Skrivnost Lune Argeles

Trinajsto poglavje: Spodrsljaj

Evelyn ni in ni mogla verjeti temu, kar se je zgodilo danes popoldne. K prsim si je stiskala bankovec, kakor da bi se bala, da bo, če ga spusti izginil kot kafra. Po pravici povedano še jaz nisem verjela sama sebi, ker se je vse zdelo tako zelo nemogoče. Kako, da kar naenkrat Kayleen plačuje za svoje grehe? Je to sploh dovoljeno? Ponavadi se ji je uspelo izmuzniti kot kačici skozi ključavnico. Ob tako dobrem razpletu dogodkov še maščevanje ne bo potrebno! Lahko se zleknem na posteljo in uživam na lovorikah zmage. Ampak, ali bi se Kayleen res tako hitro predala? Mislim, da to ni tako zelo verjetno kot se sliši. Zagotovo to še zdaleč ni konec, sploh zaradi tega, ker tudi seminarske naloge z Lucasom še nekaj časa ne bova zaključila. Kako zelo nadležno, sem pomislila in si pomela nos.
"A lahko verjameš?" je nejeverno cviknila Evelyn. "Kayleen so prav v najinem primeru zasačili pri umazanem delu," pomela si je oko kakor, da bi z dlanjo hotela obrisati solzo sreče.
"Sva pač rojeni pod zvezdo, ki ne mara Kayleen," sem se pošalila in si šla umit zobe.

Ponoči me je zbudil šum. Voda v ceveh se je nenavadno glasno pretakala od ene kopalnice do druge. Ušesa sem si pokrila z blazino, se obrnila na drug bok in spet poskušala podleči spancu. Lažje reči kot storiti, te noči nisem več mogla zatisniti očesa. Kapljica za kapljico je tiho padala iz nezaprtega ventila in v lijaku glasno oddonela. Sprva sem mislila, da so vse le sanje. Zgrabila sem ventil in ga tako krčevito zavila v desno, kot da bi ravnokar davila majhno žival. A kljub temu zvok še zdaleč ni prenehal. Od čiste nemoči sem se nazaj vlegla v posteljo, preklinjala noč na žive in mrtve ter se v prostem času razdraženo čudila fenomenu, da Evelyn lahko spi kot dojenček.

Zjutraj sem se v ogledalu komaj prepoznala. Beli lasje so bili štrleči kakor štrene oguljene metle čistilke gospodične Krehon, koža okoli oči pa kolobarjasta, kakor da bi bili moji veki dva nagnusna deževnika. Prisežem, da bi ob prvem pogledu skoraj zavplila, kaj zavpila, razbila ogledalo, saj ta obraz niti malo ni spominjal na zaradi zaspanosti nekoliko zamegljeno slikico, ki sem jo ponavadi zjutraj zapazila v njem in jo označila kot zanemarljivo a nujno podrobnost v mojem bednem življenju. V naglici sem si na kožo nanesla nekaj plasti Evelyninega pudra in upala, da me kdo od sošolcev ne bo zamenjal za pustno masko. Naravnost sovražila sem ličila, vzrok za to pa je tičal v moji nesposobnosti kar se tiče risanja na sploh. Res so bile moje slike v osnovni šoli na mnogih razstavah, ampak ne zato, ker je bil moj umetniški talent tako izjemen marveč ravno nasprotno, zato ker je njegovo pomanjkanje bilo tako veliko, da je na slikah naredil tak razkol med realnostjo tihožitja in izdelkom, da je nagnusni kos papirja v predragih učiteljicah polnih upanja vzbudil namesto gnusa takšno občudovanje, da so mnoge obstale odprtih ust ob pogledu na abstraktne kupčke barve. Nekoč v tretjem razredu smo v predzadnji uri pouka slikali kar smo hoteli. Kot deklica navdušena nad kmetijo, konji, poniji in takimi v nekaterih pogledih celo punčkastih stvareh, sem se odločila, da narišem ponija. Res, prav zares moram priznati, da sem se trudila kot nihče drug v tisti zatohli učilnici. In kaj se je prihodnje leto zgodilo z mojo risbico? Znašla se je na šolski razstavi pod naslovom 'morski pes'. Raje sem obdržala zaprta usta o tem, kaj je bilo v goli resnici narisano, saj sta mi čast, da so me izbrali in nerodnost preprečevali, da zinem karkoli o neprijetni zadevici z mojim ponijem.

Hvalabogu se je bratranec Nathan zmigal in mi res priskrbel nove cunje že naslednji dan. Sedaj sem mu bila dolžnica za vse večne čase, ker mi je rešil pred še eno sramoto, ki bi me lahko doletela v tako kratkem času.
Nase sem navlekla nekoliko prevelike kavbojke in ohlapno črno majico, ki na srečo ni bila potiskana s kakšnim bednim novodobnim pozitivnim citatom, ampak je imela natisnjeni sila zanimivi ribi, na katerih so se barve lusk spreminjale, ko si premikal blago. Morala sem priznati, da je imel celo Nathan nekaj smisla za modo.
Danes je končno napočil tisti (pričakovani) dan, ko sem morala svoje zvezke prenašati po šoli brez nahrbtnika. Seveda bi bila naloga precej enostavna, če ne bi pri vsakem predmetu imeli predpisane vsaj štiri neuporabne a vendar obvezne skripte, v katerih si polek mojih znamenitih kracarij našel še veliko praznega prostora, ki ne bi smel biti prazen. Tako, v šoli smo danes prebili šest šolskih ur, pri vsaki smo imeli po štiri zvezke, šest krat štiri je štiriindvajset, sepravi sem morala s seboj prenašati štirindvajset centimetrov visok kup nepotrebne krame. Ob misli na to niso bili nezadovoljni le moji možgani ampak tudi mišice, ki so mi zagrozile z uporom naslednjega dne in sicer v takšni obliki, da zaradi nastale mlečne kisline ne bom sposobna držati niti svinčnika. Parkrat sem se skoraj zvrnila po tleh, a še v pravem trenutku uspela zadržati zvezke pred padanjem.
A glej ga zlomka, v naslednjih minutah me je še moja zvesta kompanjonka sreča zapustila in zaradi pomanjkanja pozornosti iz zaspanosti sem se spotaknila ob nekaj, kar se je nepričakovano znašlo na moji poti. Telebnila sem na tla kot kakšna žirafa, ki se je spotaknila ob manjše drevo, čeprav si je to težko predstavljati. Ni bilo ne elegantno, ne graciozno, ampak za opazovalce nadvse zabavno, kar je potrjeval cvileč hehet. Še sama nisem mogla verjeti svoji nerodnosti. Popravila sem si pramen belih las nazaj za uho in se poskušala čim hitreje pobrati s tal. A glej ga zlomka, ob meni se je že pojavil nekdo, obut v črne teniske in mi podal roko. Hvaležno sem zgrabila priložnost in se nekaj sekund spraševala, kdo je tako olikan. Privzdignila sem glavo in pred seboj zapazila rjave, nekoliko poševne oči, obraz posut s pegicami in razmršene lase. Po pravici povedano, res se ne bi spomnila, kdo v resnici je, če ne bi okoli njegovega vratu opazila srebrnine.
"Tarik?"
Tigrin se je nasmehnil in zalesketali so se mu zloščeni zobje. Pokimal je z glavo v potrditev.
"Hvala za pomoč," sem nerodno zamrmrala in si z gorečimi lici hitela popravljati hlače ki so mi zaradi prevelike številke zdrsnile nekaj centimetrov pod pas, a na srečo še vedno ne toliko, da bi se mi videle cele spodnjice.
"Si vredu?" je zaskrbljeno vprašal in mi pobral zvezke. Molče sem pokimala.
"Strela, to pa je kup," je začudeno izjavil, ko je ugotovil, da sem se namenila to kramo prenašati po ogromni šoli. Saj, če bi imela vsaj malo mišičnega tkiva, to ne bi bil tak problem, vendar sem bila nadvse suhljata deklica, za katero si že ob prvem pogledu dobil vtis, da ne bi mogla dvigniti niti deset kilogramske vteži, saj bi se njene ročice preprosto raztreščile.
"Kaj se je zgodilo s tvojim nahrbtnikom?"
Malo sem se spačila ob neprijetnem spominu na smrdečega vampirja in seminarsko nalogo.
"Lucas mi ga je raztrgal," sem izjavila čemerno kakor razdražen čmrlj, da je še ubogi Tarik pomislil, da imam kaj proti njemu in njegovi pomoči.
"Oh, kakšna nesreča," je navidezno sočustvoval z menoj, dokler ni zazvonil šolski zvonec.
"Iti moram," je pridal, preden je kot strela švrknil po dolgem hodniku, jaz pa se mu zaradi manir nisem mogla še enkrat zahvaliti za njegovo dobrodušnost.