Skrivnost Lune Argeles

Dvanajsto poglavje: Podvig v pižami z muckami

Prebudila me je Evelyn. Pravzaprav Evelyn, ki je cviljila in si paranoično cukala svoje črne pramene las.
"Kaj za božjo voljo se je zgodilo?!" sem zamrmrala v brado.
"A ni očitno? Nekaj slabega se je zgodilo! Se spomniš najinih oblek? No ja, zdaj gorijo na dvorišču!" je vzhičeno pokazala skozi okno. Niti za trenutek nisem podvomila v to.
"Prekleto, prekleto ..." Streznila sem se in si ogledala ta ogenj. Iskrice so se dvigale vsaj do prvega nadstropja, kar pomeni, da jih je piroman polil kar z nekaj kanticami bencina in olja.
"Prekleta Kayleen," sem zamrmrala v brado.
"Kaj?" je obupano vprašala zmedena Evelyn. "Pa kaj sem sedaj naredila? Je ugotovila, da si dopisujem z njim?" obupa v njenem glasu ni bilo mogoče spregledati.
Moja izdajalska tišina ji je dala precej očiten odgovor, čeprav sem sama točno vedela, da sedaj ni kriva Evelyn ampak nekdo drug, ki se nahaja v sobi številka 313. Igersko je zajokala in se sesedla ob zid kot sluz ki je ravnokar izgubila voljo do življenja.
"In kaj naj zdaj? Naj se v pižami prikaževa k pouku?" je skoraj zajokala.
Tudi moji, še ne popolnoma zbujeni možgančki so premlevali taisto vprašanje. Če bi šli v sosednje sobe in prosjačili za obleke jih zaradi straha ljudi pred Kayleen ne bi in ne bi dobile, pa najsi bi se jim še tako smilile. Lahko bi dan preprosto prešpricale, in še naslednjega, vse dokler nama ne bi domači poslali paketov. A vedela sem, da bi to Kayleen le vlilo občutka zmagoslavja in tega ji kljub moji dobrosrčnosti nisem hotela pustiti.
"Ne grem k pouku," je zasopla Evelyn. "Si predstavljaš kakšno sramoto bi si nakopala?"
Pred očmi se mi je že neštetotič odvil film o zasmehovani Evelyn, ker tak prizor ni bil v njenem primeru prav nič nenavaden. Vsakič, ko se ji je zgodilo kaj takega, si nisem mogla pomagati pri tem, da se mi ne bi smilila kot kakšen cucek v pasjem zavetišču, ki je pristal v kletki zaprt s petimi slinastimi in zobatimi buldogi.
"Jaz grem," sem odločno pretrgala napeto tišino in pogled preusmerila na svojo modro rožnato pižamo z sivimi muckami. Rdečica sramu mi je zalila obraz, Evelyn pa zagotovo ni mogla verjeti svojim ušesom.
"Kayleen bom že pokazala, da mi njeno požigalništvo ne more predreti kože!"
Počutila sem se kot glavni protagonist kakšne res slabo napisane zgodbice, katere ponavadi berejo tiste najstnice, ki so prebrale že celo knjižnico, pa jim je vseeno ostala v nekem pajčevinastem voglu skrita drobna knižica z bedno povprečno ilustracijo na platnici. Seveda pa sem na drugi strani v Evelyninih očeh igrala vlogo samega Mojzesa, ki je izpeljal Izraelce iz Egipta. V njenih očeh je bilo upanje, upanje v moje omejene sposobnosti, jaz pa nisem vedela, kaj naj pravzaprav storim.
"Oh še sreča, da te imam ..." Cimra me je objela.
"V tem trenutku je to bolj nesreča," sem zamrmrala bolj sama sebi kot njej.
"Mogoče res, ampak se spomniš takrat, ko sva našli marmelado v najinih supergah ali pa pajke v blazinah? Skozi vse kar nama je Kayleen vrgla na pot sva šli skupaj. Tako da bova preživeli tudi to, kajne?"
"Prav imaš," sem nazaj objela prijateljico, "in nekega dne se ji bova maščevali za vse njene grehe. Bo že dognala, kaj pomeni izzivati sobo 313."
Poskrbela sem tudi za to malenkost, da so moji starši izvedeli, da potrebujem veliko novih oblačil, saj se je prejšnjim zgodilo nekaj slabega. Incident sem pojasnila s samovžigom omare in ju na tak način še celo razveselila da sem živa in zdrava.
Odgovor je bil seveda pričakovan: "Dragi otrok, če ne nehaš s svojimi prijateljicami kaditi trave v omari, prisežem, da te naslednjič, ko se srečava vržem na cesto."
Kako zelo svetleče obljube. Če se bomo naslednjič sploh srečali. Beseda naslednjič je na šoli Tenebris Colis precej relativna. Naslednjič je lahko čez dva mesca, pet let ali pa ko me zbije avto in se srečamo tam zgoraj. In v tem primeru sem imela jaz vso oblast nad tem kaj bo zame naslednjič.
Ker mi starša nista dala vedeti, da bom dobila nove oblačila, sem raje povprašala o veliki uslugi svojega dragega bratranca likantropa Nathana in mu obljubila, da bo dobil denar takoj ko kaj zaslužim. Seveda je bil njegov odziv veliko bolj topel kot odziv staršev in dal mi je obljubo, da dobim par novih majic in hlač že v tem tednu. Toliko o dobrodelnosti moje bližnje družine.
Oprtala sem si naramnico Evelyninega izposojenega nahrbtnika ter se navkljub svoji punčkasti pižami spet počutila kot junakinja, ki se s svojega varnega doma odpravlja v nevaren velik svet, da povrne pravico svojemu zatiranemu ljudstvu oziroma Evelyn, ki se ji takim neprijetnim pripetljajem ni in ni uspelo izogniti, tudi, če ni imela nič pri tem.

Vstopila sem v učilnico in vse je neverjetno utihnilo. Kot zgleda, sem pridobila tudi supermoči. Še profesorica, gospodična Alavant, me je pogledala izza svojih naočnikov, a se je kaj kmalu sprijaznila s prizorom. Se bi vam morda zdelo čudno, če bi se v norišnici kdo prikazal oblečen v pižami? Mislim da ne. K večjemu bi vas prevzela sreča, da je njegovo fizično stanje, če ne že psihično, čisto sprejemljivo. Vsedla sem se na svoj običajen in oguljen stol in se vdala v usodo, da je bila name priklenjena vsaj polovica pogledov. Saj ne, da niso bile sive mucke na moji pižami prav očarljive, ampak tudi glavna atrakcija letošnje zime jim ni bilo treba postati.
Pouk tega dne ni bil prav nič posebnega, če ne štejemo vseh pomenljivih pogledov in Kayleeninega nadležnega smeha in še bolj nadležnega šepetanja svoji privrženki vsakič, ko sem se jima prikazala v njun objektiv. Na nek način sem jima bila celo hvaležna, da mi nista zakurili še plašča in superg, po drugi strani pa sem si postavljala vprašanje, če sta to namenoma hoteli prihraniti za pozneje, ko naju bosta z Evelyn kakor na žrtveni grmadi zapalili kar v sobi med spanjem. Ampak eno pravilo je še vedno držalo: Nič ognja na območju šole in stanovanjskih prostorov, in Kayleen se je tega prav dobro držala. Nekoč se ji je sprožil alarm, ko je cimri zaradi neke zamere hotela pokuriti zaloge skrbno pridelane travice kar na krožniku v sobi in revica si je s svojo nepremišljenostjo nakopala budno varstvo pod strogim očesom gospoda Barrowa, natančneje gospoda, ki sem mu bila še dandanes sila hvaležna, da je naredil mir tistega prvega dne, ko se mi je pripetil incident s kovčkom.
Blago rečeno, na obrazu sem nosila masko poraženke, polne dvomov in neuspeha, ker so njene cunje zgorele. In to je bilo tudi edino pametno, saj je bila šola šahovnica, Kayleen črna kraljica, jaz pa ubogi bledikast kmetič, katerega se v naslednji potezi namerava mimogrede znebiti na poti do višjega cilja.
Poklapano sem s sklonjeno glavo capljala okrog kakor premagan volčič in se kremžila ob vsaki priložnosti, ki sem jo dobila.
"Luna, si dobro?" me je zaigrano vprašala Kayleen sredi ure fizike. Za trenutek bi res skoraj nasedla njenim lisičjim veščinam in se ji izpovedala kot se otrok izpove mami, ko ji ukrade drobiž in si z njim kupi zalogo lizik za prihodnji teden.
"Seveda," sem prikimala in se medlo nasmehnila, "imaš lepo verižico," sem dodala kompliment, da bi se iz situacije izmuznila čimbolj neopazno.
"Tale? Oh hvala. Lucas mi jo je kupil. Kajneda ljubček?"
Lucas je vsekakor razločil njen glas in se obrnil, ona pa je ogabno našobila svoji ustnici in mu z dlanjo poslala poljub preko učilnice. Res res sem morala držati prvič: svoj želodec, da ni izbruhal vsebine, in drugič: svoje kremplje, da niso svetlolaski pred menoj v trenutku izpraskali njenega nabarvanega plastičnega obraza ter se ji tako maščevala za zažig. Pomiri se, Luna, štej do trideset in vse bo minilo, sem slišala svoj notranji glas, ki je v meni predstavljal edino pravo oporo, sveti kamen, kaj kamen, steber moje normale.

Po pouku mi ni preostalo nič drugega, kot da se zleknem na posteljo in uživam v miru. A Bog mi pomagaj, še zasluženega miru nisem mogla imeti niti pol ure.
Nekdo je potrkal na vrata. Lenobno sem zagodrnjala, nečisto zakolnila, se pobrala s postelje in šla odpret Evelyn. A glej ga zlomka, na vratah ni bilo nikakršne Evelyn ampak nekdo drug, ki mi je sila polepšal dan.
"Gospod Barrow!" sem presenečeno pozdravila, "in Kayleen!"
Že izraz na njenem obrazu mi je povedal, koliko je ura. Gospod Barrow jo je našel pri dejanju.
"Pozdravljena Luna. Neka čarobna vila mi je danes zjutraj sporočila, da so vama z Evelyn čudežno izginile vse obleke iz vajine omare."
Presenečeno je razširil oči.
"Mladi dami, ali se vama svita, na kaj namigujem?"
Pritrdljivo je sam sebi pokimal z brado, Kayleen pa se je muhasto našobila in me prestrelila z očmi.
"Seveda, tako neprijetno stvar sva s cimro prav hitro opazili, gospod, sploh takrat, ko sva ugotovili, da se bova po vsej verjetnost morali v pižamah prikazati k pouku. Sila neprijetna situacija," sem na kratko opisala agonijo današnjega jutra.
"Kayleen, sedaj si ti na vrsti," je rekel gospod Barrow.
Blondinka se je obnašala kot petletnica, ki ni hotela priznati, da je svojo mlajšo sestrico zaklenila v omaro.
"Oprosti no ... čeprav si zaslužiš ..."
"Kaj sem ravnokar slišal?" zgrabil je Kayleen za zapestja, jaz pa sem se prav prijetno muzala naslonjena na podboj vrat.
"Oprosti, ker sem vama zažgala garderobo ... Tu imata denar za nove cunje."
Podala mi je dva bankovca v vrednosti 500€, jaz pa od začudenja nisem mogla zapreti svojih ust. Od nejevolje je zagodrnjala in mi s tem nazorno pokazala, da igrica še zdaleč ni končana.
"Hvala Kayleen, to nama bo meni in Evelyn po tem samovžignem incidentu res prav prišlo ... In hvala tudi vam gospod Barrow, da izvršujete pravico med učenci ..."
Gospod Barrow je ponosno pokimal in se skupaj z Kayleen odpravil proti 'sobi za pogovore'. Jaz pa ne bi mogla biti bolj zadovoljna nad tem dnem.