Skrivnost Lune Argeles

Sedemnajsto poglavje: Ljubezenska izpoved hrepenečega krvosesa 1. del

Ko sva zaključila z pisanjem poglavja o nastanku okroglih mavric se je že pošteno shladilo. Ne, da bi me to nevem kako motilo, zame je bilo še vedno prav prijetno sveže, kakega navadnega smrtnika pa bi že pošteno zazeblo v kosti. Sonce je bilo še kake dve pedi nad obzorjem in nebo je dobilo nek zapečen odtenek oranžne barve.
Lucas mi je pomolil že kar obilen kupček papirjev, ki so bili sedaj popisani, saj so bili v moji sobi preprosto bolj na varnem kot v njegovi. Kdo bi vedel, česa se vsega domislijo fantovski možgani, ko jim je dolgčas.
"To je to za danes," je zavzdihnil in se pretegnil, da so mu popokale kosti hrbtenice. Sprehodil se je nekaj metrov proti gozdni meji in si mrmral neko spevno melodijo, ki se je kaj kmalu pomešala z nežnim pišem vetra, ki je vel skozi drevesne, še vedno skoraj gole, veje. Kar naenkrat pa se je obrnil in z globokim resnim glasom rekel: "Pridi."
Na njegovem obrazu ni več bilo sledu o posmehu ali kakršnem koli smehu sploh, zato sem se odkočila, da mu sledim in to najbrž predvsem le zaradi nenavadnega povabila in želje, da se ne bi še vrnila v svojo zatohlo sobico.
"Kam greš?" sem radovedno povprašala vampirja, saj mu še zdaleč nisem zaupala dovolj, da bi mu verjela na vsako besedo.
Nasmehnil se je, da so se mu poblisknili zobje.
"Ulovi me, pa izveš," je osladno rekel in stekel tako hitro, da ga še njegova senca ni mogla povsem dohajati.
"Sita sem tvojih bednih igric, ti bedni vampir," sem zamrmrala in se urno kolikor so me nesle noge, podvizala za njim. A kolikor hitro sem tekla, vedno je bil v obliki barvne lise med drevjem pred mano. Pobočje je postajalo vse bolj strmo in težko sem se prebijala skozi raznovrstno trnasto drevje, ki mi je na vsak način hotelo raztrgati relativno nove cunje. A kmalu se je zredčilo in pod podplati sem čutila le golo skalo, ki se je nevarno vzpenjala pred menoj kot plezalna stena. Pa kam rine ta čudak, sem pomislila in smrknila, saj sem začutila, da mi nekaj tekočega hoče priteči z nosa. Pomladni dnevi so bili prijetno topli, a večeri še vedno strupeno mrzli. Kremplji so mi pokukali iz prstov in spretno sem splezala po pečini do vrha.
Privzdignila sem pogled. Pred menoj je stal vampir in roke vpenjal v boke, za njim pa je na nebesnem svodu zahajala žareča oranžna krogla. Režal se mi je v obraz in me gledal s tistimi globokimi očmi.
"Vedel sem, da se ne boš mogla upreti mojemu povabilu," se je še bolj hudomušno nasmejal.
"Pa kaj še," sem mu samozavestno odgovorila, "uprla bi se z lahkoto vsem povabilom, ki bi prišla od tebe."
Namuznil se je in si z roko popravil svetle kodre.
"Seveda bi se lahko, kaj sem pa mislil, najbrž se mi je zgodil čudež na zemlji, ko je volkodlakinja sprejela moje ponižno vabilo na ..."
Nepričakovano je zardel in prav pobuljila sem ob tem nenavadno redkem prizoru.
"Na kaj?" sem ga dreznila.
Preprosto je ignoriral moje vprašanje, češ, česar ne slišiš, te ne bo žuljilo in naredil nekaj korakov po kamniti pečini, se vsedel na rob, zaprl oči in obraz obrnil proti nebu.
Na njem ni bilo videti več niti trohice zbadljivosti ali česarkoli takega, zgolj neka predanost in nenavadna spokojnost.
Tedaj pa sem se spomnila njegovih oči. Včasih so v njih neprestano žarele igrive iskrice, ki so le čakale, da se preselijo v oči nekoga drugega. Sedaj pa so bile...prazne. Lahko bi se primerjale z najglobjim morskim jarkom ... Ne bolj so bile podobne oddaljenimi črnimi luknjami na nebu, ki prazno zevajo proti hladnem zvezdnatem vesolju.
"Lucas, ali je kaj narobe," sem ga zaskrbljeno vprašala in počepnila kak korak stran od njega.
Počasi je odprl oči in nekaj trenutkov zgolj nepremično zrl v moje, nato pa počasi stegnil bledo dlan proti meni. Nagonsko sem se odmaknila in se vsedla na varno razdaljo. Odmaknil je pogled in sedaj opazoval hribe v daljavi, kopajoče se v oranžni.
"Se ti je kdaj zdelo, da se vse, po čemer hrepeni tvoje srce, odmika pred teboj?" je tiho zavzdihnil in vstal.
Nisem mu odgovorila na to vprašanje, ker je odgovore na nekatera vprašanja tako težko izreči na glas, kot bi se zbal zvena besede, ali pa zgolj priznanja ...
"In tako težko se je upirati, prekleto težko, ker veš, da tudi, če se upreš enkrat, bo skušnjava potrkala na vrata nekega prihodnjega trenutka znova in znova, spet in spet, brez konca v neskončnost. In počasi se res začneš spraševati, če se je vredno upirati in zanikati, ko pa si nečesa tako želiš in grabiš po vsaki priložnosti, ki jo dobiš, da bi le ...
Premolknil je in se ustavil v koraku prestopanja v krogih po pečini.
"Da bi jo lo videl, tudi če le za trenutek, da bi se je dotaknil, tudi, če bi se takoj odmaknila, da bi ji z ustnicami zašepetal na uho dve besedi, ona pa bi se le zasmejala in me zavrnila, kot kraljica odslovi svojega podložnika ..."
Na ustnice se mu je prikradel droben nasmešek, ko je razmišljal in zrl nekam v daljavo, a se takoj razblinil kakor megleni oblaček.
Torej je bila za vse kriva nesrečna ljubezen. Morda pa so Evelynina ljubezenska pisemca res zažigala pri vampirjih, ali pa je bila srečnica kakšna druga ogledana punca, ki se mu je prilizovala na relativno podoben način.
"Zakaj ji tega ni poveš? Me sprašuješ za pomoč? Lahko bi ti pomagala osvojiti plemenito srce kake vampirke, ampak sem na žalost volkodlakinja in to ne bo ravno delovalo ..."
S priprtimi usti je rahlo odkimal z glavo in otresel svetle kodre.
"Nočem osvojiti srca vampirke," se je medlo nasmehnil in le za milimeter privihal kotička ust, kot da ne bi bil čisto pri sebi. Ostrmela sem.
"Oh prekleto, zaljubil sem se v svojega naravnega sovražnika, pa saj se mi je zgodilo huje kot Alexandru Krvniku, ki se je zaljubil v svoj jedilnik ..."
Premolknil je, počepnil obme, najini čeli sta se skoraj dotikali, dihal je skozi priprta usta in njegova sapa me je parkrat oplazila po mojih mrzlih ustnicah.
Zakuhalo mi je, ko je le izrekel tiste besede, ki jih je dolgo premleval v neprespanih nočeh: "Ali ne vidiš, da po tebi hrepenim kot žejen vampir hrepeni po krvi, Luna Argeles?"