Skrivnost Lune Argeles

Devetnajsto poglavje: Solze in trpljenje za ljubezen

Ležala sem na postelji in se cmerila kot majhno dekletce, ki mu je ravnokar poginila mačka. Nasproti mene je sedela Evelyn, (ki se ji niti sanjalo ni, kaj se mi je pripetilo v zadnjih urah) in proti meni molila črno škatlo papirnatih robčkov, prav tako kot jo dobiš na pogrebih, če samo zaradi vzdušja slučajno začneš smrkati, tudi če umrlega nisi poznal. No, ko smo že pri pogrebih, upala sem, da izdihnem s svojega telesa še tega dne in strašim Lucasa na veke vekov (pri vampirjih je to vsekakor lahko reči), saj ga v življenju najbrž ne bom več mogla pogledati v oči, brez da bi potočila kako solzico in izrekla kako nemarno, ušesom sila neprijetno kletvico. Zasmrkala sem in si oči obrisala v premočena papirčka, potem pa spet planila v jok. Evelyn je strpno čakala, da se spet vrnem k pameti in zelo sem bila vesela, da se je do mojih težav tako ustrežljivo vedla. Kljub zamegljenim očem in neredu v možganih pa mi je vseeno uspelo razbrati, da vsakih par minut njen pogled obsedi na ročni uri, se nekaj časa tam obotavlja, potem pa spet preusmeri proti objokani cimri.
Kar naenkrat pa so se vrata s silo odprla in v sobo odločno prikoraka sloka postava, z rokami uprtimi v bok. Ni me brigalo kdo je, ker sem bila trenutno v fazi razpoloženja, za katero je značilno, da bi vrat zavila skoraj vsakemu nedobrodošlemu obiskovalcu, še posebno rada pa kakšni prizadeti psihologinji, ki bi jo lahko poklicala moja neuma cimra zaradi mojega neobičajnega obnašanja.
"Luna? Kaj za vraga se je zgodilo?" je vprašala Lieana z zaskrbljenim tonom in se vsedla na rob postelje. Nisem imela moči, da bi iz sebe spravila še kakšen drugi zvok kot pritajen jok, kaj šele celo dolgo, zavozlano poved kot je: "Zavrnila sem vampirja Lucasa, s katerim se spogledujem že skoraj dva mesca in se zdaj utapljam v svojih lastnih solzah, ker sem ugotovila, da mi je pravzaprav všeč."
Evelyn je razočarano odkimala z glavo in rekla: "Ne vem, kaj ji je. Vrnila se je z nočjo in odkar je stopila skozi vrata se cmeri, kot da bi imela tri leta. In pazi, najbolj zanimivo dejstvo vse te štorje je, da se sedaj cmeri prvič v moji prisotnosti. Najbrž mora biti za tem res nekaj groznega ..." Tako si je oprtala črno usnjeno torbico in skozi vrata odšla socialnemu življenju naproti, mene in Lieano pa pustila v mračni depresivni bivalni celici. Osupljivo, zares osupljivo.
"Luna, kaj je narobe?" je še enkrat, tokrat bolj previdno vprašala, jaz pa sem se le obrnila proti zidu in tam nadaljevala cmeritveno obredje.
"Prav, ostala bom pri tebi, dokler ne boš pripravljena o tem spregovoriti" je trmasto zaključila in se zleknila na sosednjo posteljo, jaz pa sem ji le odsmrkala v odgovor in zahvalo ali pa pritožbo, kot vzameš.

Čez približno pol ure, ko so mi nadležne solze prenehale teči iz oči in sem v sebi čutila notranji mir, sem se kot poduhovljen Buda vsedla na sedaj zmečkano posteljino prevleko, še dvakrat za konec posmrkala in pogled usmerila v Lieano. Bilo me je sram, da so sedaj že kar dve prijateljici izvedeli za cmero Luno.
Ta mi je previdno, kot da bi imela opravek s tempirano bombo, ponovno postavila isto vprašanje.
Jaz pa: "Zavrnila sem Lucasa," sem bleknila s sebe te neprijetne besede, ki so se mi kot črepinje valjale po ustih in me rezale po jeziku že kaki dobri dve uri ter istočasno imela občutek, kot da bi mi večerja lezla po goltancu navzgor. Ob priznanju se mi je na obraz prikradel smehljaj, za katerega ni bilo povsem lahko razločiti, če gre za smehljaj iz obupa ali smehljaj psihično prizadetega bolnika.
A moj nasmešek ni bil nič v primerjavi z izrazom na Lieaninem ponavadi ljubkem obrazku. Odprtih ust in izbuljenih oči je vame buljila kot kakšna posebna vrsta ribe, ki ti jo prinesejo na krožnik v dragih restavracijah, za katere povprečen smrtnik navadno nima niti denarja.
In tako nisem imela druge možnosti, kot da se ji jaz, neumnica, kar izpovem. Moja dolgo v sencah skrita prigoda o vampirskem prijateljčku je  naposled le ugledala svetlobo in v paketu čakala, da jo raznesejo po celi šoli kot top rubriko številka ena. Kar milo se mi je strilo ob podoživljanju trenutkov in mislih na prihodnje. Seveda nisem pozabila na: "Nikomur ne povej," stavek, ki je spremljal konec pripovedi in upala, da bo ta kartonasta škatljica ovita s selontejpom vsaj malo pripomogla k (ne) širjenju govoric.
Lieana se ni zdela preveč presenečena.
"Torej si volkodlak?" pokimala sem.
"In on je vampir?" ponovila sem kretnjo.
Prasnila je v smeh.
"In kako naj bi se to izšlo? Saj ne živista v svetu tistih bednih vampirskih romanov, kjer se vampirka zaljubi v volkodlaka in obratno. V resničnem življenju je to čisto nekaj drugega. Še ljudem bi bilo jasno, da je to nemogoče, če bi vedeli, da niso sami na tem planetu."
Izdala se je.
"Potem tudi ti nisi človek," sem radovedno vprašala in si obrisala nos s katerega mi je mezel vodnati smrkekj.
"Trenutno nismo tu, da bi se ubadali z mojim poreklom ampak tvojimi ljubezenskimi težavami," se je nadvse spretno izmuznila vprašanju. Namrdnila sem se.
"Poslušaj," me je prijela za dlani in moje oči ukleščila v svoj oster pogled. "Fantje nimajo tako mehkega srca in ne sekiraj se preveč zaradi tega kar se je zgodilo, ker bo najbrž tvoj ogledani vampir jutri že pozabil na vse skupaj in bosta ponovno in srečno lahko spet svobodno pihala eden na drugega ter se sovražila na žive in mrtve tako kot v dobrih starih časih doslej. Mi obljubiš, da ne boš obžalovala svoje odločitve?" Še bolj je stisnila moje dlani. Pokimala sem v strahu pred vonjem skrite nevihte.
"To ni dovolj," je odkimala, "izreci obljubo na glas."
"Obljubim," sem zamrmrala in se izogibala njenim prodornim očem, za katere mi je bilo do zdaj že popolnoma jasno, da znajo videti v dno duše.
Vstala je. "Upam, da boš res zaživela za prihodnost in ne za obžalovanje preteklosti, saj si zate želim le, da bi bila srečna."