Skrivnost Lune Argeles

Deseto poglavje: Okrogle mavrice

"Daj no, a bi lahko vaše vzvišeno vampirsko visočanstvo iz svoje torbe izvleklo listek z naslovom seminarske naloge in ga podalo naprej, da bi se lahko tisti, ki imajo dejansko otipljive možgane začeli mentalno bližati odgovoru do samoizpolnitve ob pisanju nečesa tako popolnega kot je ... seminarska naloga ..."
Sem z duhovičenjem ovinkarsko poskušala prepričati vampirja, da poteši mojo radovednost. Najbrž ga je prešinila misel o tem, da so bili moji v zadnjem času tako pogosto omenjeni možgani izpostavljeni kakšnemu škodljivemu viru in se jim zaradi vesoljskega sevanja ni več ljubilo ukvarjati s prepiranjem in psovkami.
Pomolil mi je listek pod nos.
"Pa poskušaj razvozlati najprej kaj sploh piše na njem."
Po rjavkastem papirju se je vila drobna, a nikakor lična vijugasta pisava. Spominjala je na drobne mišje repke, ki so se zvijali po tleh in se po nekem nadzemskem naključju zvili v pisavo petletnika.
"D ..."
"Je to sploh D? Meni se bolj zdi kot O," je pripomnil Lucas.
"Lahko narediva tabelo kombinacij, ki so mogoče in izbereva najbolj verjetno," sem pripomnila zatopljena v razbiranje dveh besedic, kot je zatopljen sedemletnik v branje svoje prve knjige brez slikic.
"Pametno Lu, vendar se mi iskreno ne ljubi," je Lucas takoj izločil dobro idejo. V licih mi je zavrelo. Dal mi je svoj lasten vzdevek, ki sploh ni bil ponižujoč! In če sem še malo napela možgančke sva imela prvi dve črki imena isti in bi bil teoretično njegov vzdevek prav takšen kot moj. Kako zelo pocukrano romantično.
Najraje bi se oklofutala. Kako lahko sploh mislim o vampirju in z njim v mislih pletem romance, če pa je prvič kot prvič okupiran z zelo posesivno Kayleen, ki bo naredila vse, da se me znebi, če se mi dolgolasec preveč približa, drugič kot drugič pa je vampir. Najbolj neprimerna kombinacija, ki bi jo na svetu lahko združil. To je kot da bi se hijena zaljubila v morskega psa. Hitro sem si z misli počistila predstave o srčkanih psičkih in morskih kužkih v rožicah in stisnila dlani v pest, da so se mi nohti zarili v bledo kožico. Ne smem pustiti, da zanj pridobim tista smrtonosno ognjevita čustva. Ne smem.

"Hej, mislim da vem kaj piše!" se oglasim čez pol ure. Lucas si je medtem že našel neko knjigo in zatopljen v branje ter zleknjen v fotelu poskušal odmisliti ves svet. Kljub svoji odzemljitvi se mu je zdela informacija dovolj zanimiva, da je zasukal glavo in radovedno pokimal, kot da pričakuje kakšen podatek več.
"Mislim, da je naslov najine seminarske naloge Okrogle mavrice!" sem navdušeno delila svojo ugotovitev z vampirjem.
"Ali niso vse mavrice okrogle v teoriji?" se je zamišljeno pogladil po bradi, vstal in se izvolil vsesti na preprogo polek mene. Debata bi bila lahko hitro zaključena, če ne bi obstajala čudežna stvarca po imenu pametni telefon in še bolj čudežna inovacija, mobilno omrežje. Vse zahvale gredo tudi tistemu inteligentnemu človeškemu bitju, ki je izumil Wikipedijo, na kateri si ubogi učenci po celem svetu rešujejo bedna življenja.
"Ja, ampak najbrž je Gertruda s svojimi navdihnjenimi naslovi mislila mavrico, ki nastane okoli sonca, ko je to bolj nizko in okoli njega sklene pravilen krog." Pokazala sem na klišejasto slikico z interneta.
"In kako naj s tako enostavnim pojavom popiševa deset strani?" razočaranje v njegovem glasu je bilo neizmerno.
"Prepusti se domišliji! Gertruda tako ali tako sploh ne prebere večine seminarskih do konca. Važna je le prva stran."
"Mislil da bom v zadnjih mesecih precej molil in upal, da bo najina naloga pristala med pregledanimi v zadnji minuti pred uro," je melanoholično moledoval Lucas.
"Pa saj ne moreš moliti, vampir si," sem namerno še malo popoprala njegovo melanoholijo.
"Eno prekletstvo za drugim. Nevem kaj je huje, biti rojen vampir, tako da se niti ne moreš zgražati na nekoga drugega, ki te je spremenil v to, ali zaradi konzervativnih staršev obiskovati to bedno šolo."
"Nisem vedela, da si rojen v vampirski družini," sem se namrdnila. "In da imaš konzervativne starše."
"Če bi vedela, kako to zgleda ne bi bila tako zelo navdušena," je oplazil nasmeh na mojih licih.
"... Lucas, ne smeš jesti mesa po polnoči. In, oh, a je to živalsko meso? Kakšna bedarija! Katera služabnica nizke vampirske družine ti je prinesla to gnilobo? Zagotovo si ji plačal precej izpod svojega palca, da ti je priskrbela tako ničvredno stvar ... Pa kaj že spet nosiš, Lucas? So to mogoče kavbojke? Kako zelo nespoštljivo do družine! Si že slišal za vampirski bonton? Ne? Izvoli žepni izvod z 1088-imi stranmi - to je skrajšana verzija, srček ..." je hitel z oponašanjem svojih staršev. Smejala sem se, kot že sila dolgo ne.
"Potem ne ješ ... človeškega mesa?" sem ga previdno vprašala. Ko sem jaz prvič okusila to božansko stvar, nisem in nisem mogla nehati razmišljati o prefinjenem okusu. To me je spravljalo ob pamet. Že vonj teles v sobi mi je vzbudil brbončice, ki so hotele le še enkrat okusiti specialiteto ... Gnusim se sama sebi, gnusi se mi moj zverski nagon in gnusijo se mi še moje misli.
"Ne morem," je s tišjim glasom odgovoril. "Te ne bi nič motilo, če se nekega dne prav fino spoprijateljiš z nekim vrtnarjem, čez dva dni pa ugotoviš, da je svoj nos vtikal kamor ni bilo potrebno in je zato glavna jed večernega menija?"
Moj želodec je naredil preobrat naprej in spet nazaj. Skomignila sem z rameni.
"Ne vem. Jaz še vedno ne brzdam svojih čutov, ko pride do hrane."
Lucas je poobesil pogled, razumel me je. Da bi spremenil mračno temo je spet začel govoriti o svojih domačih.
"Imam še starejšega brata, Lorenca, ki je precej pokvarjen vampir, mislim v tistem gangsterskem smislu, če mu dodamo pridih vampirstva in mlajšo sestrico Lilitei, kateri vampirstva zaradi ljubkosti sploh ne bi pripisal, če je ne bi videl kakšno noč, kako se v kleti masti s krvjo v sodu. Lahko bi rekli da sem jaz čisto normalen pripadnik vampirske družine, glede na to, da me obdajata taki skrajnosti."
Govorjenje o svoji družini, ga je spet zaneslo iz oprijemljivega sveta in njegov prst je na preprogo risal vzorčke, kot bi bila le ta mivka, on pa bi sedel na plaži in poslušal krike galebov. In seveda ne na premočnem soncu.
"Pa ti, Luna, imaš družino?"
Zdrznila sem se. Moja družina v spominu še zdaleč ni bila tako prijetna. Prav obratno, če bi hotela eno stvar v svojem življenju zamenjati, to ne bi bila likantropija, marveč družina.
"Ja, ampak so ljudje. No bratranec je volkodlak, drugače pa so ostali navadni smrtniki."
"Imaš kakšno sestro, brata?" vrtal je in vrtal nekam kamor ni bilo tako zelo svetlobno.
"Imam brata," sem zavzdihnila, "ime mu je Liam. In prisežem ti, da je vsaj trikrat večji prasec od tebe."
Predirljivo se je nasmehnil, ko je opazil povezavo na najino prejšnje ozmerjanje.
"Potem pa mu bom že pokazal, kdo je glavni prasec tukaj."
"Seveda mu boš," sem zavrtela z očmi, saj mi je to laskanje že kar dvigalo pokrovko mojega podstrešja. Nisem mu hotela zaupati. Najprej mu sploh nisem hotela zaupati svojega imena, sedaj pa smo prišli že do skrajnosti, ko mu povem ime podlega brata. Pa koga na svetu je še zanimalo, da je Liam tako masiven prašič?
Prišla sem do zaključka, da se je z mladim vampirjem dalo prav normalno pogovarjati, če sva se le oba otresla predsodkov o najinih vrstah in raje jemala to, da sva drugačna za pozitivno lastnost, ki dopolnjuje najin odnos.