Elementarna kraljestva ✔

Pozaba

Zdravo! Izrazili ste željo po še kakšnem delu, zato je tukaj. Pride še en. Pa uživajte :)

Saar

Ne morem je pozabiti.
Njen glas mi odmeva v ušesih in spomin na toploto njene kože me spremlja, kamorkoli grem.
Tako močno jo pogrešam.
"Saar," reče Fina in me zdrami iz sanjarjenja. Izgleda resna in namrščim se; kaj hoče?
"Cian je tu."
"Cian? Kaj pa on počne tukaj?"
Hitro se vstanem, srce mi močno bije in strah mi je ukradel sapo. Je Art v redu? Če se ji je kaj zgodilo, si nikdar ne bi odpustil.
Pohitim po dolgem, svetlem hodniku palače. Tukaj sem le nekaj dni, a že želim ven; vse preveč ljudi je, ki strmijo vame in si med seboj šepetajo.
"Cian," rečem in ga z nujo v očeh primem za dlan. "Art - je v redu? Kaj se je zgodilo? Zakaj si nazaj, dobro veš, da ne bi smel biti!"
Ne odgovori takoj. Njegova roka je mrzla, ko jo potegne nazaj k sebi in s prsti si razmrši svoje lase, ki so daljši, kot se jih spomnim. Qain sedi zraven njega in ga nežno boža po ramenu. On ga je med vsemi nami najbolj pogrešal.
Vilinka.
"Cian, odgovori mi, prekleto!"
"Art je v redu," končno odgovori in ogromen kamen se mi odvali iz srca.
V redu je.
"Zakaj si potem tukaj? Bodi z njo, pazi nanjo!"
Nenadoma seže po meni in jezno ga pogledam. "Ampak, Saar, Art se spominja. Ni pozabila." In konice se mi postavijo pokonci.
Ni pozabila.
"Minila sta dva meseca." Moj glas je suh in hrešči. Zvenim šibko. "Mar se je zdaj začela spominjati?"
"Ne, ve že od vsega začetka."
Jezno udarim v steno ter zakričim: "zakaj si potem šele zdaj prišel sem?! Dobro veš, da bi lahko drugače našla pot do sem in se spravila v nevarnost!"
"Saar, prekleto!" Zakriči še Dona in me potegne v kot. "Umiri se. Pusti ga, da dokonča. Jasno?"
Le s težavo prikimam. Art mi pomeni vse na svetu - le kako naj mirno spim, v vedenju, da je Quin še kar nekje zunaj? Če jo najde, jo bo ubil.
Ne sme jo raniti. Ne sme jo odpeljati stran od mene.
"Najprej sem mislil, da bo pozabila," začne Cian, izgleda izmučen in pod očmi ima temne kolobarje. "Rekel sem ji, da so bile le sanje. Ni mi verjela, a tudi ni drezala naprej; mislil sem, da o tem ne bo govorila več. Nato pa je začela brati knjige o skrivnih svetovih, magiji, elementih - in poti, ki bi jo vodila do njenega cilja. A za to sem izvedel prepozno."
Spreleti me srh. Prepozno.
"Nekega dne je enostavno ... izpuhtela. Ni se mi javila na klice in njene prijateljice je niso videle. Minila sta dva dni, nato sem poklical policijo, hkrati pa sem se odpravil do Vrat; a nato se je pojavila pred mojimi vrati in mi padla v naročje, izmučena in umazana."
Stisnem pest in zaprem oči.
"Art."

Tri tedne prej...

Art

Sunkovito planem pokonci, lasje se mi lepijo na čelo in obleke na telo; podobe iz sanj so v moji glavi so še kar žive, podobne so visokim plamenom, ki hočejo zajeti hišo in tebe ujeti v past.
Koana, ki me vzvišeno gleda. Xoan, ki mojo obleko umaže s mojo krvjo. Saar, ki se skloni in me poljubi.
In občutki. Toliko občutkov; slabih, dobrih, pa saj ni pomembno.
Niso sanje. Ni šans, da magija, duh, vsi ti ljudje ne bi obstajali.
Cian mi laže. Zakaj mi laže?
Počasi se usedem in glavo podprem z rokami. Zdaj ne bom mogla več zaspati, nikdar ne.
Iz sosednje sobe zaslišim smrčanje in nase si navlečem ohlapno majico ter kavbojke. Potrebujem odgovore.
Vrata ne zaškripajo. Ko stopim na temno ulico me zgrabi strah; kaj za vraga počnem?
Ura je štiri zjutraj. Knjižnjica se ne odpre še naslednje tri ure; poleg tega pa je nevarno.
A ponos me drži pokonci in nadaljujem s hojo. Ne slišim ničesar; zakaj je tako tiho?
Mesto je obsijano s visokimi lučkami, toda sence za njimi so še posebej strašljive. Roke se mi začnejo tresti, a se ne ustavim. Ni šanse, da grem nazaj. Ne, dokler popolnoma ne pozabim na svojo nočno moro.
Pa so bile sanje? Morda imam prav. Morda so bili spomini.
Ustavim se pred knjižnjico, visoko stavbo starega videza. Seveda so vrata zaklenjena, kaj sem pa mislila.
A nato s kotičkom očesa opazim odprto okno.
Art, da ne bi niti pomislila.
Vse ostane tiho.
Pogledam okoli sebe; sama sem. Stopim do okna, skočim, se s dlanmi oprimem zunanje okenske police, povlečem navzgor in padem v stavbo.
Za trenutek si ne upam premikati. Mar sem res ravnokar vlomila v knjižnjico?
Nihče ne zakliče za menoj, svetloba me nenadoma ne osvetli, zato se odločim dvegati in se vstanem.
Knjige. Seveda, potrebujem knjige. Kje naj jih najdem?
Hodim med neskončimi policami. Potrebujem knjige o magiji. A ne zgodbe, ne, jaz potrebujem nekaj drugega. Jih bodo sploh imeli?
A kaj, če je vse to res le plod moje domišljije? Če ne najdem ničesar in se moram spoprijeti s dejstvom, da sem se motila?
Izgubim občutek za čas. Šele ko se sonce začne dvigovati in ko se prašne knjige začnejo kopati v žarkih se zavem, da je čas za odhod. A nisem pripravljena še odnehati. Še en prostor mi ostane.
Edini problem je, da so njegova vrata zaklenjena.
"Prekleto."
V vrata udarim prvič, drugič, tretjič.
Šele, ko me začne boleti desna rama se poraženo sesedem na tla. S prsti objamem kljuko in zaprem oči.
Prosim, odpri se.
Nato zaslišim rahel klik in vrata se odpro.
Oh.
Vstanem in vstopim v manjhen prostor, ki je od tal do stropa poln knjig. Nekatere so debele, nekatere tanke, ene svetle, druge temne, najbljižjo vzamem v roke ter jo odprem - in se zastrmim v realistično sliko ustreljene ženske.
Morda ta ne bo prava.
Brskam po knjigah, mudi se, knjižnjica se bo kmalu odprla! Ne ta, tudi tale ne, kaj pa tista?
Pred seboj podržim debelo knjigo rjave barve. Kihnem, ko iz nje pobrišem nekaj prahu in ko jo odprem opazim porumenele liste, polne zavite, estetske pisave.
Govori pa o magiji.
Izbuljim oči; mi je res uspelo?! Preletim nekaj teksta, elementi, kraljestva, magija, sorodne duše, to je to.
Ne zapravljam časa. Pohitim iz prostora, skočim čez okno ter stečem domov.
Ko knjigo skrijem v posteljo še ravno pravi čas, že naslednji trenutek namreč nenadoma zaslišim, kako se Cian vstane ne morem verjeti svoji sreči. Mar sem res vlomila v knjižnjico, ukradla knjigo ter prišla nazaj, brez da bi kdorkoli kaj posumil?