Skrivnost Lune Argeles

Dvaindvajseto Poglavje: Zasledovalska Odprava 1. del

Raphael ni bil tiste vrste fant, ki bi ustregel vsaki punci, če bi ga le lepo pogledala. Prav nasprotno - svoj plen je rad izigral in nazadnje odpisal brez ficka. To mi je postalo jasno že po par pogovorih z njim. Njegova prijaznost te je lahko hitro zaslepila, a ne mene. Že od nekdaj sem bila dobra pri prepoznavanju ljudi. Ko sem si enkrat o njih naredila mnenje, ga niti meteorit ni mogel več premakniti. In v tem trenutku sem vedela kaj storiti zahvaljujoč Lieanini pripovedi o njuni aferi, ki pa se nekako ni skladala z dogodki, katerim sem bila priča, ne da bi ona to vedela. Knjiga je že končala na smetišču zgodovine, saj je bilo imeti partnerja v takem podvigu vsekakor še boljše. Če se bo slabo končalo, vsaj ne bom sama glavna tarča posmeha še par tednov. Že misel o tem je bila olajšujoča.
"Lieana in Lucas se dobista danes ob treh!" sem bleknila kar tako. Raphaelov izraz na obrazu je v zadnjih dveh sekundah zamenjal kar nekaj mask, podobno kot tiste majhne knjigice, ki jih držiš med prsti in na hitro 'prelistaš' da vidiš celo risanko. Njegov zadnji pa se je precej približal neki mešanici gnusa in razmišljanja vnaprej.
"Vstopi," je rekel in me povabil v sobo, saj se mu je informacija iz nekih razlogov zdela dovolj zanimiva. Negotovo sem prestopila prag in v trenutku zavohala značilen fantovski vonj po pretiravanju s kolonjsko vodico. Soba je bila taka kot moja, le v malo slabšem stanju, ena od slik je na robovu visela s stene. Postelji sta bili klasično nepospravljeni, med njima pa se je vila mavrično črtasta preproga.
Raphael očitno ni potreboval pojasnil za tako izjemne situacije kot je ta. Najbrž se mu je zdelo, da je njegova zagledanost v Lieano zame precej očitna, ali pa je zgolj hotel pomagati sošolki, ker se pač to spodobi in morda dobiš pri njej kakšne priložnostne ugodnosti. Če bi mu na vratih povedala, da so pred šolo parkirali nezemljani, bi najbrž tudi vžgalo le morda ne tako učinkovito kot nekaj v povezavi z Lieano. Morala bi bolj uporabiti besedno zvezo: pred šolo je parkiralo vesoljsko plovilo, iz njega pa je izstopila Lieana.
Posedel me je na sosednjo posteljo in se vsedel nasproti, tako da sva si nemo gledala iz oči v oči kot kaki dve depresivni žabi, ki sta prišli regljat o tem, kako bosta svoja partnerja zasačili pri varanju, čeprav sta bila v praksi oba naziva 'partner' pravzaprav le plod psihičnih težav.
"Kaj veš?" me je doktorsko izprašal z beleško v roki. Pomislila sem.
"Danes ob treh popoldne, naj bi se Lieana in Lucas skupaj učila kemijo."
"Kje?" je vprašal in mi namenil pogled, ki ga dobiš preko podolgovatih očal zafrustrirane pediatrinje.
"Nevem," sem odvrnila. "V poštev pridejo njuni sobi, knjižnica in glede na to, da je vreme lepo tudi gozd. Najbolje bi jima bilo slediti že od začetka."
To je bila sicer dobra ideja, le malo nestabilna na svojih zobotrebastih nogicah po tem, odkar je Lieana izvedela zame in Lucasa.
Raphael je s kemičnim svinčnikom hitrostno kracal po listu papirja, tako da se je beležka kar zvivala pod njim. Pogledala sem uro na telefonu in ugotovila, da imava z novim zaveznikom še dobrih dvajset minut preden zvon v šolskem zvoniku odbije tri.
"Pohiteti bova morala," sem rekla in mu namenila karseda resen pogled, čeprav so se mi ob njegovem vnetem pisanju vihali kotički ustnic. Privzdignil je brado in me ošvrknil. Komaj tedaj sem opazila, da ima zelo lepe oči. Zenico je obkrožal bel krog, ki se je postopoma prelival v sivo in nato vse do črne, ki je obrobljala šarenice.
"Ne skrbi, Luna, ne bosta se nama izmazala."
Kar naenkrat pa se vrata sunkovito odprejo in že drugič v dnevu mi neka nevidna sila stisne želodec ob pogledu na svetlo kodrasto glavo. V preplahu vstanem s postelje in primem v obrambo debelo knjigo, ležečo na nočni omarici. Hočem jo zalučati proti svetlolascu, a jo v pravem trenutku zgrabi Raphael. Ne bi me brigalo, če bi bila moja žrtev Lorenz ali Lucas, oba sta bila z moje perspektive namreč masivna kretena.
"Pomiri se punči, no," se zasliši globok glas, celo nekoliko prestrašen. Ko pa me premeri s pogledom in jaz premerim njega, si nadene tisti znan posmehljiv nasmešek.
"Glej glej, a ni to dekletce, ki je pred kratkim zmotilo moje intimne trenutke?"
Zardela sem in se skremžila.
"Pridi, greva," je rekel Raphael in mi dlan položil med lopatici.
"Raph, stari, ne moreš verjet, kako dobro se daje dol njena cimra, mogoče ima tudi ta te imenitne kvalitete," je zmerljivo pripomnil in oponašal zelo neprimerne zvoke. Malo je manjkalo, pa bi mu šapa, ki se je ravnokar sama od sebe pojavila na mestu moje roke, s krempeljci spraskala ven oči in jih obesila na njegov ego. Še pravočasno jo je zadržal moj novi prijatelček, saj bi bile posledice zelo ogabne.
"Dajta no, a sta že razmislila o tem, da bi odrasla že enkrat? Saj se obnašata kot dva razvajena normijevska najstnika."
Namenila sem mu razočarano namrdnjen pogled, Lorenz pa je pripomnil nekaj sluzastega, ko me je Raphael potisnil iz sobe, saj očitno ni bil velik oboževalec razvnetih prepirov z neko tolerančno mero krvi. Ob vratih je pograbil še nahrbtnik, za katerega se je zdelo, da je v kotu že celo večnost čakal ta dan, ko bo končno vgledal luč.
"Kaj zdaj?" vprašam.
"Daj mi tvojo številko." Odklene telefon in mi ga potisne pod nos. Odtipkam devet mestno število in jo shranim.
"Še ti," in ponoviva dejanje.
"Ti boš opazovala pri učilnici, kjer se bo končal pouk in ju spremljala. Ugotovi kam gresta. Jaz bom na izvidnici zunaj, če ju zamika dobiti se na prostem. Pokliči oziroma pošlji mi sporočilo, ko ugotoviš, kam sta namenjena. Če gresta ven se neopaženo čimprej priplazi za njima do mene."
Pokimala sem, on pa je stopil korak proč.
"Srečno, se vidiva," je zamomljal in stekel po stopnicah navzdol.
Napotila sem se po hodniku in se vsedla na klopico v nasprotni smeri predvidevanega odhoda zasledovancev ter čakala zvonenje.

*°×°*

Novo poglavje! Ja, se mi kar zdi, kaj boste rekli: končno. Res ne vem kaj je z mano, da si ne vzamem časa za pisanje nadaljevanj dokler me ne kakšna bolezen priklene na posteljo.

Sedaj pa neko čudno vprašanje: zanima me, kaj bralci mislite o nadaljevanju zgodbe z vaše perspektive. Kaj se bo zgodilo? Kdo bo s kom? Se bo začelo kaj bolj resnega dogajati?... Komentarjev se že veselim! In seveda, največji hvala za vse, ki niste še obupali nad branjem te zgodbe!