Elementarna kraljestva ✔

Vrtnica s trni

Art

Trupla. Povsod so.
V ušesih slišim utrip svojega srca. Tap, tap, tap.
Stopim naprej. Nenadoma začutim, da je pod mano nekaj mehkega in mokrega.
Spustim pogled.
Stojim na truplu, in ko dvignem pogled so tam mrzle, sive oči...
Približuje se mi postava v črnem... osebek ni reagiral po pričakovanjih... nadaljevati moramo s poskusi...
In vse se začne stapljati skupaj, en spomin postane drugi, jaz pa lahko le strmim, ko me zajame tema in je pred mano Beno, še živ, še topel.
In nato nič.

Saar

Zvezde svetlo žarijo na nočnem nebu, skupaj z luno nam osvetljujejo pot in sneg se v srebrni svetlobi blešči.
Priprem oči. Se mi samo zdi, ali je tam...
"Hiša!" Veselo krikne Quin in prikimam. Z novim upanjem se obrnem k Qainu, Quinu, ki se je celo pot veselo pritoževal, Fini, Doni in Runu, ki stojijo za menoj in so mi brez volje sledili.
"Gremo," naročim ter z novo pridobljeno energijo stečem proti stanovanju, ki je v pravem nasprotju s okolico; narejena je iz kamna, iz dimnika se vije dim in vrata, na katera nestrpno potrkam, so lepe, tople marelične barve.

Art

"Pst, dekle. Vse je v redu, ni ti treba skrbeti..."
Ob nenadnem dotiku zakričim in udarim osebo pri postelji. Moja brca je zaradi strahu, ki sem ga nenadoma polna, močnejša, zato poleti nekaj metrov nazaj.
Nenadoma jo prepoznam. Globoko vdihnem in skočim v zrak ter se ji približam.
"Oprosti," zašepetam in Flame samo nemo prikima. Saj bi ji pomagala na noge, pa svoje roke nekako ne morem pripraviti do sodelovanja...
Sesedem se nazaj na posteljo. Ne vem, kako naj se počutim. Saj zadnje čase tako ali tako ne vem več ničesar.
Si lačna?
Ne vem.
Bi pila?
Ne vem.
Se dobro počutiš?
Mogoče...
"Poskusi zaspati nazaj," naroči prijazno, čeprav obe dobro veva, da je to misija nemogoče. V zadnjih treh nočeh sva obe dobili ogromne, temne podočnjake.
Ko se zasliši zvonec, se hkrati namrščiva. Kdo pa zvoni ob taki uri?
"Flame, morda ne bi smela..."
Tudi ona se ne premakne. Obe se sprašujeva enako; nama tisti želijo kaj hudega? Želijo meni kaj hudega?
Zvonec zazvoni še enkrat in stresem se.
"Ne skrbi," zašepeta mračno. "Ničesar ti ne bodo naredili."
A ti jih ne poznaš, ne poznaš njihove moči, okrutnosti, zlobe. To niso ljudje, Flame, to je čista zloba. In zlobi se ne moreš postaviti po robu.
"Flame," poskusim šibko, a mojih tihih besed ne sliši več.
Stečem, morda jo še lahko ustavim, preden odpre in...
... prepozna sem.
Flame odpre vrata.
Moj svet se zamaje.

"Art. Našel sem te. Našel sem te..."

Ko vidiš osebo, ki jo ljubiš, si vesel, kajne? Preveva te sreča, da to osebo vidiš, ljubezen ob vnovičnem snidenju.
Kaj pa, če namesto tega čutiš strah? Nelagodje? Žalost? In, konec koncev, celo obžalovanje?
Mar to osebo res ljubiš? V tebi bi moral vzbuditi srečne, pozitivne občutku, a kaj, ko jaz čutim negativne?
A saj sem čutila pozitivne. Sem čutila, in ne čutim več...
To je enako, kot če bi v roko stisnil vrtnico. Prelepa ti je, te rože obožuješ, a kaj, ko se ti hkrati v kožo zarijejo tudi trni.
Imaš vrtnice še kar rad?