Občutek

742 26 4
                                    

Zbudi me krik.
Sunkovito skočim pokonci - kdo je zakričal, kaj se dogaja?!
"Cian! Poglej, uspelo je!"
Resno?
Zavijem z očmi.
"Sara! Ne smeš me tako strašiti, norka!"
Zahihita se in me gladko ignorira.
Zavzdihnem.

"Saro bom jaz peljal v šolo, ni ti treba skrbeti."
Prikimam z odpritimi usti, ravno namreč prežvečim še zadnji grižljaj kosmičev, vstanem in se odpravim proti šoli.
Pot ni dolga, le nekaj sto metrov. Pohitim mimo svojih sošolcev, čeprav me opazijo in se začnejo smejati. V očeh me zapečejo solze.
Minila so tri leta. Morala bi se navaditi, morala bi se navaditi vsega tega zbadanja, bolečine, a se nisem, ne morem se. Vsakič znova zaboli.
Za trenutek se izgubim v svojem svetu, v svetu brez žalosti in nesramnih sošolcev ...

Hodila je čez temo, gosto in nenavadno, skoraj čutila jo je lahko, in bilo jo je strah, bila je namreč sama. Nato pa - rešitev! Svetla silhueta se je postavila pred njo, bil je moški, in to izredno privlačen.
"Moje visočanstvo, kralj me je poslal po vas, ste namreč izgubljena princesa."
Globoko je zajela sapo, tega ni mogla verjeti. Ona, pa princesa?
Sprejela je njegovo ponujeno dlan in letela sta stran, stran, stran ...

"Ej, Art! Vse v redu? Ženska! Haloooo!"
Kriknem.
"O bog, Isla! Zakaj me vsi tako strašite?"
"Če si pa izgledala tako ... pfffft ... smešno ... hahaha!"
"Zlobna si," zamomljam, a obe veva, da tega ne mislim resno. Ta visoka, prelepa svetlolaska je edina prijateljica, ki jo imam. Je veliko višja od mene, s slapom dolgih, zlatih, povsem ravnih las in z očmi kot nevihtno nebo. Ko priteče do mene se za njo obračajo glave,nevoščljive, ljubosumne, zaljubljene.
Če se že ozrejo za menoj, so jezne, vzvišene in nesramne.
"Pridi, dragica," zapoje in me zvleče v učilnico.

Stara učiteljica matematike, zaljubljena v številke, dolgočasno razlaga o kaj - pa - jaz - vem - čem. Isla zeha, tako kot skoraj vsi ostali, le tu pa tam se kateri predrami, si kaj zapiše in nazaj zakinka.
Jaz nisem ena od njih. Zavzeto strmim čez okno, samo nor morilec bi me pripravil do pozornosti.
Nemo nadaljujem svojo zgodbico, ignoriram čuden občutek, ki nenadoma vzklije v meni, občutek, ki me poskuša prisiliti v tek, v pobeg.

Ustavila sta se pred ogromni gradom, belim kot marmor. Pred vrati sta pristala, ko se je nenadoma ustavil in se obrnil k naši glavni junakinji.
"Vem, da sem le navaden stražar," je rekel in strmel naravnost v njene oči. Srce ji je začelo ponorelo biti.
"A moram ti povedati ... da ... da sem zaljubljen vate. Me sprejmeš?"
Ni odgovorila, samo vrgla se mu je okoli vratu in ga poljubila.

Nenadoma me zdrami krik enega od mojih sošolcev. Ko se obrnem, pa opazim učiteljico, ki leži na tleh, kri lije iz njene rane in vsi kričijo, kričijo, kričijo, nad njenim truplom pa stoji njen zamaskiran morilec in se zlobno reži.
Ironija.

Elementarna kraljestva ✔Where stories live. Discover now