Skrivnost Lune Argeles

Prolog: Noč, ki je zapečatila mojo usodo

Tekla sem, kolikor sem mogla hitro. Svetloba, prihajajoča izza okenj mojega doma na robu gozda je postajala vse šibkejša. Kmalu mi je pot med drevesi osvetljevala le še bledikasta svetloba polne lune. Z rokami sem pred seboj odstranjevala trnate veje robide in nisem se preveč zmenila za kaplje krvi, polzeče po mojih že precej razmesarjenih dlaneh.
Bitje srca se mi je zdelo vsako sekundo glasnejše in prehiter ritem za človeka mi je dal vedeti, da se začenja. V nohtih me je skelelo neprijetno ščemenje, kakor da bi mi jih nekdo hotel izriti iz blazinic prstov. Moje lopatice so se počasi in proti volji dvigale in ustvarjale nekakšno grbo. Iz pljuč se mi je izvil pridušen izdih, ko so jih rebra potiskala vse višlje in višje. Dlake po celotnem telesu so se mi postavile pokonci in zdaj se je neprijetno ščemenje preselilo v podkožje. Nisem več mogla teči. Zgrudila sem se na tla in pustila bolečini, da s svojimi lovkami preplete celotno telo, medtem ko sem v tem prehodnem stanju preobrazbe povsem nemočno ležala na suhih vejicah. Moj nos je rastel in s seboj vlekel še zgornjo ustnico. Tako zelo je bolelo, da sem zakričala in si z dlanmi zaobjela obraz. Prsti so mi zdrsnili skozi ščegetajočo dlako. Preplašeno sem iztegnila roke, četudi sem nekje v sebi vedela, kaj bom zagledala. Šape s petimi morilskimi krempljci, čakajočimi, da nečemu ali nekomu prerežejo goltanec.
Klic polne lune me je omamil in nisem se več zavedala popolnoma ničesar.

Predramilo me je buječe stresanje moje rame. Odprla sem oči in nad seboj zagledala moškega, ki mi je s svetilko svetil naravnost v oči. Zaradi refleksov sem nemudoma spet zaprla veke in počakala, da pekoč občutek, podoben tistemu, če ti nekdo v oči nasuje prah iz zmletih feferonov, mine. Vsedla sem se pokonci in po nekaj trenutkih s težavo spet razprla solzne veke. Okoli mene je bilo na tisoče zamegljenih utripajočih luči, ki so v bolečih očeh spominjale na svetlikajoče balončke, obešene na novoletni jelki. Parkrat sem prisiljeno pomežiknila in moj vid se je nekoliko zbistril. V zraku sem vohala tisti vonj po sveži krvi in kmalu me je prešinilo, da bi bilo morda zame bolje, če ne bi odprla oči in se zdramila iz kome. Podzavestno sem si z jezikom obliznila spodnjo ustnico in upala, da na njej ne bo tistega, kar sem iskala. Slan okus je zapolnil mojo ustno votljino in le malo je manjkalo, da ne bi izbruhnila vsebine svojega želodca.
Kaj za vraga sem storila tokrat? Je bila žival ali človek? V grlu se mi je naredila kepa, ki je oteževala moje požiranje sline po goltancu navzdol.
Prav počasi se mi je vrnil še dar sluha in komaj takrat se mi je začelo dozdevati to, da okoli mene vlada popolni kaos. Reševalci in policaji so tekali med iglavci in iskali vsak droben namig, ki jim bi lahko pojasnil, kaj se je zgodilo.
"Luna Argeles, ali si v redu? Se je reševalec še vedno sklanjal nad menoj in me že hotel položiti na nosila ob meni.
"Da, v redu sem," sem rekla s hripavim glasom, ki je zvenel še huje kot škripanje krede po tabli.
"Si prepričana?"
Odločno sem pokimala in se postavila na noge. Drobne smrekove iglice so se mi zapičile v bosa stopala in zasikala sem. Komaj takrat me je spreletelo dejstvo, da na sebi nimam nič več kot zgolj bele rjuhe. Prižela sem jo tesno k telesu, a me je kljub temu zimski mraz prav fino rezal v kosti. Z očmi sem iskala svoj plen in pri sebi pridušeno mrmrala v brado: "Oh prosim, samo ne bodi človek ..." Pogled mi je zaustavila okrvavljena gmota, zvita na tleh. Mravljinci so mi napolnili mrzle pesti, ki so k sebi privijale rjuho. S priprtimi ustnicami sem se približala.
Ko sem zagledala prizor pred seboj, sem imela občutek kot da na mojih prsih počiva kovaško nakovalo in mi preprečuje dihanje. Pred menoj je na tleh ležala svetlolasa deklica, katere prsni koš je bil razmesarjen na tisoče drobnih okrvavljenih delcev. In najhujše je bilo, da je sredi luknje nekaj manjkalo. Srce.
"Našli smo jo. Napadla jo je divja žival. Drugo dekle je nepoškodovano..." Sem ujela par besed, s katerimi je eden od policajev poročal v bazo.
Od šoka sem se zgrudila po tleh.