Skrivnost Lune Argeles

Sedmo poglavje: Želje po skupnem čiščenju sanitarijev

Moje ime je zagotovo označevalo vsaj dve stvari. Prvo kot prvo je bil to zemljin naravni satelit, po katerem sem kot jokava dojenčica tudi dobila ime zavoljo svojih bledikastih las. Zemljin naravni satelit, ki me je zadnje čase spravljal v kočljive situacije nadnaravnega sveta.
Drugi pomen besede pa se je v večih primerih navezoval osebno name kot na zmedeno učenko, ki je lenobno prežvekovala žvečilko v šolski klopi in bila zamišljeno zastrmljena nekam v daljavo skozi profesorico Gertrudo, kakor da bi bila ta le prosojen duh, poosebljajoč grozo in strah, ki se je odločil za krajši sprehod po šoli psihopatov.
Svoje ime mi nikoli ni bilo nevem kako zelo všeč zaradi svoje eksotike, toda ko ga je izrekla učiteljica matematike, me je njegov zven spominjal na prežvečen kos zelenega želeja, ki ga je ravnokar izpljunila, brez da bi s seboj potegnil še njeno porumenelo zobno dentijero. Seveda me je stvar zbodla kakor iglasta kostanjeva bodica in napela sem ušesa, da bi izvedala čemu sem pravzaprav pristala v paru s svetlolasim vampirjem.
"Projekt, ki ga boste delali v paru je obvezen, razen če ima kdo od vas namen na šoli preživeti še eno leto več in za nagrado čistiti šolske sanitarije."
Uvodni del je zagotovo pritegnil pozornost še preostalih učencev, ki se jim poslušanje gospe Gertrude trenutno v veliki meri ni zdelo prioritetno.
"S svojim partnerjem morate izdelati seminarsko nalogo iz področja matematike in jo povezati s še eno od ved, kot so na primer biologija, fizika ali kemija."
Strogo, kakor da bi z leskovo šibo zamahovala po katedru, je še enkrat preletela seznamček in prebrala eno od imen iz dvojice. Tokrat se mi ni bilo treba predstavljati zelenega želeja, saj je na srečo izrekla le vampirjevo ime.
"Vsak bo izžrebal listek z naslovom oziroma kodo. Ta vas bo bodisi pripeljala do rešitve, bodisi vas potisnila v še večje gnezdo neodgovorjenih vprašanj. Vso srečo!"
se je zlobno nasmehnila učiteljica in izza pasu potegnila od molov pogrizen rjav usnjen mošniček z njenimi kodami. Poklicani učenci so vstali (nekateri bolj drugi manj elegantno) od svojih klopi in kakor kolonica depresivnih račk odracali do katedra. Zamišljeno sem spremljala sošolce in opazovala izraze gnusa na obrazih nekaterih, ko so svojo dlan pomoljili v gnezdo rejenih molov. Mojo pozornost je podzavestno pritegnila visoka postava, odeta v črnino, katere polt se je nežno lesketala, medtem ko se je iz senc primikal na svetlobo zimskega sonca, prebijajočega se skozi meglične snežne oblake. Kot navadno srednješolko bi me pogled na vampirja nadvse očaral, a tisti nadležen delec moje zavesti me ni in ni nehal opominjati o tem, da sem sedaj volkodlakinja ter o tem da vampirji in likantropi preprosto ne sodijo skupaj, saj je to v naravi tako osnovno kot zakon o gravitaciji. Odmaknila sem svoje radovedne oči proč od svetolasca. Pogled sem raje uprla v svojo oguljeno rjavo mizo in med prsti začela napenjati eno izmed barvastih lastik, ki so mi kakor zapestnice krasile dlan. Ko se je Lucas končno odsmukal proč iz mojega vidnega polja sem spet dvignila pogled in ošvrknila okolico. Moji možgani so nagonsko začeli razmišljati o načrtu za pobeg.
"Zdaj, ko ste vsi dobili listek, pa se vsi poparčkajte in začnite z delom, saj je to prva in zadnja ura, ki jo boste med poukom prejeli odme za vaš ..." Spet smo prejeli hudomušen nasmešek, "preljubi projektek."
Nekaj v meni mi je govorilo, naj se odtihotapim iz učilnice prej kot Lucasovi možgančki dojamejo, da je pristal v paru z dekletom, ki ga je včeraj napadlo. Če bi me dobro poznali, bi zagotovo rekli, da sem eden izmed tistih ljudi, ki zelo radi odlašajo in odlašajo s svojimi dolžnostmi ter sovražijo prenaglo nastale situacije. Vstala sem ter hotela svoje zvezke pri priči zatlačiti v nahrbtnik ne menoč se za zvite platnice. Vse bi steklo kot po maslu, če ne bi moj nahrbtnik, obešen na kovinski stol čudežno izginil. Zvezki so popadali na tla in nezalepljeni listi so sfrčali z njih kot perje s prestrašene perutnine. Zaklela sem, ko se je ob nastalem neredu na meni ustavilo nekaj neodobravajočih pogledov, vključno z gospo Gertrudo.
Ob meni je stal nasmihajoč se krvoses in nekje na višini ramen držal moj star petrolejasti nahrbtnik. Zarenčala sem, pobrala liste in zvezke ter šavsnila proti torbi kot šavsne lisica za ničhudegaslutečim zajcem. Vampir je spretno dvignil mojo lastnino nekaj centimetrov nad glavo in se zarežal na vse čekane.
"Le kam se ti tako mudi, Luana," se je namuznil in se prestopil nekoliko bližje. Stisnjena sem bila v kot. Na moji levi je bila miza potisnjena ob ogromno gotsko okno, ozek prehod na desni pa je bil od kraja do kraja praktično neprehoden zaradi vampirja.
"Nisem Luana," sem mrčavo odgovorila svojemu novemu prijateljčku in ponovno zamahnila proti torbi. Tokrat mi je uspelo in nohti so se mehko zarili v staro tkanino. Zaslišal se je resk in nahrbtnik je hočeš nočeš postal le še neuporaben kos blaga, ki je odslužil svojemu namenu. Osolzile so se mi oči, saj je bil rojstnodnevno darilo, ki mi ga je izročil moj bratranec in najboljši prijatelj, preden so me napotili semle. Seveda je bil on tudi na nek način kriv, da sem pristala, kjer sem pač pristala. Najbrš se ne bi spremenila v volkodlakinjo, če ne bi pred nekaj leti v noči ob polnem mescu naivno stikala po nekem opustošenem predoru, za katerega se je kasneje izkazalo, da je pravzaprav gnezdo likantropov. Tudi on jo je skupil s taistimi posledicami, le da je bila razlika v tem, da se njegovi domači niso preveč obremenjevali s čudnimi dogodki, ki so se nizali okoli njihovega otroka.
Lucas je izpustil nahrbtnik in si z roko razčesal dolge svetle kodre. Ogorčeno sem strmela v njegovo vratno vdolbinico, saj sem bila premajhna, da bi dosegla oči in je bil za pritlikavca kot sem jaz že velik napor glavo obrniti za kakih petdeset stopinj navzgor, le zaradi patetične pojave, ki mi je ravnokar strgala moj spominek.
"Umakni se," sem zasikala, medtem ko sem v vsaki od dlani stiskala po en konec nahrbtnika.
"Nikamor ne greš," se je predrzno nasmehnil in se z dlanmi še bolj očitno oprl na sosednjo mizo in moj stol.
"Seveda grem. Raje bom eno leto čistila greznico kot da sem s teboj dva mesca v paru pri nekem bednem projektu. Smrdi zagotovo manj."
Naj vas opomnim, vampirji zaudarjajo po travniških kaduljah in mislim, da bi vsak normalen likantrop, ki vonjave ni navajen, na mojem mestu izbral možnost številka ena. Na Lucasovem obrazu žalitev ni vzbudila kakšnega pretiranega občutka, zato se je le očitno namrdnil in si popravil koder svetlih las nazaj za uho.
"Potem grem steboj, saj ne mislim delati seminarske sam, medtem ko mi bo Gertruda usiljevala svoje bedne ideje." Za trenutek je zaprl oči in prešinilo me je dejstvo, da so njegove trepalnice kljub svetlim lasem lahko tako dolge in temne. "Tako se lahko kar nadejava, da bova greznico čistila čez eno leto skupaj."
Izraz na njegovem obrazu mi je jasno povedal, da ne namerava odnehati le zato, da vidi moje trpljenje v njegovi bližini. Poraženo sem se sesedla na stol in zamrmrala, da sta dva mesca vsekakor manj od enega leta, on pa se je zmagoslavno vsedel kar na mizo in noge oprl na železno grodje.