Skrivnost Lune Argeles

Tretje poglavje: Prepovedana zabava 1. del

Noč je bila na Tenebris Colis najboljši del štiriindvajsetih ur dneva. Tisti pripadniki, ki smo si malo bolj upali smo jo preko nočnega paznika (ponavadi brez težav) čez ograjo ali pa skozi podzemne tunele pobrisali ven in se tam zabavali. Seveda današnja noč ni bila nikakršna izjema, saj je bilo vreme (če ne štejemo manjših snežnih zametov in poledice) relativno lepo za pojme prebivalca Temnega Hriba, kjer je večino zime pihal sunkovit veter in padala za pest velika toča. Po Evelyninem mnenju je bil kraj preklet, pa tudi v mojem spektru dejstev res ni bilo veliko takih, ki bi zanikala to trditev. Na primer, kilometer stran je zaselek, v katerem ne živi nihče. Hiše so nedotaknjene, nikjer ni dokazov o kakih pobojih ali drugem nasilju, zgradbe pa je že kakih par desetletji razjedal le zob časa. Kot, da bi njeni prebivalci čez noč izginili in za seboj pustili vso lastnino, denar, igrače ... Seveda so naši predniki psihopati pokradli večino zanimivih stvari še prej ko se je tu prikazal prvi naše generacije, a še vedno si lahko v kakšnem bolj zapuščenem predelu našel zanimive ostanke, ki so pričali, da je tu nekoč nekdo živel. Učenci Tenebris Collisa so jo poimenovali Mestece duhov, ali če upoštevamo Lucasovo duhovičenje: 'Mestece pogubljenih duš, izbrisanih s površja zemlje v soju blede mesečine'.
Čisto neumesno dejstvo: tja smo bili te noči tudi namenjeni.

Z nogo sem pobutala po kostanjevo rjavih vratih skromne kopalnice, s katerih se je od starosti luščila barva in pod seboj razkrivala svetlo desko.
"Samo še sekundo!" je zavpila Evelyn, ki se je že najmanj pol ure lišpala za vrati. Naveličano sem zarenčala. Vrata so se odprla in Evelyn je prišla iz kopalnice. Njena ponavadi rdečkasta polt je bila zdaj od pudra bela kakor sveže prepleskan zid in črne narisane obrvi so ji poudarjale rdeče leče. Oblečena je bila v črno majico s čipkami in usnjeno krilce, ki ji je segalo čisto malo čez sredino stegen, preostanek nog pa so ji zakrivale črne samostoječe nogavice. Izgledala je kot vampirka, kar je najbrž bil tudi njen namen, ki ga je žgala neomajna zaljubljenost v Lucasa, za katerega se je za hrbti govorilo, da je pravzaprav po domače rečeno, krvoses. Ampak ker krvosesi v merilih našega sveta ne obstajajo, je Lucas bil le malo prebled deček, ki je oboževal surovo žilavo meso. Problem je bil le v tem, da Lucas ni bil eden izmed 'samskih' fantov. Imel je punco, svetlolasko, pravo imitacijo Harley Quinn po imenu Kayleen. Le, da je bila še tisočkrat bolj zmešana v prvem pomenu besede in je naravnost oboževala plesti spletke od svojega fanta k nedolžnim dušicam, ki so se ozirale za njim in jih nato gledala, kako se utapljajo v svojih lastnih solzah. Tudi Evelyn ni bila nobena izjema in pripetilo se ji je že kar nekaj neprijetnih presenečenj na ta račun. Nekateri pravijo, da se iz napak učimo. Ona se očitno ni.
"No? Kako se ti zdi?" je vprašala Evelyn in si popravila pas s kovicami.
"Vampirsko," sem odvrnila in jo še enkrat premerila od glave do pet. Že ob omembi besede je dlani stisnila k prsim in se izgubila v svojem namišljenem svetu, za katerega ti je bilo popolnoma jasno, da je v njem Lucas dobil ulogo njenega ljubčka. Zavzdihnila sem in vstopila v kopalnico ter za seboj s treskom zaprla zatikajoča se vrata. V roke sem prijela črtalo in si obrobila jantarjevo rjave oči. Moje lase so bile grozljive. Nikoli nisem marala svojih las, čeprav so mi jih nekateri zavidali zaradi svoje eksotične svetle barve. Morale bi biti goste, dolge in skoraj bele, a sem jih postrigla, saj preprosto nisem hotela izgledati kot nesposobna zlatolaska. Sedaj so mi segale malo čez ramena. Počesala sem se in si lase nato spet razmršila, saj se mi je ob pogledu na svoj odsev prešinilo, da izgledam kot moja učiteljica matematike iz osnovne šole. Ni veliko pomagalo, ampak bilo je vsaj za pikico bolje. Nejevoljno sem zabrundala in odložila krtačo na stekleno polico, obloženo z Evelyninimi ličili. Oblekla sem si ohlapno črno majico s kratkimi rokavi in črno-rumene karo hlače. Ta oblačila mi ne bi nikoli tako dobro stala, če ne bi v zadnjih mesecih iz neznanih razlogov izgubila nekaj kilogramov. Najbrž je bila kriva le odvratna hrana na šoli, a na trenutke se mi je dozdevalo, da je to le vrh ledene gore pod imenom preobrazba v volkodlaka.
Iz luknje med umivalnikom in pralnim strojem sem izbezljala svoje usnjene škornje z deset centimetrsko petko, si jih obula ter pri lovljenju ravnotežja v bunkerski kopalnici skoraj razbila Evelynin kozarec z zobno ščetko.
"Hej, kaj pa delaš?" se je slišalo izza vrat. Skakajoč po eni nogi sem pritisnila na kljuko, medtem ko sem si z drugo roko popravljala škorenj.
"Greve?" sem jo vprašujoče pogledala. Stala je pri vratih in si zapenjala črn krzneni plašč. Pokimala je in na stežaj odprla vrata. Na hodniku je vladala smrtna tišina.
"Predor ali ograja?" sem jo vprašala. Pogledala je na svoje krilce.
"Mislim, da bo predor danes super," je zamomljala in se tiho odkradla do stopnic. Sledila sem ji in v svojih petkastih škornjih poskušala biti kar se da tiha. Oklenila sem se ograje in se za njo podala par nadstropji nižje, vse do nekdanjih temnic. Tu so še dandanes zaklepali najhujše primerke, da so se lahko v miru 'ohladili'. Trenutno ni bilo za rešetkami nikogar, zato sva mirno obšli temne luknje in prišli do gromozanske omare, prislonjene na steno. Evelyn je z škripom odprla lesena vrata in skozi prostor je zavel hladen zrak in me razmršil. Pogladila sem se po razgaljenih rokah, bolj iz navade kot zaradi tega, ker me je zares zeblo. To je bila ena izmed pozitivnih stvari, če si bil volkodlak. Ne glede na vreme te do minus dvajsetih stopinj celzija preprosto ni zeblo. Skozi omaro sem stopila v zapuščeni temačen predor. Moj nočni vid se je zbistril v trenutku, kljub temu, da nisem prevzela oblike volka. Sposobnost obvladovanja preobrazbe sem se naučila v zadnjem mescu in moram priznati, da mi je šlo v tem (z izjemo na noč polne lune) precej dobro. Evelyn je iz majhne torbice, ki ji je bingljala z rame potegnila drobno svetilko, visečo na ključih. Stikalo je zaštrkalo in svetloba je v trenutku osvetljila sajaste zidove, na katerih so bile še dandanes pritrjene verige in držala za bakle. V skritih kotičkih so se kopičile pločevinke alkoholnih pijač, pomešanimi z nezanimivimi zgodovinskimi predmeti, ki se niso nikomur zdeli dovolj očarljivi, da bi jih vključil v svoj nabor spominčkov z definitivno najljubše šole, ki jo je kadarkoli obiskoval.
Tunel je bil dolg in vedno poln presenečenj. Povprečni novinec (ki mu je manjkalo vsaj malo zdrave pameti) je ponavadi kar pokal od navdušenja, ko so starci odločili, da je vreden zaupanja in mu pokazali to atrakcijo Tenebris Collisa. No ko smo že pri tem: ni vsak novinec ravno človek. Na Tenebris Collis hodi kar precej primerkov različnih bitji. No kot prvi so tu ljudje, po navadi resno malo ob pamet, ali pa nagnjeni v kakšno posebno skrajnost oziroma obsesijo, naprimer z orožjem, kot recimo Evelyn in Kayleen.
Drugo mesto zavzamejo spremenjevalci oblike ali likantropi. Najbrž se vam zdi, da pod to spadajo zgolj volkodlaki, toda to sploh ni res. Pravzaprav sem edina volkodlakinja, ki obiskuje šolo. Oblik likantropije je v resnici kar precej. Na kratko: okuženi lahko prevzamejo obliko živali. Sem spadajo tudi pollikantropi, na primer morske deklice.
Tretji so vampirji. Ne maram vampirjev. Predvsem zaradi njihovega obupnega vonja po cvetočih kaduljah. Ta vonj lahko vohamo le likantropi, saj je naš voh v večini precej močnejši od navadnih smrtnikov. Nekoč sem Evelyn vprašala, kako ji je lahko všeč Lucas, če pa tako zaudarja. Deležna sem bila le zgroženega pogleda in zagotovila, da njej diši božansko. Raje se ne bi spraševala, od kje to ve. No vrnimo se k temi, vampirji so zelo polni sami sebe, glede na to, da so v resnici mrtvi. Njihova zaverovanost vase jih naredi v spremstvu telesne lepote pravi magnet za dekleta in naravnost uživajo v pozornosti.
Četrto mesto zavzamejo jasnovidci, nadnaravniki in čarodeji. Vsi so na pol ljudje, na pol pa nekaj bolj mračnega. Nekateri nikoli ne odkrijejo svojega poslanstva in ti ponavadi blodijo po svetu, dokler se jim ne zmeša. Ko navežejo stik z temno stranjo, jih to spremeni. V večini jim ne gre zaupati, saj moč črpajo iz zlega dela narave, pa tudi močni so zelo. Če imaš kaj pameti v glavi, se nikoli ne zameriš nadnaravniku. Prepoznaš jih lahko po vžganem znamenju na dlani, ki ga pridobijo, ko se prvič srečajo s temo.
Seveda obstaja še veliko nadnaravnih bitji, na primer vilinci, škrati, angeli, elementari in sirene, ki pa so preprosto preredki in prepametni, da bi pristali na tem kraju. Njihova narava je zavajujoča in zelo mogočna, tudi uničujoča.

Medla vijolična svetloba je naznanjala konec predora. Povzpela sem se po stopnicah, tako zlizanih kot na kakšnem romarskem kraju in vstopila v bučen prostor, poln vonja po znoju in alkoholu.