Elmira

Marcus #4

Vstanem in se zazrem v žensko, sedečo na tleh le nekaj decimetrov pred mano. Siva mokra trenirka se oprijema njenega vitkega telesa. Modre oči široko odprte gledajo vame. Vidim lahko, da so ji samoobrambene tehnike odpovedale; nebogljeno sedi na premočenem pesku in čaka, da se premaknem.
Spomnim se njene klofute. Kar iznenada, prepoznala me je in me naenkrat udarila. Čutim jezno rdečico na svojih licih in zapiham skozi nos. Si bo že zapomnila, na koga se je spravila.
Pristopim bliže in ona se umakne, a le za ped. Poskuša vstati, vendar ji spodrsne na vodnati površini, zato ostane na tleh. Ko se nagnem naprej, v obrambo dvigne roke. Zagrabim njene podlakti, jo z lahkoto dvignem in jo odvlečem do bližnjega drevesa. Neuspešno se upira, kot amaterka. To me malo preseneti; znana je kot ena najboljših športnikov na Kari, pa se še boriti ne zna? A tudi šok pripomore svoje in moral bi biti vesel, da ni v najboljši formi za boj.
S hrbtom udari ob grobo deblo, močno stiskam njene blede roke. Z višine strmim v njen lep obraz, dvigne pogled in me ošine s prestrašenimi očmi. Čutim lahko njen strah, njeno rahlo trzanje in tresavico. Iz njenega izraza lahko preberem pristno grozo in takoj mi je jasno, kaj si misli. Misli, da jo bom ubil. Dejansko misli, da jo bom ubil. Imel sem dve priložnosti, ne eno, ampak dve, pa vendar se je nisem dotaknil. Tudi gdč. Bellene bi lahko razklal lobanjo, iskreno ne vem, kaj me je ustavilo. A dejstvo je, da sem jo pustil živeti. Dvakrat.
Njen strah pred mano me iz neznanega razloga razburi in to precej. Izza pasu potegnem pištolo in tulec prislonim na njeno sence. Zadrhti in se stisne bližje k drevesu. Rahlo zamakne glavo in najina očesna zveza se prekine. Hočem jo nazaj, zato orožje premaknem pod njeno brado ter jo tako prisilim, da dvigne pogled. Zadrži dih, zdaj se tresem tudi jaz. Imel sem nalogo, enostavno kot nikoli prej, in uspelo mi je zamočiti. In ona je kriva. Stala me je dela, ugleda in Silverinovega zaupanja. Izgubil sem verodostojnost in procent uspešnosti se mi je spustil. In kot da to ni bilo dovolj, me njena podoba preganja naokoli, vsak dan in vsako noč se pojavi v sanjah, včasih kot stranski lik, večkrat pa tudi kot središče pozornosti. Včasih beži in jo lovim po neskončni temi, spet drugič mi sledi, a če se ustavim, izgine. Nočem, da izgine, zato hodim naprej in naprej, le da me ne bi zapustila. To me strašansko jezi. Povsod se pojavlja in ob misli nanjo ... sploh ne želim razmišljati o tem.
V meni gori želja po maščevanju. Pomislim, da bi brez težav zlomil njen vrat, pa še streliva mi ne bi bilo treba porabiti. Premislim si. Mora trpeti, tako kot trpim jaz.
Vidim, kako pogoltne slino in pomaha s trepalnicami. Postopoma se začnem ohlajati, jeza v meni počasi izginja. Saj ni ona kriva.
Popustim prijem in roko nevede premaknem na njeno desno ramo. Sisi najprej miruje v presenečenju, nato pa se me začne zopet otresati. A nisem še končal.
Z dlanmi na njenih ramenih jo potisnem nazaj ob drevo. Naenkrat prebledi, oči se močno razširijo, iz njenih ust se izvije uničujoč krik, ko se zvrne na tla. V šoku se odmaknem. Kaj pri vseh otokih ... ?
Ko me prešine, se zdrznem. Ustrelil sem jo. V desno ramo. Takrat v puščavi. Kako sem lahko preprosto pozabil? Kako mi je lahko kaj takega kar ušlo iz spomina?
Gledam, kako sedi ob deblu na premočeni travi in hitro diha. Nenadoma me oblije sram. Kaj pa počnem? Obnašam se, kot da je sama naročila lasten umor in me nahujskala k neupoštevanju navodil, kot da me je ona odpustila in mi ni želela plačati, kot da je vsadila samo sebe v mojo glavo in me zdaj zanalašč srečala. Nedolžna je. Sicer ne vem, zakaj bi kdo želel končati njeno življenje, a mi notranji čut pravi, da je ena tistih ničhudegaslutečih žrtev, ki jih naročniki želijo odstraniti iz osebnih razlogov, naprimer ker jih lahko premagajo na volitvah ali ker so bili priča čemu, čemur ne bi smeli biti, včasih pa celo iz ljubezenskih zamer. Silverin takih nalog ni nikoli sprejel, saj so slonele na stabilnosti naročnika, ki pa si je lahko večkrat premislil ali poskus umora celo sabotiral.
Vrnem se v realnost, kjer dekle še vedno skrčeno sedi in se počasi pomirja od vala bolečine. Srce mi narekuje, naj počenem, ji pomagam in se ji opravičim, a se otresem te želje. Ni dober trenutek, da bi ji pokazal, kaj čutim do nje. Če pokažem sočutje, izgubim avtoriteto in če izgubim avtoriteto, se me ne bo več bala in me bo izdala policiji. Za obtožbe, resne, kot je poskus umora po elmirskih zakonih potrebuje dokaze, za napad pa je dovolj njeno pričanje. Majhna verjetnost je, da bi me obtožili, a se res nočem metati pred žaromete.
Ker ne vem, kaj naj, negotovo stojim pred njo in odmikam pogled. Izgledati moram prav idiotsko, a res nimam pojma, kaj naj naredim. Lahko bi samo odkorakal stran, a mi vest ne pusti. Če odidem zdaj, ne bom nikoli več imel priložnosti, da ji povem ...
Da ji povem kaj natančno? Da je nisem ubil, ampak le ustrelil, ker mi je všeč? Ali sem zaljubljen? Ali je po vseh teh letih na dan znova pricurljala moja človečnost in je imela ona to srečo, da je bila moja tarča ravno ob tem času? Še sam ne vem, pa bom razlagal komu. Ne. Ne pride v poštev. Preveč gre lahko narobe. Poleg tega, kaj pa njo briga, kako se počutim? Popolnoma vseeno ji je, le živela bi rada. Karkoli si zamišljam, da je med nama, je le plod mojih misli. Nima smisla, da se slepim. Vseeno ji je zame.
Moja ušesa zaznajo šibak in oddaljen zvok, a ga v trenutku prepoznam; hrumenje avtomobila. Starega, kar kakšnih deset let. Ni Silverin, njegov hrošč bo kmalu praznoval abrahama, in ne more biti nihče iz okoliških okrožij, ker si vozila nihče ne more privoščiti. Samo nekdo ostane. Obraz se mi zmrači.
Policija.
Ujamem loputanje vrat in tihe klice. Poškilim proti Sisi, ki očitno ne sliši ničesar, saj se zdi preveč zaposlena z načrtovanjem pobega. Zagrabi me panika. V daljavi zagledam soje svetilk.
Kljub njenemu začudenemu pogledu globoko vdihnem in zberem misli. Prišel je le en avto, kar pomeni, da so največ štirje. V patrulji sta ponavadi dva ali izjemoma trije. Možnost, da naju najdejo v temnem parku sredi noči s približno 700 kvadrati, je precej majhna, a ne zanemarljiva. Ukrepati moram, preden dekle ugotovi, kaj se dogaja.
V trenutku njene nepazljivosti pograbim priložnost, jo sunkovito dvignem in potegnem za drevo. Tako je presenečena, da se pozabi upreti in ne mislim ji dati nove možnosti. Privijem jo v močan prijem in ji pokrijem usta, drugo roko pa naslonim ob deblo v pripravljenosti na napad.
Koraki se nama približujejo in še tesneje jo stisnem, da jo zadržim na mestu. Njeno telo je mokro in nasprom mojemu tako majhno in krhko, a oddaja neko toplo energijo. Prvič sva tako blizu. Občutek ni slab, želim si le, da bi bil v bolj naklonjenih okoliščinah.