot! Če bi bila pazljivejša, bi lahko ... ja no, nič ne bi mogla narediti. Pogubljena sem.
Pomigne proti rezilu v moji roki. Srepo pogledam in spustim nož na tla. Spet se mi približa, želim zbežati, a se zadržim. Edino možnost imam, če ga onesposobim.
Postavi se naravnost za mano in prisloni tulec na moj hrbet, da me zaščemi v trebuhu. "Greva." Spet njegov glas, ki me napol paralizira. Ker se ne premaknem, me sune s komolcem ravno dovolj močno, da moram stopiti naprej.
Tako hodiva skozi gozd umetnih dreves, vijugava med debli, ves čas nestrpno pričakujem kakršnokoli šibko točko, njegovo nepripravljenost ali nepazljivost. Nič. Hitro mi je jasno, da je tip profesionalec. In zdaj šele postane zapleteno; zakaj bi se poklicni morilec spravil name? Sem koga res tako zelo razjarila, da me je naročil ubiti? Ali pa mogoče kdo v Tekmovalni ekipi, sem komu tako velika konkurenca? Vedela sem, da je tekmovalnost velika, ampak ... umor je popolnoma novo poglavje.
Mikinelle. Jaz, domišljavka, ki mi je mar le za lastno preživetje, sem popolnoma pozabila na ranjeno prijateljico, ki je verjetno že skoraj dokončno izkrvavela in je čisto izčrpana. Slika nje, ležeče v mlaki lastne krvi, trpeče in v neznosnih bolečinah, me naredi živčno in me vznejevolji. Zakaj jo je sploh napadel, očitno hoče mene, zakaj je ni pustil pri miru?
"Potrebuje pomoč." Upočasnim hojo. Čisto vseeno mi je. Očitno bom umrla, njej pa ni treba.
Niti za trenutek se ne ustavi in me potisne naprej v plastično naravo. Ne nameravam se vdati tako zlahka. Dokončno se ustavim in se obrnem proti njemu, zdaj je pištola naslonjena naravnost na mesto mojega srca. "Poklicati moram pomoč, ne bo preživela brez primerne oskrbe." Malce oklevam, nato pa ga le pogledam v mrtve oči. Seveda kot prej ne izdajajo ničesar in so odtujene od dogajanja, a vseeno nekaj trenutkov vstrajam v tem položaju.
Sekunde tečejo, s hladnimi zenicami preiskuje moj obraz, kot da išče en sam znak šibkosti. Poskušam ne izdati ničesar, a to ni tako enostavno. Vmes se moje misli že preusmerijo na orožje, ki je uperjeno proti meni in načrt, kako ga dobiti iz napadalčevih rok, a me ujame v sekundi neodločnosti in prisloni pištolo ob moj vrat. "Hodi." Vem, da sem to tekmo izgubila.
Obupana, zdaj bolj zaradi Mikinelle kot lastnega življenja, se opotekam naprej. Kmalu prideva do roba sadovnjaka, kjer se nenaravna lepota stika s kruto realnostjo; puščavo.
Prežene me na vrh peščene sipine. Hoja je tu precej bolj naporna, suh pesek se vdira pod podplati mojih čevljev, a mi tudi to prav nič ne pomaga, saj ima moj 'zvesti spremljevalec' veliko manj težav s premikanjem kot jaz. Zavem se, da mi zmanjkuje priložnosti za protinapad. In Mikinelle ...
Pogled na rumeno morje je hkrati čuteč in strahvzbujajoč. Ker pa vem, da bo moja kri kaj kmalu skalila enoten odtenek peščene, nekako ne morem do potankosti vpiti prelepega prizora.
"Ustavi se." Kot naročeno se ustavim, naenkrat mi je žal, da sem takrat izpustila nož, moje edino še kar zanesljivo orožje. Čas se mi je iztekel, zdaj ne morem storiti nič več. Razplet dogodkov me ni več zanimal.
Stopi okoli mene, mi konec pištole prisloni tik nad ključnico, srce mi pospeši. Kako mi lahko tako odkrito gleda v oči, ko mi vendar streže po življenju? Kako je lahko tako miren, čeprav ve, da bo čez manj kot minuto v pesek zakopal sveže truplo?
Govori tiho, tako tiho, da bi ga skoraj preslišala zaradi hrupa lastnih misli. "Nisem je zabodel. Tvoje prijateljice. Samo buško bo dobila, to je vse. Preživela bo." In ti ne boš, dokončam njegov neizrečeni stavek, zaprem oči in komaj vidno prikimam.
Mine sekunda. In nato druga. In tretja. Še mižim, vsak čas pričakujem sunek in nenadno bolečino. Nič.
Odprem oči, začudena, saj vem, da je še tam. Čutim tulec na koži in slišim njegovo dihanje. Ali pa je to moje dihanje. Odprtih oči stoji pred mano, v dlani krčevito drži orožje, drugo dlan stiska v pest. Njegov pogled me straši, strmi nekam za mano v daljavo, je smrtno resen. Čeprav sem presenečena, molčim. Kaj čaka? Se mi posmehuje? Se naslaja?
Vsak trenutek postajam bolj jezna. A bo že opravil? Nima pametnejšega dela kot stati tu na robu puščave?
Nenadoma se obrne in se umakne nekaj korakov nazaj, nato spet obmiruje, obrnjen stran. Tako sem presenečena, da obstanem odprtih ust. Njegovo obnašanje mi niti malo ni všeč.
Če povem po resnici, se ga bojim. Bojim se ga bolj, kot sem se ga bala, ko je vame meril s pištolo. Bojim se njegovega odziva, njegovih dejanj. Ne morem predvideti, kaj bo naredil sedaj in to me straši. Nikoli v življenju me še ni bilo tako strah.
Nenadoma se spet obrne, dvigne roko in orožje proizvede bobniče pokajoč zvok, ko krogla poleti proti meni. Niti pomisliti nimam časa, naboj zadane mojo desno ramo. Bolečina zmrazi moje telo, ga preplavi, mišice mi otrpnejo in nemočno padem na tla.
Še dobro da sem levičarka. Zakaj so to moje prve misli, ko stopi korak bližje in nameri še v mojo glavo?