Elementarna kraljestva ✔

resnica

Saar

Pogrešal sem jo.
Tako zelo sem jo pogrešal.
Bolečina v prsih je bila resnična, še kako prisotna in tako ... no, boleča.
In zdaj sva zopet skupaj. Lahko čutim njeno kožo pod mojimi prsti, lahko čutim njene ustnice ob mojih, lahko se izgubim v njej in pozabim na vse in vsakogar.
A zaradi nekega razloga ne morem.
Ne morem.
Ne morem se ji zares prepustiti, čeprav se ji hočem.
Res se ji.

Nikdar nisem zaupal zemljincem, prebivalcem Zemljinega kraljestva. Preveč trdni so, preveč iskreni in ni jim mar za druge ljudi. Mislijo le nase.
Nisem prepričan, zakaj so tukaj, kako so nas našli. Kajti vidim, da se jim kamen odvali iz srca, ko me opazijo.
"Saar," reče eden in traja trenutek, da se spomnim, kdo je.
Eden od vodilnih. Prijatelj mojega očeta.
"Cag," rečem, ko iz možganov končno izbrskam njegovo ime. "Kaj počnete tukaj?"
"Tvoj oče nas je poslal," reče. "Ni ravno srečen, da ste zapustili svoje stražarsko mesto ob vratih."
"Kje pa je Quin?"
Ne odgovorim. Niti vem, kaj naj rečem.
Bolje je, da ga ni tu, pomislim, a namesto tega rečem le:
"Ni šel z nami."
Dvigne eno obrv, a ne dreza vame. S kotičkom očesa ošinem Dono in Fino, nekaj se šepetaje pogovarjata. Run resno strmi v nekega zemljinca, enkrat smo imeli skupaj neko misijo. Art, Cian in Sara se objamejo, srečni, da so zopet skupaj.
Tisti, Ki Se Igra S Smrtjo.
Tista, Ki Ne Bi Smela Obstajati.
Tista, Ki Je Živ Led.
Ne, se takoj opomnim. Niso le otroci, ki ne bi smeli živeti. To je Art, dekle, ki jo ljubim in njena brat in sestra. Ljudje s čustvi, globokimi in silovitimi, takšnimi, kot jim imamo tudi mi. Magija v njih, drugačna od naše, jih še ne naredi slabe ali nevredne življenja.
Nenadoma me zadene, kako sem se jih ... bal?
Ja, si odgovorim in pogledam Vilinko.
Bal sem se jih.
"Saar."
Art me pogleda, njeni svetlo vijolični lasje zaplapolajo v vetru. "Ja?"
"Kaj je narobe?"
Stisnem pesti.
"Nič, o čem govoriš?"
Zavzdihne in mi nežno dvigne dlan ter jo združi s svojo. Njen dotik je pomirjujoč in na prst ji nežno prislonim svoje ustnice.
"Kaj je se je zares zgodilo?" Me vpraša in njene globoke oči me preiskujoče opazujejo.
Glasno pogoltnem slino in jo pogledam.
Odmaknila sva se od ostalih, vidim njenega brata - Ciana - ki nama nezaupljivo sledi z očmi.
"Kaj se je zares zgodilo kje?"
"Preden si prišel sem," reče in mi na lice nežno prisloni poljub. "Preden si prišel nazaj k meni."
Prodal sem svojo magijo, bi najraje rekel, a se še pravočasno ugriznem v ustnico.
Zato da sem ugotovil, da je bil Beno tvoj stric. Tvoj stric je bil, Art. Tvoj stric.
A tega ji ne morem povedati. Ne še.
Zato samo rečem: "ni pomembno."
Ne odgovori mi.

Dona

Mislim, da je bilo vsakega, ki ga poznam, Otroke ognja in ledu, kot jih včasih kličemo, od nekdaj malce strah. Če pomisliš tudi na dejstvo, da naj bi njihovi predniki prihajali iz Duhovnega kraljestva, naš strah le še poveča.
Duhovno kraljestvo. Kraljestvo z največjo močjo - pa tudi najhujšimi posledicami.
Kraljestvo, ki zdaj ni nič več od že davno mrtvega pepela.
"Kaj bomo pa zdaj?"
Ošinem Qaina in skomignem z rameni.
"Šli nazaj, verjetno. Art pa ... domov. Pozabila bo na to, zopet bo le navadna slepovka."
"Ampak ni navadna slepovka," reče in me resno pogleda. "Nikdar več ne bo mogla živeti življenja, ko ga je prej."
Zastrmim se v gore pred seboj. Visoke so in vidim veter, vrti se okoli samega sebe, hitro in uničujoče.
Zavzdihnem, ko za najinima hrbtoma zakašlja Xoan.
"Ja, Xoan?"

Xoan

Dona moje ime izkašlja kot nekaj pokvarjenega. Nasmehnem se.
Zvišeno me pogleda, Qain zraven nje me le ošine.
Mislim, da ona trenutno ni ravno v položaju biti vzvišena. Morda misli, da ne vem, da je prodala svojo magijo.
Zdaj je nemočna.
"Kako gre?"
Ne odgovorita. Pa saj me ne zanima zares.
Neslišno se jima odmaknem. Vidim zemljince, ki se resno pogovarjajo s Saarjem. Kaj bi naredili, če bi vedeli, da je tudi on zdaj navaden slepec?
Art je s svojo družino.
Otrok duha, edina, ki še lahko Kraljestvo, kateremu pripada njena magija povrne nazaj v življenje. Tega ne smem dopustiti.
"Xoan?"
"Zdravo, Run," rečem in se mu odmaknem.
Najprej moram Art prepričati, da se vrne k ostankom kraljestva.
Nato jo moram napasti in zmagati.
Drugače bo prepozno in ostali duhovci bodo prišli iz svojih skrivališč. In vsi bodo vedeli resnico.
Vsi bodo vedeli, da so Veliki pravzaprav zlobneži v naši zgodbi. Da so junaki pravzaprav tisti, ki so uničili svet magije v njihova srca podtaknili seme sovraštva, ki je vzklilo v njih kot ogromno, starodavno drevo.
Tega ne smem dopustiti.