Elementarna kraljestva ✔

Sive oči in brezsrčnost

Art

Pred Rozevo hišo sem.
Pred Rozevo hišo.
Resnična je, vem, da je, stopila sem vanjo, pregledala vse sobe in nato prišla nazaj ven.
Zakaj sem tu? Je to le še ena preizkušnja - kajti morala bi biti - ali pa sem čudežno dobila še eno priložnost, priložnost da ... da kaj? Da znova zaživim normalno življenje, življenje brez magije, družine in Saarja?
Mar to hočem?

Skuhala sem si čaj in zdaj sedim na pragu ter strmim v gozd. Tistega dne sem se v njem izgubila ... bi bilo kaj drugače, če bi ostala doma? Bi bilo bolje ali slabše?
Toliko če - jev je tukaj. Če bi naredila to, ali tisto, vse bi bilo drugače. Verjetno. Mislim, naše odločitve nas pripeljejo do nekega rezultata, kajne?
Ne vem, res ne vem.
Nenadoma na mojo roko pade snežinka. Snežinka? Koliko časa sem bila v Ledenem kraljestvu? Ni moglo miniti toliko časa, morda ... mesec? Dva?
Je minilo več?
Roke se mi zatresejo in siva skodelica pade na tla, se razbije in črepinje poletijo na vse strani. Globoko vdihnem. Nato zaprem oči.
To je tako čudno.

Kdaj se je moje življenje tako zakompliciralo? Ampak kdaj se je ta zmešnjava pravzaprav začela? Ko smo 'začeli znova' ali že prej, takrat, ko je Isla ... umrla?
O bog, tiste sive oči. Še kar mi ne dajo miru.
Sive oči ...
Sive oči?
Nenadoma vem, kam moram.
Kaj moram narediti, da se vrnem nazaj k Saarju, k njegovim toplim rokam, poljubom in njemu.
Da bo vse spet prav.

Fina

"Če se premakneš, te bom ubil."
Prasec. Mar resno misli, da se ne bom rešila teh vrvi? Saj sem vendar ledenovka, kadar koli lahko zamrznem tega plamenovca.
S kotičkom očesa opazim Runa, ki rahlo prikima. Ve, videl je, kaj sem želela narediti.
Stisnem zobe, nato pa še pesti.
Tako lahko bi ga bilo ubiti.
Ni vredno, vidim Runa, kako nakaže z usti. Ni vredno ledenega srca.
"Ti prasec," zato samo zasikam in zareži se.
"Pomisli, ledenovka. Kdo je na boljšem? Jaz, ki sem le malo stran od Vrat našel dva ledenovca, ki jima je le z golo srečo uspelo pobegniti pastem, ki smo jih ponudili vdiralcem, ali ti, ki si prepuščena na milost in nemilost moji dobri volji? Pomisli, dragica."
Zarenčim, ko se zaheheta in odide iz temne kleti.
Prasec.
"Končno," olajšano zašepeta Run in se mi grenko nasmehne. "Imaš načrt?"
Če imam načrt? Seveda ga imam.
Vsi bodo videli. Vsi, ki mislijo, da sem mehka in šibka, premehkužna za delo  stražarja.
Nihče ne ve, česa vse sem zmožna.
Ledenega srca me ni strah, zato me ni strah uporabiti svojih moči.
Videli bodo. Videli bodo, da so me podcenjevali.
In še žal jim bo.

"Do zdaj veva za šest plamenovcev," začnem in si hkrati v mislih že predstavljam hlad, ki mi stisne srce in uniči plastične lisice.
"Ne verjamejo, da bova uporabila svoje moči. Poleg tega sem razmišljala," vstanem in uničim še Runove, "mislim, da ne vedo, da v sebi skrivamo še ogenj, oni pa led. Tako da jih lahko s tem presenetiva, kaj praviš?"
"Ali pa samo uporabiva orožje?"
Nemo mu iz rok vzamem bodalo in ga zavihtim.
"Ali pa tako," prikimam in z brco raztreščim vrata.

Kako naj rečem ... imam šibke in močne trenutke. Trenutke, ko se obnašam kot kakašna slepovka, in trenutke, ko sem prava in čistokrvna ledenovka.
Zdaj je eden od trenutkov, ko se zavedam, kdo sem.
Moja roka kar sama zabode plamenovca. Saj ne, da navijam za vojno ali kaj takšnega, ampak so naju ugrabili - dekle se mora braniti. In maščevati, če smo že pri tem.
"Bljek," slišim Runa in prikimam. Ja, je bljek, pazim, da ne stopim na lužo krvi.
Morda mi je malce žal - naredila sva pravi pokol - a oni so začeli.
Prav si naredila, me pomiri tihi glasek in z veseljem mu verjamem.
"Greva."
Obrneva se, ne spregledam sence gnusa in obžalovanja na njegovem obrazu.
Nismo brezsrčni.
Ali pač?
Kako zmeden človek sem.
Odprem vrata in se namrščim ob vročini, ki butne vame.
"Morda potrebujeva preobleko, kaj praviš?"
Prikimam in vrata zaprem.

Flame

Doni je uspelo pobegniti pobesneli vojski pošasti.
Vsaka čast.
Tudi izbrala je prava vrata in zdaj je že na naslednji preizkušnji, stoji v popolni temi, okoli nje pa so razporejene ostre bodice. Spotaknila se bo, zavila malce preveč na levo ali desno in njeno telo se bo napičilo na pasti.
Naj ji uspe.
Odvrnem oči in pogledam drugi zaslon. Na njem je Qain, on je zdaj že v tretji sobi. Ta je malce drugačna. Na videz je sicer nenevarna - mislim, saj je le soba, prazna in prav prijetno topla.
Nato pa se zaplete.
Nima vrat. Stene se ne dajo uničiti.
Umrl bo od lakote.
Zavzdihnem. Tega ne smem dopustiti, a kako naj mu pomagam, brez da bi On to videl?
Pri Art sem imela srečo. Rekla sem, da je mrtva, dala sem ji novo priložnost. Če bo pametna, si bo v slepovskem svetu stvarila novo življenje, tudi Vrata sem zaprla, zato se ne more vrniti.
A vedno obstajajo poti. In verjamem, da jih bo iskala tako dolgo, da bo na koncu vstopila v Ognjeno kraljestvo na najbolj dramatičem način.
S tem se bom ukvarjala pozneje.

"To so torej tisti slavni ledenovci, kaj? Ena je že umrla, drugega bo kmalu pobralo in tretja se ne bo uspela izogniti vsem pastem. Bravo, Flame, nisi me razočarala. Prejšnjič ti je spodletelo, tisti ledenovci ti niso želeli slediti sem. A te so dovolj slavni, zaletavi in neumni. Ko se bodo vsi odpravili na oni svet, boš šla na novo misijo ... morda Zemljino kraljestvo? Za zdaj pa jih kar opazuj, če bo kakšna nevšečnost, me pokliči."
Pa še kaj.
On odide iz nadzorne sobe in rahlo se nasmehnem. Tega o mrtvi Art sem se dobro spomnila, zdaj mi zaupa.
Kako sovražim te misije. Vsakič eno in isto, odidem v katero od kraljestev, jih zvabim sem, da lahko umrejo.
Sovražim ga.
Dobro, zbrati se moram. Pomagati moram tema dvema, s katerim naj začne ... joj!
"Dona! Ustavi se!"
Poskoči, a se pri tem nekako izogne še posebej debeli in nevidni bodici.
Izdihnem sapo, ki sem jo nevedno zadrževala.
Še malo, pa bi umrla.
"Flame? Si to ti?" Zmedeno se obrača vse okrog, ne vidi me. Seveda, če so pa kamere in zvočniki manjši od centimetra, pa še praktično nevidni.
"Jaz sem. Poslušaj, lahko te spravim na varno, a mi moraš zaupati."
"Le kako?" sikne in se jezno namršči. "Z njimi si."
Zavzdihmem.
"Nisem. No, sem, ampak ... glej, ni časa. Lahko ti pomagam, lahko pa molčim, a v tem primeru boš zagotovo umrla. Ja?"
Tišina.
"Prav."
Ne oklevam.
"Pojdi malce na desno, ne, manj, tako, zdaj pa naprej, samo korak, malce več ... ustavi se! Pa levo, tako, ja, ne, nazaj, desno ... še malo ... naprej, trije koraki, še enega manjšega ... pa levo ... desno ... tu si! Odpri vrata. Stopi naprej, a nikakor več kot nekaj centimetrov od praga. Jasno? Drugače te bo senzor zaznal in se boš morala sama znajti. Tega pa ne priporočam. Zdaj pa počakaj."
Stopim do velike omare, iz nje vzamem nekaj hrane, vodo in dodatno bodalo, jih postavim v škatlo in odnesem do velike sive plošče.
"Qain! Pošiljam ti hrano, da te ne bo pobralo. Najej se, vzami bodalo in se pripravi. Pomagala ti bom ven, a pred naslednjo preizkušnjo ne boš imel časa za pripravo ..."
Ne počakam na odgovor, pritisnem na gumbek in plošča se razmakne, da škatla pade naravnost skozi luknjo.
Qainu pristane naravnost v naročju.
"Ja, prišla je iz stropa. Zdaj pa se najej!"
Ne ugovarja.