Skrivnost Lune Argeles

Enajsto poglavje: Visoki upi

Bližal se je večer in z vampirjem sva kaj kmalu dognala, da bi se bilo pametno vrniti preden kdo ugotovi, da naju ni za zarjavelo ograjo.
Zaprla sem zvezek, v katerega sem si izpisovala glavne podatke in ga pospravila v izposojen Evelynin nahrbtnik, ki je nadomeščal kar je ostalo od mojega. Lucasov pogled mi je sledil in se za hip povesil na njem.
"Luna, oprosti za nahrbtnik, prisežem da ti kupim novega takoj ko pridem v bližino kakšne trgovine, kjer imajo podobne stvari ..."
Tako skrben se je zdel vampir prav čudaški. Vsake toliko si je z dlanjo nerodno razčesal dolge kodre in si jih nazadnje spel v čop.
"Je že v redu, saj sem bila konec koncev sama kriva ..."
"Če ti nahrbtnika ne bi vzel, se ne bi strgal," je rekel.
"In če ga jaz ne bi prijela s kremplji, bi bil še vedno cel ..." Sem opravičevala njegovo krivdo iz nevem kakšnega vesoljskega razloga. Z drobnim nasmeškom se je obrnil proti vratom.
"Lucas ..." Sem ga prvič poklicala po imenu. Če ni bila to le igra svetlobe skozi vitražna stekla, bi prisegla, da se je zdrznil.
"Oprosti mi za moje besede prej ... Nisem se zavedala, kaj sem pravzaprav rekla."
Sedaj sem mu gledala v oči, tiste njegove modre globoke oči.
"Vredu je, Luana, vsi kdaj rečemo stvari, ki jih ne nameravamo ..."
Pong. Časopisni tulec mu je priletel direktno med oči, on pa se je prismojeno, zares prismojeno režal kot kakšna zlata ribica z dentiero.
"Kolikokrat ti moram še povedati, da je moje ime Luna! L-U-N-A! In ne Luana ali kaj podobnega! Kako patetično!"
Približal se mi je in prislonil svoja prsta na moje čelo.
"Zame bi bila lahko Lu, ker ti neizmerno paše. Tako majhno, drobceno in nežno se sliši ... Lahko bi te pospravil v kovček in te nesel s sabo ..." Njegov smeh je bil skrajno hudomušen, zato si je zaslužil še en udarec s tulcem.
"Nehaj Lucas, sicer te bom zmlatila, da se ne boš prepoznal v ogledalu. Aja, ups, prav pozabila sem, da svojega nadvse očarljivega obraza sploh ne moreš videti v ogledalu. Kakšna elegija ..."
Vedela sem, da je prav užival v tem laskanju, ali raje, to mu je pisalo že v samih očeh, iz katerih so se kresale drobne iskrice hudomušnosti in letele povsod, po sobi, skozi okno, pod strop. Ta občutek je bil tako neznan, a hkrati prijeten, zavidljivo prijeten ...
Najino besedno poigravanje je zmotil šum, ki je nenavadno spominjal na tisti šum, ko delaš nekaj prikritega pa se ti žal, hočeš, nočeš, ponesreči. Kot pravi likantrop sem pozorno napela ušesa in prisluhnila. Za trenutek se mi je zdelo da na drugi strani vitražnega okna stoji drobna silhueta.
"Nekdo je tu," sem zašepetala in pomignila proti vratom. "Bolje bo, če mrkneva," sem pridala in se prav elegantno izmuznila mimo njega in fotelja.

V tistem trenutku sem prav dobro vedela, da v hiši nisva sama, a nikoli si ne bi mislila, da naju je že kar nekaj časa opazovala sama boginja maščevanja, Kayleen Blazna in pozorno prisluhnila vsaki besedici, sledila vsakemu nepremišljenemu gibu in se kar kuhala ob Lucasovih sladkih besedah, ki žal niso bile namenjene njej.

Pot po predorih je bila vsekakor bolj prijetna kot gazenje po snežnih zametih skozi ledeno pokrajno. Ko sva se vračala sva bila oprezna, sumničava na vsako miško, ki je po predorih iskala kaj za pod zob. Vedela sva namreč, da je to, da sva se spoprijateljila kot nekakšen greh in bo ogenj govoric v nekaj dneh zajel celo šolo kot nepogasljiv požar. In potem bo najbrž prišlo maščevanje. Obilica maščevanja, katerega glavna tarča bo vsekakor Luna Argeles.
"Lahko noč," sem zašepetala Lucasu tik preden sva oba odcapljala po svojem stopnišču. Njegovi prsti so narahlo oplazili mojo dlan, kot bi bil dotik zgolj slučaj.
"Imej lepe sanje, Lu," je zašepetal in se nasmehnil. Nenavadno mi je zakuhalo v licih in sem zato prav odskakljala proti stopnišču za dekliške spalnice, preden bi on to opazil. Pravi čudež bo že, če bom nocoj zaradi Evelynine radovednosti sploh lahko spala, kaj šele sanjala.
Ključ je zažvenketal v ključavnici. V sobi je bila tema, zato sem predvidevala, da Evelyn že globoko spi. Pa kljub mojim visokim upom se je že v naslednjem trenutku pod njeno odejo prižgala žepna svetilka in osvetljila njen  majhen šotorček.
"Najbrž ti mora biti silno všeč svoj čas preživljati v družbi kodrolasega modela, medtem ko te jaz že ves dan čakam, da mi poročaš o vsaki sekundi, ki si jo preživela z njim ..."
Prav sem imela. To noč ne bom spala.
"Kaj sta delala? Kako je govoril? Se je praskal po nosu? Ti je všeč? Samo glej da ti ni! On je že zaseden z mano, veš ..."
Seveda je zaseden s tabo. Pa s Kayleen in klubom oboževalk.
"Evelyn ..." Prijateljica si je še naprej zmišljevala teorije zarote in podobno, "nič posebnega ni. Tip res ni zame. Raje bi se družila s košem za smeti kot pa s tako velikim napihnjencem kot je Lucas."
Pomignila sem proti smetnjaku, s katerega je vel neprijeten vonj.
"Me je kaj omenil? Ti je zaupal kakšno sporočilo zame? Veš že pol leta si dopisujem z njim ..."
Zaljubljeno se je nasmehnila in k sebi pridržala škatlo pisemc z lično napisanim naslovom njegovega dvorca ali kakršnje koli luknje v kateri je že prebival svoje vikende, sem se opomnila. Res me je zanimalo, če so pismca v resnici njegov odgovor, ali le neka neokusna past v katero je stopila Evelyn in si v resnici sploh ne dopisuje z osebo, s katero misli, da si.
"Super ti gre, Evelyn," sem zamrmrala in se zaprla v kopalnico.
Postelja se mi je zdela tako vabljiva, čutila sem nevidno silo, ki me je privlačila k vzmetnici in naredila moje veke težke, težke kot sam svinec. Zavila sem se med odeje in se spraševala, če je to zadnja mirna noč.