Elmira

Bacròn #1

"Faigh Zahne!" Vame z leve prileti dosje naravnost v mojo odprto dlan. Moji koraki odmevajo po ozkem hodniku, izognem se mirujočemu paru, prehitim poštni voziček in odprem tanko rjavo mapo. Vame z zadržanim nasmeškom mirno strmi temnolaska v beli halji, s katere pohlevno binglja železna tablica z imenom. Na hitro preletim papirje, se za las ognem prinašalcu pic na kotalkah in že sem pred dvigalom skupaj z vsemi, ki bi radi kar najhitreje prišli do menze; odmor za kosilo traja le dvajset minut.
Kot skoraj zmeraj se usmerim proti stopnicam. V našem oddelku so možnosti, da imaš v dvigalu manj kot dva sopotnika, blizu ničle. Informacije terjajo veliko delovno silo, ki pa zavzame neverjetno veliko prostora. Srečo imam, da sem dovolj visoko, da sem si iztržil lastno pisarno.
Ko se za mano zaprejo vrata, se zvoki zadušijo in končno se lahko posvetim temeljitejšemu branju.

dr. Faigh Zahne
oddelek za težje poškodbe
26g March Alley, 3. okrožje, Karela, Kara

To je to od podatkov iz zdravstvenega doma. Nič kaj prida.
Obrnem list. Kopija policijske kartoteke.

Ni prekrškov.

Neuporabno.
Zdaj pod sabo slišim loputanje vrat in zvonke udarce ob tla. Na ograji zagledam oddaljeno dlan v črni brezprstni rokavici in z vampirsko belimi pobarvanimi nohti.
"Gardnerer, si ti?" Glas prinese do mene in roka se že premika višje po kovinski ograji. Koraki se bližajo.
Tudi sam krenem po stopnišču, preskakujem po štiri stopnice naenkrat, dokler ne ujamem dekleta na podiju pod mano. S komolci se naslonim na ograjo, dekle pa se odkrito nasmehne. Tudi meni uide spontan nasmešek.
"Nisem si mislil, da boš že nazaj, Gen." Njen obraz se stemni.
"Lažna prijava. Kdo bi si mislil?" Sarkastično zavije z očmi in prekriža roke. To bo že tretjič, ko je prejela lažen telefonski klic domnevnega vira. Nekdo si jo je pošteno privoščil.
"Kam pa ti tako letiš? Nekaj mi pravi, da se ti ne mudi v jedilnico."
"Pterr je bil tako prijazen, da mi je naložil še nekaj opravkov. 'Kratko in enostavno.'" Za narekovaje se odrinem od sivih rešetk in se sprehodim navzdol do nje. Ona dvigne obrvi in se nasloni na steno.
"Pri Pterru ni nič 'kratko in enostavno'."
"Česa ne poveš." Zareži se mojemu grenkemu izrazu in me potreplja po rami.
"Če želiš, grem lahko s tabo. Za danes sem končala." Čeprav bi ponudbo z veseljem sprejel, zmajem z glavo in zavzdihnem.
"Zaradi mene že ne boš delala nadur." Odprem dlan in potrpežljivo čakam, da vanjo spusti ključe avtomobila. Ker smo malce na tesnem z viri, si morajo vozilo deliti najmanj trije uslužbenci. Tako si mojega mercedesa delimo Gennaio, jaz in, uganite, kdo, da, res je, Pterr.
Dekle si z obraza pihne fluorescentno rožnat las, me pomilovalno premeri in med moje prste spusti težak obesek v obliki medveda (logotip našega podjetja).
"Zaradi tebe zmeraj delam nadure." Odhiti po stopnicah navzgor, sam pri sebi pa se nasmehnem.
Temu ne morem ugovarjati.
Odrinem spodnja vrata, zavijem proti temno modremu mercedesu, med prsti ene roke stiskam ključe, v drugi pa zvijam dosje. Ob stisku gumba se vrata avtomobila odklenejo. Oddrvim mimo zapornic na izhodu in se znajdem na najprometnejši cesti 3. okrožja. Klinika je le nekaj ulic stran. Samo upam lahko, da bo res 'kratko in enostavno'.

Avto parkiram na parkirišču ulico stran. Obsedim na sedežu in si podrobneje pogledam mapo z datotekami. Pridem do strani z našimi informacijami.

dr. Faigh Zahne, 35 let
26g March Alley, 3. okrožje, Karela, Kara
Bolnišnica Celùn Akii, oddelek za težje poškodbe
ločena, enkrat noseča brez otrok

Ločitev in neposrečena nosečnost? Počasi se mi svita. Zaklenem avto in rjav obesek spustim v žep.
V bolnišnico pridem brez težav. Težje poškodbe so v drugem nadstropju.
V dvigalu pritisnem gumb za klet. Izstopim v menzi, k sreči ni veliko gneče. Uspe se mi neopazno pritihotapiti do preoblačilnice. Ko se prepričam, da nikogar ni blizu, odprem prvo omarico in iz nje potegnem belo haljo. Pokukam na priponko.