Elmira

Akòr #1

Namrščena v popoldanskem soncu strmi vame. Njen bel čop se maje v vetru, zgrbljena sedi na trdi klopci in strmi vame.
Vroče mi je. Kosti me bolijo od sedenja na lesu in njeno buljenje mi počasi preseda.
Verjetno je to res presenečenje zanjo. Mislim, že ko me je spoznala, je bila popolnoma iz sebe. Ne morem ji zameriti. Zadnja stvar, ki bi jo lahko pričakovala, je srečanje z mano. Tekmeci naj se ne bi spoznavali pred tekmo, ta sistem se nikoli ni izkazal za pretirano dobrega. Zadržanost, ocenjevanje in pa predvsem tekmovalnost so udeležencem vedno preprečevali, da bi navezali prave stike. Tudi sam si moram priznati, da sem se sprva branil te ideje. Tvegana je, neizpopolnjena, neprimerna ... Po premisleku pa sem se vseeno odločil sodelovati. Kdo ve; morda bo še zabavno.
Nemya se počasi nasloni nazaj in globoko vdihne. Njene oči švignejo proti nebu, po katerem se sprehaja par puhastih oblakov. Sem potrpežljiv človek. Prepletem prste na rokah in mirno čakam, medtem pa si jo pozorno ogledam.
Na začetku zanjo sploh nisem vedel. Vselej sem bil na tekočem z možno konkurenco, veliko časa posvetim raziskovanju njih samih kot tudi njihovih tehnik, osebnosti, življenj. Tako sem na primer analiziral slog Patrigga Montaga, s katerim se bom moral spopasti za zmago v deskanju in kolesarjenju. Pravtako sem budno spremljal Larga Mersela, ki bo zagrizena konkurenca v nožih. A očitno ne edina. Iskreno, če Sisijina gala prireditev ne bi imela tako katastrofalnega zaključka, verjetno nihče ne bi niti vedel, kdo je. Neka punčka iz 5. okrožja, ki verjame, da se lahko igra z velikimi, takšno je razmišljanje v krogu tekmovalcev. A motijo se, tokrat se prav zares motijo. Sisi Nemya bo pometla s konkurenco kot še nihče iz nižjih okrožij prej, o tem ni nobenega dvoma. Opazoval sem jo morda deset minut, pa že vem. Vesel sem, da sem del tega projekta. Spoznati tekmece je neprecenljivo, predvsem zaradi finalov, kjer so zavezniki vse več kot zaželjeni.
In Sisi bo v finalih. Z mano. Moj pogled znova zdrsne čez njeno telo, a tokrat ji moje oči ne uidejo. Zadržano me motri, jaz pa pomežiknem. Pridobiti si njeno naklonjenost ne bo lahko, a bo dragoceno.
Pa tudi glede te naloge ne bi imel nič proti, če bi bila zraven.
Z mehkim, a poslovnim glasom jo nagovorim:"Ste razmislili?"
Dekle se zdrzne in zmedeno zmaje z glavo.
"Oprostite mi, vendar nisem prepričana, da sem prav razumela." Njene kot morje modre zenice so razširjene, med prsti menca rob bele majice, ki jo nosi; svetla barva naredi njeno kožo manj bledo.
Pomirjujoče se ji nasmehnem.
"Pa ponoviva. Sledite mi." Ob ponavljanju vsega skupaj bi se moral počutiti trapasto, a njena podoba ta občutek nekako izniči. Nagnem se rahlo bližje k njej in tudi ona se mi približa.
"Slišali ste za krizo pomanjkanja v 8. in 9. okrožju, kjer so se zadnje tedne razvneli številni upori in vstaje, ni res?"
"Res je."
"In veste, da lahko ljudi pomirimo le z obnovo zalog hrane in vode, kajne?"
"Vem."
"Zatorej vlada sklicuje majhno skupino pogumnih posameznikov, ki bi se odpravili do naših sosedov v Konkvy, Thirril in Orne po pomoč, ker je našim poljem zmanjkalo pridelka."
Sisi, še vedno malce v šoku, si za uho zatakne pramen las, ki ji je padel čez oči. Nekaj v tem gibu mi zaostri čute in skozi misli mi znova šine slika njenega telesa, a se zberem.
"Vlada me torej naproša, da sem del tega projekta."
"Ne ravno. Za zadevo je zadolžen moj oče, ki pa trdi, da je s finančnega vidika praktična rešitev bolj ugodna od znanstvene."
"Potem me za sodelovanje in pomoč prosi vaš oče."
"Za sodelovanje in pomoč vas prosim jaz." Doleti me njen radoveden pogled, a ostanem pri stvari.
"To je dobra priložnost za urjenje in izboljševanje vaših čutov, refleksov in znanja v praksi - nepredvidljivi naravi. Ali sprejmete to ponudbo, je popolnoma vaša odločitev, a sam jo toplo priporočam."
"Tudi vi boste tam?" Njen sumničav ton me prisili v kratek smeh.
"Za nič na svetu ne bi zamudil priložnosti, da pobegnem iz mesta." Dekle se v odziv bledo nasmehne. Oba veva, da mislim smrtno resno.
"Se mi je samo zazdelo ali ste omenjali nekakšno plačilo?" Ob teh besedah jo pogledam v oči. Strpno, a v pričakovanju me gleda nazaj, nagiba glavo in zre v moj obraz. Ko preučujem njen pogled, mi uide spontan nasmeh. Videti sem želel, ali se bo v njenih očeh ob omembi denarja zbudila tista majhna, drugače skrita iskrica, ki zasije v očeh pohlepnežev ali obupancev, nenasitnih bogatašev ali razvajenih smrkavcev. Iskrice ni in ta ugotovitev me (nenavadno) spravi v boljšo voljo.
Čez hipec se zavem, da se odkrito smejim v njen čeden obraz in v sekundi presedlam nazaj na hladno odtujenost.
Ne, to ne bo držalo. Med najinim pogovorom nikoli nisem bil hladno odtujen.
Vstanem, da razbijem negotovost med nama, in dekletu ponudim odprto dlan. "Sva torej dogovorjena?" Njena dvignjena obrv mi sporoči, da še nisem spregovoril glede plačila. Ko znova odprem usta, me objame čuden občutek.
"Vsota bo takšna, kot se vam zdi primerna."
"Kako prosim?" Tudi sam se to sprašujem.
"Kolikšno ceno boste zastavili, tolikšno bo plačilo. Brez pogajanj." Dekle izgubljeno pomežika, ta podatek jo je zmedel najbolj od vsega.
"Ste resni?" Zardi, ko ugotovi, kako osorno je to zvenelo, a sam le kulturno pokimam.
"Zagotovo."
"Potem pa zmenjeno." Sisi odločno vstane in mi močno stisne dlan. Ob nežnem dotiku njene kože nehote še tesneje stisnem njene bele prste. Športnica se mi toplo nasmehne in nasmeh ji v isti meri vrnem.
Zakaj sem ji rekel, da lahko sama določi ceno, ko mi je oče zabičal, da bo plačal le minimalno in niti za cent več ne? Ne vem. Zdelo se mi je prav.
Vem, neumen izgovor.
Mogoče sem le hotel, da reče 'da'.

Pospremim jo do parkirišča.
"Če vas lahko kam zapeljem ... ?" Sramežljivo odmahne z roko. "Zelo ste pozorni, a res ni potrebe. Moj prevoz je že tu." Pomigne proti avtobusni postaji, kjer brni majhen bel ford, in iz mojih rok vzame svojo torbo, ob tem pa se mi hvaležno nasmehne. Podam ji svojo vizitko.
"Vse informacije vam bom posredoval še pravi čas, če pa imate kakršnokoli vprašanje, ne oklevajte." Kartico na hitro ošine s pogledom in jo spravi v žep, njene oči pa so zopet na meni.
"Hvala vam. Za vse."
"Kadarkoli." Njena lica pordečijo, ko mi pokloni poslovilni smehljaj in se odpravi proti cesti. Iščem besede, ki bi jih lahko zaklical, da bi se obrnila nazaj k meni, pa čeprav le za sekundo, karkoli, da bi spet pridobil njeno pozornost, a na koncu ostanem tiho in opazujem njeno silhueto, ki se v rahlem zibanju oddaljuje, dokler se nazadnje ne ustavi pri avtomobilu. Počasi zleze v vozilo, torbo odloži na zadnji sedež, sama zasede sovoznikovega in avto sunkovito spelje naprej na cesto, ki vodi na vzhod.
Čez kakšno minuto se usedem v svoj mercedes in se odpeljem na zahod.