Skrivnost Lune Argeles

Šestnajsto poglavje: Evolucija krvosesov in ljubezenski dejavniki

Že dva tedna je, odkar ne morem spati. Vsi glasovi so tako bučni in v nadlego, ne morem niti zatisniti očesa. Ima to kakšno povezavo s preobrazbami? Ne vem. Res ne vem. Počutim se izžeto kakor cunja, s katero drgnejo tla že vsaj sto let. Včeraj je bila povrh vsega še polna luna in preobrazila sem se. Bilo je boleče, kot še nikoli do sedaj. Ko je končno napočilo jutro in sem spet postala jaz pa sem izbruhala vso vsebino želodca in skoraj obležala na gozdnih tleh, če ne bi od nevem kje dobila še kančka moči, tako da sem se kot gobavec po tunelih privlekla do svoje sobe. Evelyn je trdno spala in hvala bogu, da ljudje v spanju ne morejo vohati. Na srečo se ni zbudila ter me videla vse krvave, pobruhane in umazane, saj bi jo na mestu kap. Cunje sem hitro vrgla v pralni stroj, sama pa stopila pod tuš in se tam vsedla na tla, saj so se mi noge preveč tresle, da bi mogla sploh mogla obstati po konci. Brez, da bi si posušila bele lase sem padla v posteljo in poskušala srečo s spancem. In res, utrujenost je premagala volčjost, uspelo mi je preslišati glasove in prešpricati dan pouka.
Popoldne sva bila dogovorjena z Lucasom za najino seminarsko nalogo o okroglih mavricah. Že dolgo časa nisem bila tako spočita, zato me je na nek način prav veselilo, da sem prespala šolo. Morda pa bi morala spati po dnevi.

Ura je odbila štiri in prav potuhnjeno sem se, da me ne bi kakšen od profesorjev zasačil in zaslišal izmuznila proti izhodu. Tam ni bilo še nikogar, zato sem se skrila za vogal in skrita čakala, da se vampir prikaže.
Na sebi sem imela pastel rožnato usnjeno jakno, pod njo belo bluzo, črne kavbojke in moje rjave gležnarje, ki so bili sedaj že očiščeni blata in so se svetili kot koža kake krastače. Vreme je bilo tudi danes odlično in lepo, čeprav so se okoli vrhov gora nabirali sivi oblački, ki so znali prinesti kakšno nevihto.
Zmotil me je tresk vrat. Pogledala sem in z očmi iskala svojega vampirskega prijateljčka, ampak je namesto njega tam stal Raphael in se prav sumljivo obračal okoli, kakor da gleda, če ga kdo opazuje, nato pa se je odpravil v drugo smer. Namrdnila sem se in malo je manjkalo, pa bi mu sledila, če se ne bi v tem trenutku prikazal vampir in me prestrašil od zadaj. Ne bom zanikala. Zavreščala sem in kmalu bi si prislužil nekaj klofut, če ne bi spretno ulovil mojih rok, da so potem le neučinkovito šavsale proti njemu, medtem ko se je krohotal tako široko, da bi mu lahko preštela vse zobe. Neko okno se je celo odprlo in neznano dekle se je oziralo za gosjo, ki je spustila tak krik, Lucas pa me je še v pravem trenutku pritisnil ob steno. Zardela sem, ko me je njegova dlan prijela pod prsmi in me stiskala k zidu. Okno se je zaprlo, on pa me je še kar naprej tako držal.
"Sedaj me lahko spustiš," sem ga opomnila. Njegov obraz je bil tako blizu, da sem na koži izreza svoje bluze čutila njegov mrzel dih. Zazrl se mi je v oči za nekaj trenutkov ... Potem pa me spustil in nerodno sem se opotekla z majhnega zidka na travo. Zasmejal se je.
"Utihni," sem mu zabrusila, pa ni nič zaleglo.
"Kako lahko rečeš, naj se neham smejati, če se pred mojimi očmi odvija komedija, v kateri igra berodna volkodlakinja?" je rekel in se še bolj zakrohotal.
Zarenčala sem in mu hotela spraskati oči, pa se je spet odprlo okno neke sobe, z njega pa so kukala štiri radovedna očesca. Zaklela sem in v hipu prenehala s svojim nepremišljenim napadom. Ko sem bila prisotna načinu, po katerem se ustvarjajo govorice, sem odkorakala do vogala in se umaknila pogledom, Lucas pa mi je sledil kot da se ni nič zgodilo, njegov obraz pa je bil brezizrazen, kot že tistih nekaj dni, odkar je na šoli kraljeval njegov starejši brat.
Izmuznila sva se skozi vrata in jo popihala po neki sprehajalni potki do bližnjega, in najbolj pomembno, neobljudenega travnika.
"Vidim, da si našel novo destinacijo," sem ga dregnila in v travo vrgla zvezek, da bi se nanj lahko vsedla. Čutila sem kako mi sončni žarki grejejo mrzel nos in vse mi je sila prijalo kot pred davnimi časi, ko sem bila še človeški otrok.
Kmalu pa se mi je v mislih ob opazovanju vampirja porajalo nenavadno vprašanje o Lucasovi vrsti. Tudi on je sedel v travo in njegova koža je na pomladanskem soncu zgledala kot krhek porcelan, lase pa prav tako, le da so te bile za odtenek bolj rumenkaste in neurejene. Zgledal je kot fant s kakšno resno boleznijo, morda celo nekaj dni pred smrtjo, ki je pravkar pobegnil iz bolnišnice in uživa v že dolgo ne videni naravi.
"Kako, da te sonce ne scvre kot muho električni lopar?" sem mu postavila to zagonetno vprašanje.
Neumno je pobuljil, nato pa je njegov mrk obraz začel pridobivati posmehljiv izraz.
"Si padla z lune ali kaj?" me je v smehu vprašal, ko pa sem se namrščila se je očitno spomnil mojega imena.
"Z mesca, pardon, če ti je ljubše, da ne poznaš niti osnovne zgodovine vampirjev?"
Res je bilo. Ta svet je bil zame še precej nov.
"Nekaj takega ja. Volkodlakinja sem šele slabi dve leti, če si morda pozabil."
Zavzdihnil je, kot, da bi bil sit te štorije o vampirskih skrivnostih in rekel: "No, če je pa tako, ti moram vsaj malo razširiti tvoj obseg znanja, ki sicer ni pomembno za preživetje ... Si že kdaj slišala za Alexandra Krvnika III.?"
Odkimala sem, kaj ti jaz vem o katerem znamenitem vampirju govori.
"Bil je vampir, ki se je zaljubil v smrtnico. Vsi so se mu smejali, da to ne bo šlo a na koncu sta se vendarle res poročila (seveda ne cerkveno, ker bi bilo to zanj smrtonksno) in imela deset otrok, ki so bili mešanci med človekom in vampirjem, zato pa so tudi lahko hodili po soncu in jedli človeško hrano, brez da bi jim to očitno škodilo. Tako se je kmalu razvila nova, uspešnejša vrsta vampirjev, ki so bili zelo podobni ljudem in so tako lažje preživeli. Pravega vampirja si namreč takoj prepoznal, saj so imeli po pripovedkah kožo nekoliko vijolično, oči pa skoraj vedno rdeče, saj se je v njihovih šarenicah nabrala kri, ki so jo pili. In seveda glavno, niso mogli hoditi po soncu ter jesti človeške hrane. No vrnimo se k Alexandru Krvniku III.. Nekega dne se ni več mogel zadrževati in svoji ženi je po petnajstih letih srečnega zakona spil kri. Ko je ugotovil, kaj je storil, se je od žalosti zabodel v srce in se tako v hipu spremenil v prah. Njegovi otroci pa so se množili, imeli potomce z ljudmi in vampirji, dokler ni po nekaj stotih letih bila prvotna starodavna vampirska vrsta prava redkost. Moj dedek je recimo bil pravi vampir ..."
Osuplih ust sem obstala, saj mi ni nikoli prišlo na misel, da bi v vampirski zgodovini imelo prste vmes kaj takega kot je ljubezen s človekom. Pa vendarle, glej kakšne velike posledice je imela.
"Zanimivo, zanimivo," sem kimala in si lase spela v čop.
"Poznaš tudi kake pomembne podatke o volkodlakih?"
Skremžil se je.
"Smrdijo kot mokri psi, tekajo za luno, pardon, mescem vsakič ko je poln, neumno bevskajo ..."
Ni mogel izraziti svojih občutenj do konca, saj mu je v glavo priletel zvezek, on pa se je le hudomušno smejal.
"Si mi ravnokar hotel reči, da smrdim in nimam možganov?" sem jezno izdavila in pomela z dlanmi.
"Če se prav spomnim si mi tudi ti nekoč rekla iste stvari, če pa mi jih nisi, si gotovo razmišljala o tem, da bi jih. Imam prav?"
Zarenčala sem, seveda je imel pametnjakovič še kako prav.
"Ampak vseeno, čisto drugače je, če punca reče fantu, da smrdi, kot če reče fant punci, da smrdi."
Še vedno se je smejal.
"Jaz ne vidim razlike," je skomignil z rameni in v glavo dobil še peresnico.
"Auč," je narejeno zastokal in mi jo vrgel nazaj pred noge.
"Utihni," sem zamrmrala in jo pospravila nazaj v Evelynin nahrbtnik.
"Sovražim te,"
"Vem," se je nasmehnil.