Skrivnost Lune Argeles

Peto poglavje: Prepovedana zabava 3. del

Nikoli se nisem spraševala, kaj se zgodi z vampirji, ko se ga napijejo, zato sem skupinico radovedno opazovala s kotičkom očesa, medtem ko sem iz steklenega kozarca srkala kolo z mehurčki. Res mi je njihov vonj še vedno povzročal želodčne preglavice, a tako ali tako se mi ni ljubilo premakniti iz svojega udobnega kotička.
Po nekaj kozarčkih omamne pijače so bile posledice kar precej očitne in kristalno jasno mi je bilo tudi to, čemu se vampirji napijejo komaj ob zgodnjih jutranjih urah, ko večina deklet že zapusti zabavo. Njihova naravno bleda polt na obrazu sploh ni bila več bleda temveč rdečkasta kot jutranja zarja. To pa sploh ni bilo še vse. Ponavadi odmaknjeni, tihi in očarljivi zapeljivci so se spremenili v rdečelične fante, za katere bi po obnašanju na prvi pogled trdili, da so otroci, ki so pobegnili vzgojiteljicam iz otroškega vrtca.
Eden od njih je v roki prijel kozarčka močnega žganja in ju zlil črnolascu, od alkohola z odprtimi usti spečemu na pultu, v koničasta ušesa. Ta je zavreščal na vse glasilke in se začel otepati, medtem, ko se je njegova druščina krohotala. Nekaj v meni je sočustvovalo z ubogim krvosesom, ki mu je alkohol sčistil ušesno maslo, če so ga vampirji sploh imeli. S pogledom sem ošvrknila Tarika, ki je sproščeno, nič preveč presenečeno stregel skupinico.
Kar naenkrat pa se je moj sosed Lucas obrnil proti meni. Njegov nekoč popoln obraz sedaj ni bil nobena izjema in tudi njegovi lici sta krasili dve rdečkasti lisi kakor balončka na beli novoletni smrekici. Zenice njegovih sinje modrih oči so bile naravnost ogromne, ko je nadležno bolščal vame. Dobila sem neprijeten občutek, kakor da z drobnim svedrom vrta naravnost vame. Nekaj v meni mi je govorilo naj mu nakažem kretnjo, ki vsekakor ne bi bila primirna za objavo, a sem se zadržala. Parkrat je odprl usta, kakor, da bi hotel kaj izreči in jih čez nekaj trenutkov spet zaprl. Najbrž so bili to le vampirski pijanski sindromi, pri katerih so začeli krvosesi idolizirati zlate ribice. Poskušala sem ignorirati vinjenega vampirja, vendar me je nekaj kot vedno kakor magnet vleklo v težave, zato je moj plan z ignoriranjem zgrmel v jamo ovrženih idej še isti trenutek, ko me je krvoses ogovoril.
"Boš kozarček?" mi je pomignil vampir in potisnil svoj glaž po oguljenem pultu, dokler se ni ustavil ob mojem komolcu. Brado si je podprl s skenjenimi dlanmi, brez da bi me izpustil iz svojega zamaknjenega pogleda. Poprijel je nizko naslonjalo svojega barskega stolčka in ga premaknil bližje.
"Ne, ljubček," sem zarenčala, on pa se je omamljeno nasmehnil, "in če se mi približaš še centimeter bo po tebi." Krvoses se je užaljeno nakremžil.
V tišini med nama se je napel kot tetiva in se centimeter za centimetrom počasi približeval mojemu obrazu. Poskušala sem ohraniti mirno kri kljub moji grožnji, vendar je nagon opravil svoje. Moji nohti so začeli rasti in se v nekaj trenutkih zašilili v drobne upognjene krempljce. Lucas je to opazil in mi zapestja hladno vkleščil v svoj kamniti prijem ter jih prislonil na hladni zid ob moji glavi. Kot zgleda alkohol ni imel nobenega učinka na vampirsko moč, kar mi ji šlo izredno v nos. Vedela sem, da se kot suhceno dekletce ne morem kosati z mišičnjakom.
Iz ozadja je nekdo zažvižgal in izpljunil nekaj neprimernih opazk. Vampir se mi je z obrazom približal, dokler se ni najina koža skoraj stikala. V primeru, da bi bil še živ, bi občutila njegovo toploto, ampak ker to zanj ni veljalo, sem dobila tisti neprijeten občutek, da me zebe. Že toliko časa nisem občutila mraza, toda zdaj mi je ob njegovem dotiku zaledenela kri.
"Ne briga me, če ne maraš vampirjev," je zašepetal v moje uho, tako da so njegove ledene ustnice oplazile mojo ušesno mečico. Srce mi je zatrepetalo.
Izvila sem desnico iz njegovega prijema in pustila mojim krempljcem, da so prerezali kožico na njegovi sloki ličnici. Iz plitke rane se je izvila kaplja temno rdeče krvi in mu popackala od alkohola še vedno nežno rdečkasto lice. Nekoliko se je odmaknil in razrahljal prijem na mojem še vedno ukleščenem zapestju. V njegovih modrih očeh je zazevala presenečenost s primesjo še nečesa, za kar nisem mogla docela ugotoviti, kaj je.
Izza hrbta sem zaslišala Tarikov živčen glas: "Lucas, gotov sem, da ni Luna mislila ničesar slabega ..." Vedela sem, da sem sedaj na milost in nemilost prepuščena vampirčkom in razen Tarika najbrž tu ni nikogar, ki bi me obranil. Spustil je moje zapestje, se odmaknil in dlani povesil ob telo. Od sramu sem ošvrknila njegov pogled in opazila spremembo; zenice so se mu skrčile. Vzdušje je bilo napeto in radovedni osebki so opazovali manjši nesporazum kot da bi kupili vstopnice za gledališki abonma in si sedaj ogledovali Antigonino obsodbo na smrt. Lucas si je z blazinicami prstov obrisal kri, mezečo iz sveže rane in jih nato ponesel k ustnicam. Z jezikom je polizal rdečo tekočino.
"Prav imaš," je hladno rekel in si dlan obrisal v hlače. "Luna ni mislila ničesar slabega."
Presenečeno sem strmela vanj, saj moji ušesi nista in nista mogli verjeti temu, kar sta ravnokar slišali. Vampirji že niso bili takšni. Če so le zavohali vonj nasilja, so vedno samo in izključno podkurili ogenj. Nevem zakaj bi moralo biti srečanje z ubogo likantropinjo kakršnakoli izjema. Pomignil je skupinici vampirjev ki so kakor ubogljivi kužki sledili svojemu gospodarju in odšli stran.

"Kaj za vraga je bilo to!?"je vzhičeno vprašal Tarik in med prsti mencal obesek na verižici.
"Kako naj bi jaz to vedela?" sem ledeno zvrnila posodo njegove jeze nazaj nanj.
"Ti si ga napadla," me je okaral.
"Pa kaj? Še nisi slišal za obrambo dekleta pred neumnimi fanti?"
Nemo je bolščal vame.
"Kakorkoli, spat grem," sem povzdignila dlan v pozdrav in skozi skoraj prazno dvorano odstopicala do podzemnega rova.

Kako nenavadno. Zeblo me je.