Skrivnost Lune Argeles

Šesto poglavje: Neokusno presenečenje

Naslednji dan je bil prav normalen šolski dan. Za voljo šestega čuta in ščepca sreče sem se zbudila dvajset minut pred začetkom pouka ter nase v naglici navlekla prva oblačila, ki so mi prišla pod roke, ne menoč se za kombiniranje barv in vzorcev. Na hitro sem svoje lase s trgajočo elastiko spela v razmršeno figo ter se še enkrat pogledala v umazano ogledalo, da bi v njem našla potrdilo o tem, da zgledam vsaj kot senca pripravljene šolkarke. Lenobno sem si, namesto čas jemajočega ščetkanja zob, med ustnici posadila žvečilko. Njen okus je dokončno pregnal utrujenost iz še spečih kotičkov moje zavesti in po nekaj pljuskih hladne vode v zatiščan obraz sem bila pripravljena za nov dan. Odhitela sem v, navkljub vzhajajočemu soncu, še vedno senčno spalnico ter izpod pisalne mize potegnila zelen nahrbtnik z nekaj starimi našitki. Brez da bi odprla zadrge na njem in preverila njegovo vsebino, sem si ga oprtala ter bila že pripravljena, da zapustim sobo, ko je mojo pozornost zmotil košček belega papirja, prihajajoč izpod reže pod vrati. Namršila sem se in se sklonila k tlom. Neumen papir se ni in ni hotel upogniti med mojimi prsti, da bi ga lahko pobrala z laminatnih tal, zato sem razdraženo zarenčala. Ko mi je prepognjeni listek le uspelo prijeti med krempljce sem ga razprla. Vame je zazijala lična modra pisava z vsekakor preveč vijugami za moj okus. Z zanimanjem najstnika, ki se zave, da so mu starši nekje v hiši pustili bankovec za sto evrov, sem prebrala drobni besedici: Opazujem te.
Moje zanimanje se je v hipu razblinilo, nadomestila pa ga je kapljica vzhičenja z pridihom domače sumničavosti. Čemerno sem zaklela ter zmečkani listič potisnila v stranski žep vojaško zelene usnjene jaknje. Moji možgani so seveda normalno iz muhe naredili slona in tudi sedaj ni bilo prav nič drugače.
Kdo mi je poslal sporočilce? Kaj misli s tem? Bom morda še obžalovala svoj zaplet s skupinico krvosesov? Sem se mogoče preveč približala Lucasu? Ali pa Tariku ... Na tem kraju se je vsekakor vsak, ki je imel vsaj kanček pameti v glavi na široko izogibal situacijam, v katere sem jaz ponavadi zabredla do kolen. Ponavadi sploh nisi vedel, da si naredil napako, dokler ni bilo prepozno. Pravo srečo si imel, če si v najboljšem primiru staknil nekaj modric in prask, njihov vzrok pa si moral prikrivati pred avtoriteto.
Mogoče pa sporočilo sploh ni bilo namenjeno meni, ampak Evelyn. Vsekakor nisem še slišala njenih prigod včerajšnje noči, saj je zvečer, ko sem se vrnila, že trdno spala, danes pa je ni bilo na spregled zaradi njene predure stare grščine. Misel na to je kakor voda ohlajala moje razgrete možgane. Stopila sem na hodnik in zaklenila svojo predrago lastnino na drugo stran vrat, čeprav mi je bilo dokaj jasno, da te ključavnica na šoli polni psihopatov in nadnaravnih bitji ne obvaruje kaj preveč.
Ob zvonjenju glasnega zvonca sem zdirjala proti vratom učilnice in jih nekako zavoljo mojih volkodlakovskih super sposobnosti uspela doseči še preden je zvonec uspel zaključiti svoje staromodno brenčanje. Seveda je moj, po mnenju gospe Gertrude, zakasneli prihod (ki je bil v teoretičnem smislu točen) sprožil učiteljičino neodobravanje, vendar je bil to popolnoma njen problem, saj bi ji moralo biti po tolikem času že popolnoma jasno, da sem eden izmed tistih nemogočig primerkov, ki jih na Temnem hribu sploh ni primanjkovalo. Gospa Gertruda si je popravila svoja polkrožna očala, značilen dodatek, kronajoč njen orlovski nos, na katerem bi vsak normalen otrok iskal le še bradavico, ki bi potrjevala, da je starka pravzaprav čarovnica. Pod vplivom njenega ostrega pogleda sem hitro odpeketala do svoje mize v drugi vrsti in se vsedla.
Med iskanjem svojega zvezka matematike sem opazila, kako je svetlolaska za menoj nekaj prišepnila svoji sosedi. Kayleen. Seveda, kdo pa drugi. Če si iskal najpopularnejšo dekle na šoli, ki se ni menilo za čustva drugih, si iskal Kayleen. In vrh vsaga je bil, da je hodila z najčednejšim krvosesom, s katerim sem se jaz včeraj skoraj zapletla v enega izmed slovečih pretepov, ki bi ga omenjala še vrsta generacij za nami. Pa ne zato, ker bi bil osupljiv, temveč že zgolj zaradi dejstva, da si je Luna, suhljata volkodlakinja, upala izzivati vampirja s postavo samega grškega boga. Počasi mi je postalo precej jasno, kdo mi je poslal nenavadno sporočilce. V želodcu sem kljub njegovi praznosti občutila težo, ki me je kakor zidak vlekla k tlom.
"No sedaj, ko se nam je odločila priklučiti še gospodična Luna ..." Zavrtela sem z očmi, ko so se sošolci tiho zasmejali, nekateri pa celo odkašljali, "lahko začnemo z uro matematike."
Res nisem bila najbolj priljubljen človek, v kogar bi se lahko zaletel na hodniki Tenebris Collis. Pravzaprav je bila moja negativna energija tako zelo mogočna, da je od mene prej ali slej odgnala še tiste osebke, s katerimi se mi je uspelo spoprijateljiti in se bolj ali manj navezati nanje. Čas me je izučil, da ne smem zaupati nikomur, ki se mi preveč približa in še več, nikomur ne smem pokazati kdo ali raje kaj sem.
Najbrž se sprašujete, če Evelyn ve, kaj sem. Odgovor je, ne. Ne ve, da sem morilska žival, ki si vsake toliko, ne bom zatajila, zaželi še toplokrvnega prigrizka. Kako zelo se bojim, da bodo nekega dne moje prehranjevalne navade ušle izpod nadzora in se bom zbudila v mlaki krvi svoje lastne cimre. Nikoli je ne bi ranila, ampak ko si zver zaželi mesa, zver meso dobi. Mogoče me takrat, ko se je zgodilo prvič, niso razkrinkali, toda če bi se zgodilo zdajle, bi vsem pokazala, da sem navadna morilka in ne bi minilo dolgo, pa bi pristala na veliko temačnejših krajih kot je Tenebris Collis. Ob mislih na pripovedke o laboratorijih za eksperimente z nadnaravnimi bitji, ki so iz tal prikukale vsake toliko, ko je bil kakšen človek izpostavljen čudnim videnjem, so se mi naježile dlake po celem telesu.
Z dremanja so me prebudile besede gospe Gertrude: "... Luna, ti pa boš z Lucasom!"
Streznilo me je škripanje nohtov po zloščeni klopi, ki je prihajalo od Kayleen. Stresla sem z glavo, saj nisem imela pojma o tem, kaj se pravzaprav dogaja.