Skrivnost Lune Argeles

Deveto poglavje: Prasec Lucas Grimoure

Pot skozi zasneženi gozd je bila neobljudena. Družbo so nama delale le gozdne živali, ki so nič hudega sluteče po beli pustinji iskale pot do svojih skritih brlogov. Nebo je bilo sivega odtenka in se je skoraj popolnoma zlilo z zasneženimi vršaci gora, mogočnimi in oddaljenih. Ob pogledu nanj sem se skremžila in mu vrnila nataknjeno mrčavo grimaso.
Tišine si ni upal kaliti niti veter, ki je tu pihal večino časa, če ne štejemo tistih nekaj dni v letu. Želela sem, da bi pihal. Res sem si. Tišina mi je bila tako neprijetna in moreča. V njej sem čutila nenavadno grožnjo, ki je pretela v vsaki senci drevesa, za vsako skalo. Še ponavadi precej samozavesten Lucas ni pisnil niti besedice. Najbrž sem ga res prizadela s besedami o tem, da bi ga najraje spravila s tega sveta. Morda sem bila res malo pregroba in lahkomiselna, a navkljub vsemu, kdo bi si mislil, da je vsemogočni vampir lahko tudi ranljiv? Saj ga ne bi res fentala, čeprav je med vampirji in volkodlaki najbrž to nekaj povsem običajnega. Na nek nerazumljiv način sem si želela da bi mi vrnil, bodisi z zmerljivkami, bodisi s pretepom. Ampak nič od tega mu ni prišlo na misel. Raje je molčeče zrl predse pod noge, ki so skoraj neslišno gazile po belini.
Pomencala sem si pesti in z njih otresla nabirko snežnih pikic, ki so se ustavile na njih. Hotela sem nekaj reči, da bi naredila konec tišini, a nisem mogla. Moj ponos je bil prevelik. Ne bom se opravičevala vampirju.
Gozd se je začel končevati in kmalu so tudi drevesa začela redčiti. V daljavi si, če si le priprl oči, na bližnjem hribu opazil sivo silhueto manjšega zaselka, v oknih katerega ni bilo videti življenja. Mestece duhov se res ni imenovalo Mestece duhov zaman. V njem ni bilo žive duše, ki bi tam prebivala že nekaj let, če ne štejeno pobeglih z naše umobolnice in pa kakšnega popotnika, ki se je z željo po pustolovščini prismukal mimo. Zato je bilo mesto kot nalašč zatočišče učencev Tenebris Collisa. Stalo je na manjši vzpetini, do njega pa so vodili tudi predori, uporaba katerih pa je bila podnevi strogo prepovedana s strani učencev, da se ne bi tako zaupna skrivnost kar razpasla naprej.
Pot se je začela vzpenjati in pod ničevimi podplati starih superg so me prodniki makadamaste cestice žuljili v premražena stopala. Sklonila sem glavo in hodila naprej. Ko sva prišla do zavetja prvih hiš sem za hipec ujela njegov pogled, ki je za trenutek oplazil nežno, sprano zelenkasto fasado na desni, kakor, da bi na njej iskal nekaj. Vedoč, da sem ga zasačila, je hitro zasukal glavo v drugo stran.
"Sem," je zamrmral v brado in zašel v ulico na skrajno levi. Tla so bila sestavljena iz marmornatih ploščic, v sredini pa je bil vklesan kanal za vodo. Po nekaj korakih je s surovo močjo odrinil lesena vrata ene izmed hiš in v trenutku mi je pogled pritegnilo lepo dvorišče, polno kipov in omrzlih vinskih trt na manjšem latniku, pokrivajoč vrt. Kakor vse stvari je tudi dvorišče krasila snežna odeja, ki pa je bila za razliko od drugih neomadeževana in lesketajoča, skoraj kot bi bila neka čudna vrsta kamna, ki bi si ga lahko privoščili le bogati ljudje.
"Uau," sem zasopla in glavo obračala v vse mogoče strani kot kakšna sova uharica, saj je bil kraj prava paša za oči lačne lepote in estetike.
"To je nekoč bil dvorec bogate družine," je pridal Lucas in si zrahljal zanko na šalu. Med steno dvorišča in vrsto stebrov se je sprehodil do vitražnih vrat in jih previdno odrinil, da so se odprle v notranjost. Bolj od zanimanja, kaj bom še videla notri, kot pa zaradi volje, da bi mu sledila, sem se odločila da odsmukam zraven.
Že ko sem vstopila v vilo skozi tista vitražna vrata, na katerih so bili uprizorjeni plameni vseh mogočih barv, od rumene do vijolične, me je prevzela neka potuhnjena ničvrednost. Tu so zagotovo živeli premožni ljudje, najbrž so jih spoštovali od blizu in daleč, imeli so gore denarja in diamantov, sedaj pa v njihovo opustošeno palačico lazita dva iznakaženca, vampir in volkodlakinja, ki si ne more privoščiti niti novih superg. Požrla sem zaničljivi cmoček sočustvovanja ob tem, kako lahko v trenutku izgubiš vse, ne glede na to ali je tvoja lastnina zavidljivo svetleča ali pa trohljivo spregledljiva in se odsmukala skozi eleganten obok naravnost v ogromen salon s kamnitim ognjiščem, sofo in ogromno prašno gmoto, ki je po obliki spominjala na nič drugega kot klavir. Namrdnila sem se in s poskušanjem, da se ne bi ničesar zares dotaknila, odšla na drugi konec sobe. Ob vratih je stala majhna klubska mizica z retro telefonom in kristalnim kipcem koale, ki ji je ubožici v vseh teh letih pajek spletel nov kožuh. Nekaj na njej je pritegnilo mojo radovednost in poprijela sem figurico ter z nje poskusila odpihniti pajčevino. Seveda sem jo prej ali slej odpihnila proč, a je sedaj lepljiva mreža počivala na rokavu mojega plašča. Zaklela sem in si nadležnost poskusila odstraniti z nohti. Delno opravljena misija se je končala v trenutku, ko je nekdo zlobno zaloputnil vrata za menoj. Kar odskočila sem nekaj centimetrov od tal in tudi koala v moji roki je poskočila in padla proti središču gravitacije. Kristal se je raztreščil na miljon drobnih koščkov, ki so odskakljali po umazanih tleh v radiju dveh metrov.
"Prasec!" sem zavpila, ko se je za menoj pokazal režeči Lucas. Milo za drago.
"No, no, kakšne besede pa so to, Luana!" se je namuznil hudomušni vampir in si z prsti pogladil brado.
"Utihni!" sem mu zabrusila, "in ne kliči me Luana, ker ti bo drugače na veliko žal, ti prismojen smrdljiv vampir!"
"No če že tako vztrajno iščeš dlako v juhi, tudi moje ime ni Prasec ampak Lucas. Lucas Grimoure, če smo natančni. Saj niman nič proti tvojemu vzdevku, prav nasprotno, kar mika me, da bi me ko bom star vampir klicali vsemogočni gospod Prasec Lucas Grimoure, sliši se tako posrano dobro..." Pomel si je brado in se za trenutek zgubil v svojih mislih, a nadaljeval že takoj, ko so se mu možgani streznili.
"No ja večina smrtnikov si take malenkosti kot moje ime hitro zapomni, a opažam, da si ti prav poseben primirek. Ne jemlji si tega preveč k srcu, najbrž je v tvojih volkodlačjih možganih po preobrazbi le nastal kakšen spregledljiv zastojček, ki ti zdaj kot mislečemu bitju povzroča težavice." Ponosen nad svojim govorom se je prav egoistično nasmehnil in se elegantno kot kakšen mačkon zleknil v enega od fotelov. Njegovi svetli kodri, ki so padali po hrbtu, so se prav fino lesketali, ko je na njih padla zelena svetloba vitraža. To mu je dalo prav tisti sluzasti zlobni pridih, ki ga imajo čarovnice v knjigah za petletne deklice, ki sanjajo o tem, kako bodo postale princeske. Žal name s tem ni imel nekega posebnega efekta, če ne štejemo, da je to v meni le podžgalo tisto zlobno maščevalno stvarco po imenu jeza.
Vzela sem šop časopisov z omare in jih kot bi bila tega že navajena, prav domače zvila v tulec. Prascu Lucasu se niti sanjalo ni, da lahko navkljub vsemu njegov ego raztreščijo tudi maščevalne zvezde.
Pong. Ta neprecenljivi don votle lobanje je odmeval par neprecenljivih trenutkov, ko vampirček ni in ni mogel pogruntati, kaj ga je doletelo. Seveda je že v naslednjem trenutku ves razjarjen klel kakor da bi ga polili z blagoslovljeno vodo.
"Pa kaj ti je no, ženska..."
"Utihni in se spravi k delu," sem mu zabrusila.
"Zakaj samo jaz, kaj pa ti? Me nameravaš ukleščiti v verige in me medtem mlatiti s časopisem po glavi ali kaj?" umazano se je nasmehnil in si zato prislužil še en udarec časopisnega tulca.
"Ti imaš naslov ne jaz, kako naj potem karkoli naredim brez tebe?!" Kar svitalo se mi je kam to vodi. Vampir me je začel oponašati.
"Lucas, daj no, bi pomagal meni, ubogi volkodlakinji? Veš, oh, ne zmorem narediti tega brez tebe... Ti si tako močan, pameten, lep, naravnost za v posteljo..."
Pong. Pong. Pong. Te so bile res zaslužene. Zardelih lic sem se vsedla in vedela, da je dobil, kar je hotel.
"Zresni se že enkrat, sicer te bom treščila skozi okno ne glede na vitraž," sem izjavila in vedela, da ne morem več zadrževati smeha.