Skrivnost Lune Argeles

Dvajseto poglavje: Poganjki izdajalstva

In tako je življenje steklo naprej. Seminarska je bila oddana in ocenjena s trdno štirico, češ: "Pisava je pa res grozna, veš Luna," če natančno citiram prazno besedičenje gospe Gertrude. Po eni strani sem jo celo razumela, kajti včasih se mi je že tudi pripetilo, da za seboj nisem mogla prebrati kakega zapisa iz svojega dnevnika, ter se po nekaj letih spraševala o skrivnostih sebe iz preteklosti, ki bodo po moji krivdi za vedno nemo vpile med pokracanimi stranmi.
In še vedno mi je nespanec kratil obilico časa kot tat, ki se je vsak večer odločil vlomiti v isto stanovanje in vedel, da bo lastnik vnovič, spet in spet padel na isto ukano. Ker nisem mogla ponoči zatisniti očesa, sem si počasi začela omišljati razne sprehode po osamelih šolskih hodnikih. Našla sem nekaj zanimivih sob s še bolj zanimivimi predmeti, kot so razne srebrne kletke, verige, količki iz čudnega lesa in neznanih kovin, stolov z okovi, železnih palic, mehov, omar, za katere mi ni bilo do tega, da bi jih odpirala, stekleničk s kočljivo vsebino, praškov ... Iskreno, kar strah me je postalo, saj mi je bilo do neke mere kristalno jasno, čemu so ti predmeti namenjeni. Tako so moje raziskovalne odprave obrodile vse večje sadove in moj spekter znanja je nezadržno rastel z vsako pustolovščino.
Tako sem se neke noči skoraj zaletela v obris nekoga, ki ga je očitno prav tako kot mene mučila nespečnost, a sem se še pravi čas izmuznila v stranski hodnik, saj interakcije z neznanci niso bile moja favoritna dejavnost. Kasneje, ko sem ga nekaj časa opazovala, pa se mi je posvitalo, da to ni bil nihče drug kot Raphael (podrobnost, da ni imel majice in so se njegove trebušne mišice kar izrazito gubale v soju blede mesečine je zanemarljiva), ki so mu s hrbtišča rasle dve pospravljeni peruti s svilenim črnim pirjem. Moj šesti čut je imel spet prav kar se tiče prepoznavanja nenavadnih bitji. Odšel je proti balkončku, neslišno odprl steklena vrata, stopil na vrh ograje iz granitnih stebrov in tam nekaj časa obstal, kot bi ocenjeval koliko metrov globoko lahko pade, potem pa razprl temne peruti in skočil. A treska s tlemi ni bilo slišati, domišljijo je lahko burilo le lahkotno plahutanje skozi zrak, ki je postajalo vse bolj oddaljeno in neslišno. Stekla sem proti balkonu, oprla roke na polico in v daljavi spremljala obris krilatega fanta.

Vreme je postalo toplo in komarji so začeli nadležno piti kri učencem, kot da tega ne bi počeli dovolj že učitelji. Ure pouka so postale moreče in težko vzdržljive, saj se je v učilnicah nabrala vsa vročina, prav tako kot v peklu. In če pomislim, vse šole so bile pravi magnet peklenskega vzdušja.
A to ni bilo še nič. Pravo peklensko vzdušje je ustvarjal odnos med mano in krvosesom Lucasom, s katerim sva se zadnje čase pretvarjala, da eden za drugega sploh ne obstajava več, kot da bi bila ogrnjena vsak v svoj plašč nevidnosti, ki je deloval le na točno določene osebe.
In niti to ni bilo vse. Se spomnite glavnega vampirja Lucasa z začetka šolskega leta? Vampirja, ki je hodil z zmešano Kayleen? Da seveda kako pa, no naj vas razočaram s potrdilom o tem, da ta oseba ne obstaja več. Kakšno razočaranje, da je markanten krvoses ostal zasenčen s postavo starejšega brata Lorenza. In ker je toliko časa živel v senci, je tudi on postal le senca tega kar je nekoč bil. Še zvesta priskednica Kayleen ga je zapustila kot psička na cesti. Redko je s kom sploh spregovoril kakšno besedo, pa tudi če jo je, je ta spominjala na ledene iglice, ki so se ti nemarno zapičile v obraz in oči.
Ko sem sedela za njim pa se nisem mogla otresti moreče krivde. Moj pogled se je kljub trudu venomer ustavil na njegovem temenu in potem zaobjemal obliko njegovih kodrastih las, ki so bile sedaj mično pristrižene na dolžino pol pedi, kožo vrata, bleščečo izpod sivega puloverja in njegova ramena, ki so se zdela v zadnjem času, saj ne vem, poklapana. In priznam, tudi jaz sem se počutila podobno, le da je moja zunanjost to dobro zakrila z lažnim nasmeškom. Če se je najin pogled srečal je zmagal tisti, ki je prej pogledal proč. In to me je žrlo kot žveplova kislina.

Tako sem se nekega dne zibala na stolu in žvečila žvečilni gumij, nakar mi je na uho prineslo pogovor dveh znanih glasov, Lucasa in Lieane. Sumničavo sem napela ušesa in prisluhnila kot profesionalni vohun, ki ne namerava v vodo potopiti celotne misije.
"... Ali razumeš kemijo?" ga je Lieana s svojim spevnim glaskom nedolžno vprašala in najbrž proti njemu potisnila svoj zvezek. Tu mi je nekaj zasmrdelo. Lieana je namreč imela vso kemijo v malem prstku in če česa kdaj nisem razumela, je bila ona moj privatni inštruktor.
“Ponavadi mi kar gre, sploh organska ..." Ji je odgovoril Lucas, ki kot zgleda ni imel tako slabega dneva, saj je bil njegov glas sedaj nekoliko bolj topel in manj zatežen.
"Potem pa si res genij, jaz ne razumem niti redoks reakcij," je izdajalsko zasopla v občudovanju, krvoses pa se je le nekoliko podlo zahehetal, saj mu je laskanje po nekaj mesečnem obdobju suše očitno prijalo.
Prijateljica mi je več kot očitno hodila v zelnati vrt ali pa boljše povedano, mešala štrene, za katere še zdaleč nisem hotela, da se jih kdo sploh dotika.
"... Se vidiva ob treh potem," me je kot strel s puške iz premlevanja informacij med možganskim kolesjem predramil zgolj pičli stavek. Kakšno moč ima lahko ena navadna poved.
Priznam, da je jeza kar v sublimiranih oblačkih puhala ven iz mojih ušes in odločila sem se, da njuno srečanje kar se da uspešno izjalovim.
Sedma ura me ni ugledala, tekla sem namreč v spalni kompleks, naravnost proti svojemu malemu stanovanjcu. V žepu sem zatipala ključ, ga vtaknila v ključavnico in pritisnila na kljuko. V sobi se je zaslišalo škripanje letvic in skoraj me je kap od presenečenja nad prizorom, ki se je odvijal pred mojimi očmi.