Skrivnost Lune Argeles

Enaindvajseto poglavje: Ljubezen, maščevanje ali pa kar oboje hkrati

Še stene so zijale. Nastala je neprijetna tišina. Pa ne tista ki te spremlja po temnih hodnikih ampak njeno pravo nasprotje, taka v kateri kar mrgoli vijoličnih iskric. Jasno mi je bilo namreč, da sem nekoga zalotila med intimnim mečkanjem, ki naj bi bilo sicer na šoli prepovedano.
Zagledala sem glavo svetlih kodrov in se stresla ko so se mi tiste vijolične iskrice zarile naravnost v podkožje. Za trenutek se mi je zdelo, kot da bi se mi možgani zaradi pregretosti začeli lepiti na lobanjo.
Evelyn, ki je bila zavita zgolj v svetlo modro srajco izpod katere so se zdele njene noge kot dva zobotrebca, je vsa preplavljena z rdečico skočila s postelje in skoraj stekla proti vratom, da bi jih zaloputnila.
On pa se je spretno dvignil z vzmetnice in se počasi, s privihanim nasmeškom na konicah ustnic, kot bi vedel, kdo približno je odprl vrata, zasukal in me premeril od glave do pet, podobno kot skener, le da te skener zraven ni ocenjeval in se ustavljal na nekaterih neimenljivih delih telesa.
Zavrela mi je kri zaradi jeze in nerodnosti obenem. Najbrž mi ni potrebno omeniti, da je nekaj metrov pred menoj lenobno ležala replika kakega Michelangelovega kipa, ki na sebi ni imela več kot črne spodnjice.
Evelyn se je le prestopila do vrat in jih zaloputnila preden bi parček dobil še kakega nezaželjenega nič hudega slutečega gledalca.
Spet se mi je povrnil dar govora in vse kar sem lahko izrekla v tistem trenutku je bila le gora 'sranj' v različnih frekvencah.
Preidimo k dejstvom, naši dragi Evelyn je uspelo v posteljo zvleči samega Lorenza Grimoure in meni to na noben način ni šlo v bučo.
Komaj ko so se mi vrata lastne sobe zaloputnila pred nosom je moje možgansko kolesje začelo spet normalno delovati in skladiščiti vse kar mi je uspelo videti, na svoje zarjavele poličke. Pravzaprav se mi je tip zdel največji pripadnik kretenov na tej šoli. Niti podrazno se ne bi na Evelyninem mestu spečala z njim. A saj vem za šibke točke moje cimre. Obsedena je s tipi ki zgledajo podobno kot Lucas in v tem primeru je njeno preudarnost spet premagalo poželenje. Najraje bi se z glavo zaletela v zid namesto nje. In ne samo enkrat. Desetkrat. Dvajsetkrat.
"Oh, sranje," sem si še enkrat zamomljala v brado in jezno odstopicala do ogromne knjižnice. Ena in najbrž edina dobra stvar na tej šoli je bila največja knjižnica, kar sem jo kdaj videla. Priznala bom, nisem bila kak od navdušenja kar pokajoč knjižni molj, knjige, ki sem si jih sposodila so se skoraj vsakič vrnile nazaj na police nedotaknjene, mogoče se mi je kdaj pa kdaj celo uspelo prebiti do polovice, a je moje zanimanje zanje hitro upadlo. Knjižnica mi ni bila všeč zaradi knjig, ampak zaradi tistega občutka, ki ga dobiš, ko vstopiš vanjo s hrupnega sveta brez obstanka. Tudi vonj je bil poseben. Lahko bi ga vpijala vase cele tedne, če le ne bi po nekaj minutah zaradi prilagodljivosti čutil izginil kot kafra. Neslišno sem se odsmukala preko trenutno praznega sposojalnega pulta in po stopnicah med policami do najbolj skritega kotička ogromnega prostora, kjer je ob steni tičala majhna, od časa na robovih povsem zgrizena pisalna miza.
Konec koncev sem se od pouka odkradla z namenom. Nisem nameravala zapraviti več niti minutke mojega dragocenega časa, potrebovala sem namreč načrt. Načrt, ki bo odpihnil Lieanino neumno rit z Lucasovega naročja. V brado sem si mrmrala vse možne variacije naslova neke zanimive knjige, ki se je enkrat pred kakim letom nepričakovano znašla tu in je nekako tudi spadala v tisto redko kategorijo mojih v celoti prebranih knjig.
"Kriminal med štirimi stenami ... Ne, najbrž ji je bilo naslov Hitro in učinkovito maščevanje ..."
Najbrž se sprašujete, kaj me je v tej knjigi tako pritegnilo, da sem jo prebrala do konca. Ne bi je, če ne bi za tem stal dober, trdno utemeljen razlog. Mislim, da se je v tem času ravno pripetilo, da je Evelyn v svoji blazini našla gnezdo pajkov, ki ji jih je podtaknila Kayleen, ker se je ta po svojih besedah znašla na napačnem mestu ob napačnem času. Morda je bilo res ali pa ne, pri Evelyn nisi nikoli zagotovo vedel. Skratka, gnus do pajkov, uh kako jih sovražim, me je pripravil do tega, da sem Kayleen hotela vrniti milo za drago, pa se je vse izjalovilo zaradi ne vem česa že. Knjiga pa je bila vsekakor odličen vodnik po tej pustolovščini. Ideje so bile neverjetne in hotela sem jo imeti v tem trenutku nikjer drugje kot v svojih dlaneh.
Ker pa njenega naslova ni in ni bilo na nobeni od polic, sem odšla nazaj do sposojevalnega pulta. Za njim je sedel prileten možiček s črnimi očali in plešasto zgornjo polovico glave.
"Pozdravljena, kako ti lahko pomagam?" se je nenavadno dobre volje zavrtel na pisarniškem stolu in gledajoč v zaslon računalnika čakal, da mu pomolim izbrano knjigo.
"Pravzaprav iščem neko knjigo, mislim, da ji je naslov Recept za učinkovito maščevanje ali nekaj podobnega ..." Sem v zadregi dejala in se sama pri sebi vprašala, če ta knjiga sploh obstaja in ni vse le plod moje bujne domišlije.
"Oh, današnja mladina, po glavi jim gre le še ljubezen in maščevanje ... Ko sem bil jaz tvojih let sem se ukvarjal s preučevanjem mikroorganizmov!"
Zardela sem in se pri sebi vprašala pred koliko leti je pravzaprav to bilo. Petdeset? Morda šestdeset? Kdo bi vedel, moja radovednost bi mu skoraj postavila vprašanje o natančni letnici.
"Žal je knjiga izposojena," je zamrmral ob brskanju po računalniku. "Ima jo nek Raphael El... Ah beštja, kako se to prebere? Eldanto? Aldanto? Izposojeno jo ima že skoraj pet mescev, tako da ti dam vsa pooblastila, da mu jo zapleniš in vrneš ... "
Bilo je dovolj, da sem vedela, kaj moram storiti. Nemudoma sem se zahvalila in zdirjala ven.

Stala sem pred vrati spalnice s številko 714. Stisnila sem pesti. To knjigo sem namreč res potrebovala. Dlan se mi je dvignila in se potem za trenutek obotavljala, preden je potrkala.
Vrata so se odprla in izza njih se je prikazal vitek bled obraz z zašiljeno brado ter se začudeno zazrl vame.
"Luna?"
"Potrebujem tvojo pomoč."
Nekoliko pokvarjen nasmešek je neposredno izražal njegovo zadovoljstvo.