Skrivnost Lune Argeles

Osmo poglavje: Oledenelost

"Saj ne morem verjeti," je odprtih ust obstala Evelyn kakor kakšna čudna podvodna kreatura z različnimi barvami zrkelj, takoj ko mi je uspelo natveziti jedrnato zgodbico o mojih prigodah včerajšnje noči in današnje prve šolske ure. Res moje pusto pripovedovanje ni vsebovalo elementov, ki bi zgodbo spremenili v zanimiv filmski scenarij, a Evelyn je vsaka besedica naravnost prevzela.
"Kakšna srečnica si!" je navdušeno zacvilila in se od nekakšnega nerazumljivega veselja kar vrgla na svojo še nepostlano škripajočo posteljo. Že v naslednjem trenutku je med pridušenim cviljenjem objela blazino in jo privila tesno k sebi. Zavzdihnila sem in zavila z očmi ob tej burni reakciji moje cimre. Niti sanjalo se mi ni kaj bi se zgodilo v primeru, če bi ona pri kakšnem projektu pristala v paru z očarljivim vampirjem, a zdi se mi, da nismo daleč od tega, da bi jo le ta moral na koncu zakleniti v kakšno grajsko ječo, saj bi bil to edini način, da bi se je znebil.
"Se sploh zavedaš, v kašni situaciji sem pristala?" sem jezno še enkrat brez kakršnega koli vidnega učinka dregnila v zaljubljeno Evelyn in vstala s stola za oguljeno pisalno mizo. Prijateljica se je zakotalila s postelje in pristala na lesenem podu.
"Auč," je zatarnala in se oprla na posteljino ogrodje. "Seveda se zavedam, v kakšni situaciji si pristala! V paru si z najlepšim, najmočnejšim in najprivlačnejšim tipom na celi šoli!" vstala je z lesenega poda in si z prsti masirala vratna vretenca medtem, ko je bil njen pogled usmerjen nekam proti vratom in sigurno ni bil namenjen oprijemljivi stvari.
Prijela sem se za glavo.
"Ne! Ali sploh razumeš, kaj ti hočem dopovedati? Mogoče to, da sem dva dolga mesca prisiljena delati seminarsko nalogo s tipom, ki ga naravnost sovražim že od prvega dneva, ko mi je poskušal kot novinki vso mojo robo znesti v fantovski brlog! Čisto neumesno: včeraj sem mu hotela spraskati njegov beden obraz. Le od kje je Gertruda pobrala to samomorilsko idejo!?" Evelyn se je namuznila, nato pa nekoliko nagubala čelo. Že v naslednjem trenutku je bilo, če si jo tako dobro poznal očitno, da se je ravnokar preselila v svoj mali romantično-fantazijski svet in je ni več zanimala tematika o mojem problemu, kemveč si je predstavljala nekaj čisto tretjega.
Njen glas je pridobil nižjo frekvenco, kot vedno, ko so ji po glavi šle neumnosti. "To te še vedno ne opraviči tega, da vohuniš za njim zame." Izbuljila sem oči in hotela iz ogorčenja nekaj izreči, vendar suhe ustnice niso in niso hotele izpljuniti žaljivke, ki bi letela nanjo. Izza hrbta je povlekla oranžno beležko in jo zalučala naravnost v moj obraz. Čutila sem kako se mi mišice napenjajo in dlani so že v naslednjem trenutku zgrabile oglat predmet. Stavit grem, da bi, če bi še vedno bila človek, postala slepa na desno oko, saj bi ga plastična platnica beležke kakor čebuljico prerezala na pol. V meni je to le še podkurilo žgočo jezo na cimro.
"Saj veš, to delajo prijateljice," mi je pomežiknila z modrim očesom, medtem, ko sem s stojala za plašče pograbila svojo puhovko in se napotila proti vratom.
"Kar misli si," sem jo zavrnila in beležko zabrisala v koš za smeti.
"Hej, v odpis si poslala sto strani uporabnega papirja," sem slišala njen prediren glas iz ozadja, ko sem trudeč se ohranjati mirno kri sopihala proti stopnišču.

Zunaj so drobne snežinke lahno naletavale na pobeljena tla. Snežilo je že nekaj tednov, zato so bili drobni ledeni kristalčki trenutno ena izmed tistih stvari, ki jih je človek že tako navajen, da v njih ne vidi več lepote, ki jo odseva mati narava. Veter začuda ni bril, zato je bilo ozračje presenetljivo umirjeno. Ko mi je uspelo izpod izposojenega Evelyninega nahrbtnika povleči krzneno kapuco sem v škornjih zakorakala nekaj korakov po snegu in tiho ozračje je preželo skoraj nemoteče škripanje odeje pod mojimi nogami. Razgledala sem se in pogled se mi je hipoma zaustavil na fantu v rjavem plašču, ki je s svojo prisotnostjo kalil motiv snežne idile in se brezbrižno naslanjala na vogal šole. Njegova polt se je barvno skoraj zlila z mehkobo nedolžne barve snegu, čeprav je sam bil pravo nasprotje tega. Kako je tako lepa stvar lahko tako smrtonosna?
Zamrmljala sem si v brado nekaj v zvezi s tem, naj vsaj poskušam biti prijetna z njim, saj mi on ne vrača tako zelo trdosrčnih namer kot mu jih jaz, in tiho kot srnica odstopicala do njega. Namenil mi je brezbrižen pogled in se vzravnal, morda so se njegove mišice pod suknjo celo napele.
"Hejla," sem pisnila brez kakršnega koli namena, da bi pri tem poskušala biti vsaj malo očarljiva, celo v oči ga nisem poskušala pogledati.
Skratka, če vas zanima zakaj sem se mu sploh približala, saj to vsekakor ni bilo v mojem interesu, zmenila sva se, da kar takoj začneva s pisanjem neumne naloge, saj bo, če jo prej napiševa tudi prej konec najinih druženj.
Njegov pozdrav je bil omejen na migetaj z glavo in spačenje polnih ustnic v krivuljo ki je spominjala na nasmeh.
Po mojih možganih so kakor miši, ki so se razpasle iz svoje luknje begali pomisleki, da bi se lahko pojava pred menoj vsaj opravičila, ker mi je strgala nahrbtnik, čeprav sem bila za to na nek način sama kriva. Nevede sem namrščila obrvi in privihala nos, pa še tisti ščepec prijaznosti, s katero sem nameravala začiniti najino druženje je postajal vse drobnejši in drobnejši.
"Greva?" je skomignil z rameni, kljub temu, da je to bilo zgolj vprašanje.
"Če tako rečeš ..." sem zrcalila njegovo kretnjo z rameni in se morala prav fino zadržati, da ne bi pridala še kakšne zafrkljive fraze in ponižala vampirja. Zakorakal je mimo mene v sneg proti železni ograji, ki je obdajala ogromno stavbo Tenebris Collisa. Po dnevi so bila ogromna vrata ponavadi odklenjena, saj je navkljub vsemu vsak imel pravico do sprehoda, čeprav se nekateri v preteklost niso končali na dober način. Seveda je vrata krasila železna tabla, na kateri je bilo jasno napisano, da ko prekoračiš ograjo, šola ne prevzema več odgovornosti za tvoja dejanja.
Stekla sem za njim, saj je tudi vampirski dolgin spadal v skupino tistih neolikanih bitji, ki jih ne briga za probleme pritlikavcev kot na primer to, da delajo manjše korake.
"Kam pa se ti tako mudi?" je vprašal, ko je videl vso mojo zagnanost, "saj vem, da sem pravi magnet za dekleta, ampak ne vidim potrebe, da se skoraj zaletiš vame."
Plosk. Njegovo levo lice je presunil električni šok. Pravzaprav je imel še veliko srečo s tem, da nisem imela zunaj krempljev. Klofuta res ni bila tako močna, kot sem hotela, da je, toda svoj namen je zagotovo bolj ali manj dosegla.
"Ne misli si, da bom kadar koli članica kluba tvojih oboževalk. Verjemi, da bi se raje priključila društvu, ki bi te hotelo spraviti na drugi svet, tako da ti zarije količek v tvoje srce, vampir!"
Moj glas je bil mrzlejši od zime, celo zaledenele površine vode v vodometu.
"Luna, saj nisem mislil ..." Obraz se mu je zresnil in v njegove ponavadi živahne oči se je prikradla senca. Zavedala sem se svojih krutih besed in se ugriznila v ustnico. Nekako me je zatiščalo pri srcu, čeprav nevem zakaj. Saj mi ni pomenil nič. Zakaj bi se potem ubadala z njegovimi čustvi? Kljub vsemu, se nisem mogla pripraviti do tega, da bi izrekla tisto prekleto besedico, s katero se opravičiš.
"Ni važno," sem rekla in se izmikala njegovim očem, kot bi se bala, da bi v njih videl, da mi je žal. Zakorakala sem skozi vrata v ledeno neobljudeno pokraino, polno omrznjenih dreves in spokojnosti.