Skrivnost Lune Argeles

Osemnajsto poglavje: Ljubezenska izpoved hrepenečega krvosesa 2. del

Obstrmela sem. Zdelo se mi je, kot da bi čas okoli mene obstal. Kdo bi si mislil, da mi bo nekdo nekega dne kot strela z jasnega kar izpovedal ljubezen. Mislim, ko sem kot trinajstletnica pregledala miljon serij, skrita zardela v kakšnem kotu, da me mama ne bi zalotila pri lenarjenju, se je za dva lika takoj vedelo, da bosta na koncu definitivno pristala skupaj. Zagotovo sta imela vsaj en skupen hobi ali pa sta se zgolj tako 'lepo' gledala, da je bilo za gledalca očitno, da se med njima nekaj kuha.
In kaj se je zgodilo pri meni? V tej werewolf komediji je bilo mogoče prav vse kar ti je prišlo na pamet. Bolj kot je bilo noro in zmešano, boljše se je uključevalo v scenarij. Ampak kljub temu mi je bilo v tistem trenutku, ko je vampir začel duhovičiti, povsem jasno, da je model zaradi kakih neopredeljenih dejavnikov zajebal svojo kariero v tej nadaljevanki. In to v sceni, odvijajoč se v nekem mrzlem spomladanskem večeru na ogromni skali, ko se mi je povrh vsega začelo zehati kot kakemu nilskemu konju.
A takoj, ko se moji možgani vsaj zatipali, kam pes taco moli, sem postala povsem trezna in hipoma namrščila obrvi. Dejstvo je bilo pač dejstvo. Vampir mi še zdaleč ni k srcu prirasel dovolj, da bi mu ljubezen lahko vračala tako, kot bi mi jo on dajal. Pa tako ali tako tudi, če bi mi bil všeč, ne bi mogla spregledati tega, da bi se moje ime kar avtomatsko zapisalo na list nešterih punc s katerimi je model prespal. Koliko je pravzaprav star? Kdo bi vedel.  Nikoli ga nisem vprašala. Moji možgani so začeli čez krvosesa vleči črte kakor na papir, ko vanj hočeš narediti luknjo. Postalo mi je povsem jasno, da se najbrž le norčuje iz ubogega naivnega dekletca.
Posmehljivo sem privihala kotiček ust in prhnila še bolj posmehljivo, veliko bolj, kot sem nameravala, da izpade.
"Pa kaj ti je," sem dejala. "So se ti možgani skisali od pokvarjene krvi, da mi govoriš take nesmisle?"
Obraz se mu je potemnil v istem trenutku, ko se je še zadnji košček sonca potuhnil za obzorje in zdelo se je, da se je v hipu sprijaznil z že dolgo pričakovanim poteku dogodkov. Vedel je namreč, da je možnost za najino razmerje procentualno zelo majhna.
"Kako si se lahko prepričal, da si zaljubljen v dekle, ki bi jo moral sovražiti? Ne bi dvakrat rekla, da si stal pred ogledalom in si ponavljal nesmisle, dokler jim nisi začel še sam verjeti. Kako bi me sploh lahko ljubil? Najina narava je nasprotna, niti v sobi ne bi mogla zdržati dneva brez, da bi eden s prerezanim goltancem ostal noter. Koliko je bilo romanc med vampirjem in volkodlakom? Nobene. Točno. Najbrž to že kar veliko pove, se ti ne zdi?"
Medlo se je nasmehnil in globoko prisiljeno zavzdihnil, saj vampirji ne potrebujejo kisika za dihanje. Dihajo zgolj zato, ker so se tega privadili zaradi bivanja med ljudmi. Tako so se tudi 'naučili' ljubiti, sem pomislila, zamenjali so hotljivost za ljubezen. Nikoli in prav res nikoli ne bi moglo drugačno bitje čutiti enakega čustva do tebe, kot ti do njega. Tega sem se oklepala kot hudič duše.
"Divja kot vedno, razsvetljenka s krempji, se ti ne zdi, da bi lahko midva to malo spremenila, zasukala tok običajev?"
Hotel mi je dlani položiti na boke, pa sem se mu izmaknila.
"Ne, ker ne moreva. Ne smeva. Si predstavljaš kakšne posledice bo imelo? Izgubil boš naklonjenost s svoje družine in prijateljev, jaz pa nikoli ne bom mogla niti povohati priložnosti, da se prebijem v kak trop. In kaj se zgodi z volkovi samotarji? Zmeša se jim zaradi osamljenosti."
"Pa kaj," v njegovem glasu je bilo nemogoče spregledati posmeh, "naklonjenosti družine kot drugi otrok tako ali tako nimam velike, o mojih prijateljih mi je postalo vse kristalno jasno, ko je na šolo prišel Lorenz, ti pa tako ali tako ne poznaš nobenega tropa in si volk samotar že skoraj dve leti."
V mojem grlu se je naredil cmok, ki se je večal in večal ter se dvigoval po požiralniku navzgor. In te oči, joj, ščemele so me tako, da sem komaj zadrževala solze.
In on, stal je tam, s praznimi očmi, ki so vrtale vame luknjo, tako veliko, da se mi je zdelo, da bo moje bistvo ušlo ven in se razpaslo po meglicah nad gozdom.
"Lucas, kako naj te ljubim, če ne morem ljubiti niti sebe?" sem se s solznimi očmi in bolečino v glasu ozrla proti njemu, ki je obstal prav tako presunjen kot jaz in že v naslednjem trenutku od sramu zbežala daleč proč po gozdu, ne menoč se za smer. Bilo mi je vseeno, če mi trnje raztrže črne hlače in popraska bleda stegna, bilo mi je vseeno, če si razbijem kolena. Nič ni bolelo tako močno, kot so me žgale lastne besede, ki sem mu jih izrekla. In poštena bom, nekaj časa sem mu hotela priznati in vrniti izrečeno, pa nisem mogla. Resnica je bila v tem, da moja čustva do njega niso bila tako mrzla kot se je zdelo. Čisto nasprotno, po tem dogodku se je iz majhnega ogenjčiča razplamenel cel požar, silen in uničujoč, ki me je žgal v notranjosti. In pretirana čustva nikoli niso dobra, iznakažejo te v takšni ali drugačni obliki. Nikoli nisem niti pomislila na to, da zaradi njih nikdar več ne bom ista oseba, kot sem bila do sedaj.