Skrivnost Lune Argeles

Drugo poglavje: Evelyn in svetleče rezilce

Ležala sem na postelji in skozi podstrešno okno opazovala sivo nebo, s katerega so se kakor polnozrnati kosmiči mehkobno usipale drobne snežinkice. Ob pogledu nja njihovo lahkotno vrtinčenje v pišu se mi je v misli prikradel spomin iz nekega oddaljenega božičnega večera, ko sva se s starejšim bratom igrala v snegu pod ulično svetilko. Umetna marelična svetloba se je bleščala v zametih na novo zapadle bele snežne odeje in v somrak obdani ulici je vladal vrišč veselih otrok, ki so z igrami kalili to zimsko idilo. Vse je izgledalo precej nedolžno, dokler mi ni moj ušivi bratec Liam med igranjem v kapuco zatlačil par snežnih kep in mi zabičal, da bo raztrgal mojo risbico, obešeno na hladilniku, če pisnem le besedico o njegovem podlem dejanju bratske ljubezni na mamino ali očetovo uho.
Najbrž glede na to, da sem bila zelo bolehna deklica, lahko uganete, v kakšnem stanju sem preživela naslednji dan. Ostala sem v postelji, zavita v kupe odej, z nosu se mi je kakor polžu cedil sluzast šmrkelj, povrh vsega pa mi je v glavi neprestano nabijala neprijetna bolečina prehlada. In Liam? Ta je užival ob pogledu na svojo malo sestrico, medtem ko so njegovi zmikavtsko dolgi prstki prav prefinjeno in v dovolj počasnem tempu, da bi bila še bolj jezna, odvijali moje božično darilce. Ko mu je iz raztrganih ovitkov darilnega papirja končno uspelo priti do bistva, mi je srebrno verižico z ogromnim obeskom srca zdolgočaseno skoraj zalučal v glavo. Jezno sem iz sebe kot parna lokomotiva spustila piskajoče cviljenje jeznega otroka, to pa je bilo tudi vse kljubovanje, ki sem si ga upala uporabiti proti pobalinskemu bratu.
"Liam!" se je zaslišal mamin karajoč glas iz kuhinje. Liam se je le zlobno nasmehnil in razkril svoje mlečno zobovje, ki se ga je na nekaterih mestih že lotevala gniloba.
"Punce ste tako brezvezne," je izdihnil, zapustil rožnato sobico in se presenetljivo ubogljivo napotil proti kuhinji, napolnjeni s člani razširjene družine, saj je po vsej verjetnosti spet občutil tisto značilno fantovsko neustavljivo željo po pozornosti. Izdihnila sem v olajšanju. Končno je odšel.
Z ročicami sem zaobjela srebrni obesek v obliki srca in si ga z otroškim zanimanjem ogledovala. Drobne srebrnkaste nitke so se prepletale med sabo in ustvarjale pajčevinast simetričen vzorec. Vrteč med prsti sem pri strani zapazila drobno razpokico, potekajočo vzporedno s površino. Previdno sem vanjo zatlačila kratke nohte in obesek se je s tleskom odprl. V njem je bil prostor za sličico in še kaj resnično drobnega. Spet sem zaslišala Liamove približajoče se korake. Obesek sem zakopala globoko v gube odeje in se pretvarjala, da spim. To je vsekakor odvrnilo njegovo zanimanje za cvilečo sestrico in pustil me je pri miru. Kakšno olajšanje.
Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj pogrešala njegove zbadljivke in vtikanje nosu v vsak trenutek mojega življenja.
Dandanes nisem več z družino praznovala ne božiča ne novega leta. Vse kar je ostalo od skrhanih vezi so bili molčeči spomini in kakšen paketek z oblačili sem ter tja. Učenci šole Tenebris Collis so se lahko s svojimi družinami srečevali le in samo tri dni v letu. Ponavadi so to bili trije zaporedni jesenski dnevi polni smiljenja ubogi deklici, ker se ji je zmešalo, lažnih nasmehov in vljudnostnih gest. Včasih se mi je zdelo, da bi bilo bolje, če bi te tri dni v letu preživela s popolnimi neznanci kakor z njimi, saj bi bilo vse bolj iskreno.

Vrata so zaškripala in izza njih se je prikazala črnolasa glava z turkizno modrimi konicami in ogromnimi očmi. Ena, desna šarenica je bila intenzivno modre barve, druga pa popolnoma črna, tako zelo temna, da nisi mogel razločiti, kje se loteva zenica.
"Yo Evelyn," sem jo pozdravila brez, da bi ji namenila pogled in svoje noge v modrih supergah odslonila od njenega posteljnega okvirja. Evelyn se očitno ni zmenila za moj pozdrav, ampak je le navdučeno v svojih bledih dlaneh stiskala predmet, ki je meril približno eno ped. Ob pogledu na njeno zanimanje je tudi mene premamila radovednost in vsedla sem se na posteljo.
"Kaj pa je tole?" sem s prstom pokazala na polkrožni predmet. Njena desna zenica se mi je zdela precej povečana. Nasmeh na njenem obrazu se je zrastel. Prijela je ukrivljen predmet v desno roko in iz njega odstranila črno nožnico. Izpod nje se je zableščalo rezilo podobno mačjemu kremplju, na katerem so se barve prelivale kot mavrica.
"Oh, kakšen lepotec," je Evelyn zamaknjeno opazovala lesketajoč karambit. Najbrž se vam je začelo dozdevati, kako je Evelyn prišla na Tenebris Collis. Prav nič slabonamerno je že od malega zelo zelo rada zbirala orožje. Nekega dne pa je policija morala preiskati hišo zaradi očetovih sumljivih preprodajalskih poslov. Preiskava je že bila pri koncu, ko je na vrsto prišla Evelynina soba. Navzven je izgledalo vse čisto spravno, a ko je nek policaj sumljivo odprl predal njene postelje ... osuplost nad tako izpopolnjeno zbirko orožja še leta ni in ni mogla izginiti z njegovega obraza. Evelyn se je morala prešolati, s seboj pa pod nobenim pogojem ni smela vzeti niti svojega najbolj nenabrušenga rezilca.
"Hej, kako ti je uspelo pritihotapiti to sem?" sem jo nekoliko karajoče že tretjič ogovorila. Trznila je, kakor, da se je zbudila iz sladkih sanj in se s kančkom nenamerne zlobice v raznobarvnih očeh nasmehnila.
"Tyler ga je podtaknil v zavoj z novimi oblačili." Nekaj trenutkov sem potrebova, da sem razvozla uganko, kdo je že Tyler, njen brat, oče ali bratranec in zaključila s sklepom o bratrancu iz drugega kolena, ki živi v njihovi hiši.
"Kako zelo lepo od njega," sem zamrmrala in bi mu če bi bil tu najraje raztreščila čeljust, saj me je ravnokar obsodil na življenje s psihopatko, ki pod svojo žimnico skriva čisto pravcat nož. Oči so se ji zasvetile.
"Ja ... zelo rada bi ga preiskusila na nečemu ... ali nekomu ..." Z deloma igrano prestrašenostjo sem k sebi stisnila blazino in se naslonila na zid. Zarežala se je.
"Saj veš, da te ne bi nikoli ranila, no... Na mojem spisku je veliko oseb, ki bi bile veliko bolj primerne za ulogo žrtve..." V glasu sem začutila pridih sarkazma in ob njeni trditvi sem v smehu prhnila.
"Si kar mislim ja," sem izustila. Tako se je nadaljeval pogovor z mojo čisto prijetno (in oboroženo) cimro ter se zavlekel dolgo v noč.