Skrivnost Lune Argeles

Petnajsto poglavje: Sumi in razdvojeni zaključki

Stvari na šoli so se po prihodu teh štirih osebic zelo spremenile. Še naš razred je pridobil neko čudno ozračje, ko so vanj vstopili Lieana, Raphael in Cloudy. Lieana je bila zagotovo najbolj pozitivna oseba, ki si jo lahko srečal na hodniku, vedno si od nje dobil topel nasmeh in težko, res težko si se upru temu, da bi ji ga vrnil. Clowdy je bila njena najboljša prijateljica in vedno ji je bila za petami, a tudi z njo tiha in sramežljiva, le v manjši količini. Nekoč sem ji namenila nekaj vprašanj, da bi jo bolje spoznala, ona pa je le zardela v obraz, si začela okoli debelušnega prsta živčno navijati koder las in mi tiho nekaj zacviljila v odgovor.
In na koncu je bil tu še Raphael. Res je dajal vtis nedostopnega prevzetneža, vsega odetega v črnino, a že ko sem z njim spregovorila nekaj besed, se je izkazal za najbolj nežnega fanta (a še zmerom v fantovskih merilih, da ne bo pomote), kar sem ga kdajkoli poznala. Še njegov glas je bil sorazmeroma visok, a seveda ne preveč, tako da ti je lahko z njim po mili volji božal dušo. A ena stvar je bila nespregledljiva. Več kot očitno se je smukal okoli Lieane. Kar nekajkrat sem ga zasačila, ko je njegov pogled počival na njej med dolgočasno uro fizike. Ker se nisem hotela vtikati v odnose z novimi prijatelji, je bila moja vdaja precej hitra ter pričakovana in kmalu je na mestu zatreskanosti ostala le lužica ravnodušnosti.
No ko smo že pri prišlekih, nisem še omenila Lorenza. Res ni bil moj sošolec, saj je bil nekaj let starejši, a na šoli so ga zagotovo poznala vsa mlajša dekleta. Šušljalo se je, da je izpopolnjena verzija Lucasa, to pa že kar nekaj pove. Tudi Lucas ni bil prav posebno zadovoljen, da se je na Tenebris Collisu prikazal njegov brat, saj je ubogi vampir izgubil vse privržence. Zadnje dni se je kisal kot zelje, bil je zadirčen in celo Kayleen je dobila svojo pridigo, ki ji je nedvomno pripadala. Vsaj tako se je govorilo. A kaj Lucas, slaba volja se je po tem prenesla še na Kayleen in to ni bilo dobro, saj je vsak dan vsaj po eno dekle dve uri jokalo na stranišču, ker ji je zlohotnica zabrusila ali storila kaj sila nespodobnega kar tako, da bi omehčala svojo vest.
Meni je bilo vse to za enkrat prihranjeno in dramatično sceno sem lahko opazovala z ozadja v spremstvu glodanja zelenega jabolka.
Veliko raje sem se prepustila Lieanini družbi in uživala, ko je napočil prvi spomladanski dan. Vreme je bilo toplo, drevesa so poganjala nove lističe in od snega je ostala le voda v potočku.
"Pazi, kje hodiš," me je prijazno opomnila Lieana, ko je zagledala poblisk vode med travo. Tudi sama sem kmalu opazila, da je pod podplati mojih gležnarjev pravo majceno močvirje. Od spomladanske radoživosti sem se zasmejala in se s pomočjo vej bližnjega oreha izvlekla iz blata.
"Oh," sem zamrmrala, "ti gležnarji bodo spet potrebovali moj ceneni čistilni servis."
Lieana se je zahihitala.
"Pa saj ni tako hudo, no, samo malo blata na podplatih ..."
Narejeno sem prhnila in s tem odpihnila čop las, ki so mi zlezle na obraz.
"Pridi," sem ji pomignila in se odpravila na travnati grič. Z njegovega vrha se je razprostiral razgled na celotno dolino; še našo zatohlo šolo si lahko videl od tu, a v tako lepem vremenu še zdaleč ni pokvarila dneva. Bila je tako majhna, spregledljiva, da bi jo lahko na hitro zradiral. Ampak ali bi bil pogled potem še vedno tako pristen in neiznakažen?
"Glej," je smeje dejala Lieana, ki je sedeč v travi na dlani pestovala metulja lastovičarja ter ga s kazalcem nežno božala. Nasmehnila sem se. Bila je tako povezana z naravo, da so tudi živali kar prihajale k njej. Res si je nisem še upala vprašati, kaj je v resnici, a človek zagotovo ni bila. Morda kakšna gozdna vila ali pa elementar ...
"Kako lep metulj," sem dejala in ga hotela pobožati. A glej ga zlomka, jaz nisem Lieana, h kateri živali prihajajo, jaz sem volkodlakinja, ki se je večina favne izogiba, saj sem na samem začetku vseh prehranjevalnih verig.
"Oh, boji se te ..." Je žalostno zavzdihnila in zdelo se je, kot, da bi hotela še nekaj dodati, pa ji ni uspelo, oziroma se je še pravi čas zadržala. No, njena razpoloženja so bila vsekakor podobna vetru, saj je bila že v naslednjem trenutku židane volje kot prej.
Ko sva se z gozda vračali po sprehajalski stezici obdani z drevesi, pa se mi je zdelo, da se ene od vej oklepa nekakšna temna gmota. Gigantska vecerica, sem pomislila, dokler nisem zavohala znanega vonja.
"Raphael," sem zamrmrala sama sebi, a žal dovolj naglas, da je Lieana ukovila nekaj črk.
"Kaj?"
"Oh nič, rafinerija nafte," sem hitro zapeljala na varno debato. "Se ti ne zdi zanimiv način, po katerem dobivamo nafto?"
"Res ne vem, od kje si zdaj pobrala proces pridobivanja nafte," se je zasmejala.
Res je bila potrpežljiva. Če bi meni kdo kar naenkrat začel pridigat o neki tako dolgočasni stvari bi si prislužil klofuto ali dve. A s to debato sem hkrati reševala kožo svojemu sošolcu ki je bil očitno do ušes zaljubljen v Lieano. Trudila sem se, da ne bi več niti enkrat ošinila tiste gmotaste veje in se rdečih lic od ostamočenosti, ker sem enkrat ujela njegov pogled, ki mi je pravil, naj obdržim zaprta usta, odpravila naprej in poslušala Lieano, ki je zdaj dobila oprijemljivo temo o onesnaževanju narave.
Moja domneva je bila v hipu potrjena. Raphael je zatreskan v Lieano do take mere, da jo zasleduje. Pa saj ne morem verjeti, da so take skrajnosti pri fantih sploh mogoče. Kdo bi vedel, jaz že ne.
Ko sva prišli do kraja, ki je bil dovolj daleč, da naju zasledovalec ni mogel slišati, sem ji postavila pretkano vprašanje.
"Sta se z Raphaelom poznala že preden sta se prešolala?"
Zdelo se mi je, da je rahla, skoraj neopazna rdečica oblila njena lica, morda je bila pa vse skupaj le igra svetlobe. Nagubala je čelo, kakor, da razmišlja, potem pa le spregovorila.
"Pravzaprav ja, poznava se že od malih nog. Včasih sva na peskovnikih skupaj gradila peščene gradove in bila sva dobra prijatelja. Potem pa se je v kakem osmem razredu nekega dne kar odmaknil in se začel čudno obnašati, ko sem bila v njegovi bližini." Skomignila je z rameni. "Sedaj si vsake toliko izmenjava nekaj besed, nikoli pa kaj več od tega ..."
Čudno. Morda se je začel tako obnašati, ker se je zaljubil, ona pa je mislila, da mu je vseeno do nje, ker je postal z njo tako redkobeseden.
Po tem vprašanju se je spremenila tudi njena radoživost, vanjo se je prikradla senca potrtosti in ob govorjenju je kotičke njenih ust vleklo proti brado.
"Nikoli si nisem mislila, da se ljudje tako hitro spremenijo. Mislim, vedno sva bila prijatelja, skupaj sva ponoči gledala zvezde in se z dneva v dan klatila po gozdovih ... Potem pa ga kar naenkrat ni bilo več tam zame. Še odgovori na moja sporočilca so bili kratki, pogosto se je zdelo, da jih je napisal v naglici, brez ločil in velikih začetnic, dokler ..."
Glas se ji je zatresel kot šiba na vodi.
"Dokler sploh ni več odgovarjal na moja sporočila."
Saj nisem mogla verjeti. Kako zlobno od njega, kaj je sploh mislil s tem? Še če ne bi bil očitno zaljubljen vanjo ampak njen sovražnik, bi dvakrat pomislil preden bi tako zdrobil prijateljstvo z najbolj nežnim in rahločutnim bitjem kot je Lieana. Spomnila sem se na citat iz neke knjige: "Nisi je ljubil; ljubil si svojo igro pri kateri si vsak dan odvzel delček nje in ga uničil ..."
"Ampak zagotovo si je zamenjal telefon ali kaj takega, saj ne bi kar tako ..." Sem poskušala najti drugo opcijo.
Lieana se je nejeverno nasmehnila.
"Se ti res zdi, da bi bilo to mogoče?"
In nato sem priznala.
"Ne."
"No vidiš. Ni si zamemjal telefonske številke ampak je mojo izbrisal s svojega imenika in se odločil, da me bo postopoma še iz svojega sveta."
Postala sem sumničava. Zakaj bi jo hotel izbrisati iz svojega sveta, če jo potem bulji po deset minut brez prestanka? Nisem prepričana ampak mislim, da je ravno ona eden izmed pomembnejših temeljev v njegovem svetu. In zakaj je potem danes kot kakšna gigantska veverica sedel na tisti veji in čakal na Lieano, ki je z mano kar tako, slučanjo prišla mimo? Tukaj je nekaj smrdelo. Tisto kar sem slišala vsekakor ni bilo enako, niti podobno tistemu, kar sem videla.