Skrivnost Lune Argeles

Štirinajsto poglavje: Prihod temnega angela

Prve tri ure današnjega dne so se vlekle kot kurja čreva, za mojo budnost glede na spanje prejšnje noči sem se lahko zahvalila le oderuškemu šolskemu avtomatu za kafe. Med odmorom pa se je zgodilo nekaj čisto posebnega in ne ravno pogostega. Ne, šola ni delila zastonjskih tortic in vroče čokolade, ampak je Tenebris Collis dobil nekaj novih članov. Radovedno sem se s tokom množice odsmukala do tribune in se vsedla zraven že prisotne Evelyn, da bi si skupaj z večino učencev, ki so hoteli biti na tekočem ogledala ta prizor. Spredaj je bilo, ne bom lagala, res veliko za videti, in če ne verjameš meni, bi se mogel v tistem trenutku ozreti na Evelyn, ki je od navdušenja kot vedno s svojim značilnim zardevanjem spominjala na pečeno hobotnico.
Najprej je bil tu bled mišičnjak kratkih svetlih las, ki je kot nalašč spominjal na ... Lucasa! Mišice pod njegovo belo majico so bile nespregledljive in so se ob premikanju napenjale, kar je seveda opazila tudi moja cimra in ga kar slačila s pogledom. Povrh vsega si je še pokal členke. Pripomnila bi, 'kako ogabno', a sem se zadržala. V množici sem poiskala mrk Lucasov obraz in opazila da se nenavadno mrgodi, njegov obraz pa s tako grimaso več kot očitno od zavisti ali bogve česa spominja na pozelenelo kumaro. Moja domneva je bila potrjena, to je bil njegov gangsterski starejši brat, ki mi ga je omenil zadnič.
"A ga vidiš?" je cvilila Evelyn polek mene in ga buljila kot glavno atrakcijo kakega muzeja.
"Preveč mišičnega tkiva," sem zamomljala in svojo pozornost namenila raje naslednjemu kandidatu, ki je bil precej manjši in suhljat.
Malo bi manjkalo, pa bi me vrglo s stola. Črnolasec je bil oblečen v samo črnino, kakor kak princ noči s kakšne sluzave romance. Tip vsekakor ni bil človek, o tem sem bila takoj prepričana. Res se mu to ni prav nič poznalo na zunanjosti, bil je suh in visok, kot običajen najstnik, a ne brez mišic, prav nasprotno, modrikaste žile pa so mu kar skakale iz kože. In njegove oči ... te so bile pa zagotovo zelo nenavadno zanimive. Tako predirne, svetlo modre, da si imel občutek, da vidi naravnost vate, kaj vate, kar prebada te s pogledom. Pod njimi je imel izrazite podočnjake, kot da se ne bi dovolj naspal že kak teden.
"V kaj pa ti tako strmiš?" me je vso zamišljeno dregnila Evelyn in sledila mojemu pogledu.
"Ooo, zdaj pa vem s kom boš čez deset let imela otroke!" me je hudomušno zbodla, ko je opazila moje veliko zanimanje za temnega angela.
"Zapri usta, preden te kdo sliši," sem zamomljala in se odločila da zadevo vzamem v svoje roke in ji z dlanjo onemogočim pretok besed. Seveda to ni moglo prekriti tudi smeha, zato mi je ta še nekaj časa polnil ušesa. Ko se je Evelyn hudomušno smejala, je njen smeh spominjal na krakanje kakšnega starega krokarja, pomešano s nerazumljivimi kletvicami iz Gollumovih ust, in seveda vse skupaj v kakšni oktavi višje. Imel je tudi čudne učinke na tvoje psihično stanje; včasih se ti je namreč zdelo, da je o tebi zvohljala prav vsako podrobnost in si se za nekaj časa kar zaprl sam vase.
Tretje je bilo sloko dekle. Imelo je rdečerjave lase, spete v kito, iz katere se je sem pa tja izmuznil kak las, in predirno zelene oči, s katerih so kar švigale čudne iskrice življenja. Nosila je brezrokavnik iz zelenega jeansa in pod njim elegantno rdečkasto rjavo bluzo in hlače taiste barve. Ne bom zanikala, da se mi je zdela izjemno čudaška, kar pa se je vsekakor ujemalo z okoljem, zato mi je bilo na nek način celo všeč. Tudi o njeni človeškosti sem malo podvomila.
Ob nji je stala debelušna blondinka, ki je v pesti od malice še vedno stiskala tablico stopljene čokolade. Najbrž je bila v štirici edini človek. S svojimi sivimi oblačili je izgledala kakor oblak, ki se je ravno spustil na zemljo, zato ni pritegnila preveč mojega zanimanja in sem raje opazovala ostale tri.
Po zvočnikih se je oglasil prediren glas gospe Gertrude: "Učenci, ravnokar ste dobili štiri nove sotrpine!" navdušenje  v njenem glasu je bilo težko spregledljivo, vrešča je kar žarela od zadovoljstva.
"Lorenz Grimoure," seveda je bilo jasno, da je blond model Lucasov starejši brat. Sklenil je roki nad glavo in si popokal členke, kakor da bi ravnokar zmagal v kakšni rokoborbi. Tribune so si že našle novega voditelja in zaslišali so se navdušeni vzkliki. Brez da bi pogledala proti Lucasu, sem vedela, da je sedaj njegov obraz pridobival že kar odtenek turkizne.
"To bo še slabo," sem zašepetala Evelyn. "Tip mi še zdaleč ni všeč."
"Pa zakaj? Saj je perfekten! Samo poglej te mišice! Oh mogoče zato, ker potem tvoj Lucas ne bo več najbolj hud tip na šoli ..."
Moj Lucas? To pa je bila prehitra resignacija. Še pred dvema urama je namreč trdila, da je Lucas njen in samo njen.
"Moj Lucas? Pa saj delava skupaj le seminarsko nalogo!" sem ji odgovorila v bran, ta pa se je le nasmehnila in ni o tem črhnila nobene več, tako da sem obstala tam nadvse zmedena.
"Nekaj je na njem, česar se je za izogibati, verjemi mi," sem hitro spremenila temo z mojega Lucasa na njegovega brata in ji zašepetala svoje mišlenje, ona pa je le brezbrižbo skomignila z rameni.
"Raphael Eltando," je naznanila Gertruda, temni angel pa se je brezbrižno obrnil in s praznim pogledom preletel tribune kakor da so ljudje na njih le mravlje v svojih luknjah. Tako se je torej imenoval. Angel zdravilec. Evelyn me je dregnila pod rebra.
"Glej da me povabiš na poroko in bom teta vsaj enemu od vajnih otrok," je zašepetala, oh kako hvaležna sem ji bila, da je šepetala, in se namuznila.
"Utihni že ..." Sem ji zabrusila nazaj in jo odrinila proč od sebe. Morala bi vedeti, da če ti je oseba vizualno všeč, to še ne pomeni, da se bosta sploh razumela. Mogoče ti ni všeč način njegovega govorjenja, ali pa to, da mu vedno smrdi z ust, mogoče ugotoviš, da nosi isto majico cel teden, in na koncu te kar mine imeti kakršenkoli odnos s to osebo.
"Lieana Arztek," je nadaljevala. To je bilo čudaško, a kljub temu karizmatično dekle v zeleno-rjavkasti kombinaciji. Ob omembi svojega imena se je prav prisrčno nasmehnila in opazila sem, da so njene srčaste ustnice rdeče barve, prav strupeno rdeče barve, a kljub temu na njej ni bilo nič, kar bi namigovalo na zlobo. Na Tenebris Colisu si se namreč prav hitro naučil prepoznavati zlobne stvari in se jim, če si le imel ščepec zdrave pameti, na široko izognil.
"In... Cloudy Mushroom!" je gospa Gertruda slavno naznanila še zadnjo kandidatko. Dekle je nerodno zardelo in se v vsej svoji širini najbrš podzavestno odmaknilo nekaj korakov nazaj. Nerodno mi je bilo sploh videti, kako od svojega strahu kar umira pred vsemi zbranimi, zato sem raje odvrnila pogled od nje in opazovala lepotca v črnini. Smukal se je okoli kot kak maček, suh je bil kakor senca, njegov nasmeh pa je bil privlačen in zapeljiv. Zanimiv plen, to je zagotovo bil. A dovoljen plen? Ne bi tako hitro trdila.