Elementarna kraljestva ✔

Ja ali ne?

Dona

»Vedno ona, kaj?«
Skomigne z rameni. Art, Art, Art, ona tisto, ona uno! Me zamina, če se zaveda, kaj vse smo že naredili zanjo. Kaj vse je Saar naredil zanjo.
Zašklepetam z zobmi.
»Pa ne da si ljubosumna?«
Njegov glas je porogljiv. Kako sovražim, ko to počne.
»Jaz, pa ljubosumna? Beži no.«
Nisem ljubosumna. Mislim, ne morem biti, ta pritisk v prsih, to že ni to, kajne?
Vstanem se in Qainu pomagam na noge. »Greva naprej.«
Sledi mi.

Morajo biti nekje tukaj. Vrata. Če smo natančni, bi morala biti točno tukaj.
"Nisva se izgubila," rečem veliko odločneje, kot se zares počutim.
»Ničesar nisem rekel.«
Namrščim se. Ja, tukaj bi morala biti, ta skala označuje pravi prostor. Drugače je tukaj vse enako kot prej. Izsušena, mrtva zemlja, mah povsod. Slepo potipam zrak pred seboj. Ne, ne čutim jih. Ampak prisegla bi lahko ...
»Am, Dona? Mar bi morda morala biti tukaj?«
Navdušeno se obrnem – ko ugotovim, zakaj je zvenel tako zaskrbljeno.
»Prekleto.«
Noben od naju se ne premakne, mislim, da sva preveč pod šokom.
Trske, nekaj, kar so bila nekoč Vrata Zemljinega in Vetrovnega kraljestva, groteskno štrlijo izven zemlje, površno zakopane vanjo.
Nekdo jih je uničil. Nekdo je vedel, kaj bova poskušala, in nama je onemogočil pot.
Nekdo hoče, da ostaneva tukaj.
»Pripravi se,« zašepetam, čeprav ne bi rabila. Bodali sta že pripravljeni, ko naju napadejo postave.

To že niso ljudje.
To ne morejo biti ljudje.
To so pošasti. Se mi zdi.
Visoka, temna bitja, iz katere veje temna energija, želja po nasilju, vonj krvi in bes.
Zabodem enega, pa drugega, pa jih je preveč. Res jih je preveč, prav nemogoče ogromno, prihajajo in prihajajo. Nato pa me eden zbije na tla.
Ne zmedem se, ne smem se. Iz rok mi je zletelo bodalo – prekleto! Premočan je, ne morem se ga otresti! Ta pra –
»Dona!« zaškripam z zobmi, ko se komaj izognem njegovim krempljem. Ampak problem je, da stvor sploh nima oblike, ne prave, je le ... senca. Senca, ki me lahko ubije.
»Oh, dovolj te imam!«
Spremenim ga v led – hitro in učinkovito.
Dovolj jih imam. Ne bodo me ubili.
V meni naraste bes.
Tiho in mirno. Ne premaknem se. Samo stojim, z zaprtimi očmi, a čutim lahko led, pomešan z ognjem, ki izbruhneta v meni, energija, ki postane vse bolj in bolj nevzdržna, zaboli me, nato pa jo sputim na plano.
Tla pod menoj zaledenijo. A sledijo požrešni plameni ledeno modrega ognja, ki se nekako zmeša z ledom, da nastanejo ledeni plameni, ki stvore zaobjamejo, jih spremenijo v leden pepel.
Tla pod mojimi stopali hreščijo, pokajo, ko poberem bodalo, mirna in obvladana. Počutim se, kot da bi me nekaj zapustilo. Nekakšna ... teža, ki mi je ves čas po malem preprečevala dihanje.
Qain strmi v mene. Samo strmi, ne premakne se, niti pomežikne ne.
Pogledam ga z dvignjeno obrvjo.
»Še kar morava najti pot nazaj,« ga opomnem.
Hitro, skoraj prestrašeno prikima. Mar se me ... boji?
»Greva,« naročim in obrneva se, čeprav nobeden od naju ne ve, kam sploh greva, kaj bova naredila zdaj.
A ni me strah. To, kar sem naredila – to mi je dalo novo moč, drugačno moč. Na Akademiji so nas učili, da magije ne smemo uporabljati – za nobeno ceno.
A kaj, če so nas učili narobe?
Sonce ravno začne zahajati, ko za name ne ostane nič drugega kot ledeni pepel.

»Najti bi morala kakšno mesto, kjer bi bil zemljevid Vrat ali pa pomoč.«
Grdo ga pogledam. Mar je res rekel to, kar mislim da je?
»Ne, ne bi smela. To naju bi ubilo.«
»Kako si lahko tako prepričana?«
»Zakaj ne bi bila?«
S pogledom sledi mojim prstom, ki se približajo plamenom, pa odmaknejo, se spet približajo, jih malce pobožajo.
»Pa sem mislil, da ne maraš ognja.«
»Nisem ga,« priznam. »A zdaj je drugače.«
»Kako to misliš?«
»Ne bi razumel.«
Ne, ne bi. Ne razume. Ne razume, kako prijeten je pravzaprav ogenj. Ne vem, zakaj sem ga prej tako sovražila. To njegovo toploto, vročekrvnost, umirjenost, eksplozivnost. Kako hitro so se spremenili moji pogledi nanj. In vse samo zato, ker sem ga enkrat za spremembo uporabila.
»Očitno res ne.«
Grdo ga pogledam. To je povedal tako zaničljivo. Ampak še včeraj bi se strinjala z njim, seveda. Zdaj je drugače.
»Morda bi morala iti spat.«
Zvezde mežikajo na naju, ko prikima. Povem mu, da bom jaz stražila. Ne ugovarja.
Skorajda takoj zaspi.
Še kar je vroče, a vročina me zdaj ne moti tako zelo. Pravzaprav me skorajda ne. Kaj se je spremenilo v meni? Je ta sprememba dobra ali slaba?
Luna je neverjetno svetla. In na nebu ni niti oblačka.
Le kaj zdaj dela Fina? Kje sploh je? Mar je v redu?
Zavzdihnem. Tega, da me privlači isti spol, tega sem se vedno sramovala. To med nami, ledenovci, ni priljubljeno. Starši bi me izločili – še bolj, kot so me – širile bi se govorice, vsi po vrsti bi me sovražili. Če bi se s katero zapletla, bi to slej kot prej prišlo na ušesa tudi Voditeljem. Zaprli bi naju, verjetno.
»To ni pravočno,« zamomljam potiho, plameni me objemajo po nogi, češ, v redu je.
»Kot da si živ, ogenj,« rečem in povzpne se mi po nogi – ko nenadoma šine naprej, hitro kot puščica.
Kaj se dogaja?!
Sam nenadoma napade postavo, ki se izlušči iz senc, sam, kot živo bitje vname tistih nekaj zaplat suhe trave, da zdaj pokrajino osvetljuje ogenj, svetlejši od zvezd in lune.
Izgleda skoraj, kot da bi me poskušal zaščititi.
A nikdar ne doseže prišleka. Neka nevidna sila ga zaustavi – nato pa ponikne v zemljo.
»Kdo si?«
Moški, kateremu lahko vsak trenutek prerežem vrat, je shrljivo miren. S svojimi belimi očmi strmi vame, ponosno in samozavestno.
Čakajte – bele?!
 Eden od Velikih je.
»Oprostite moji zmoti,« rečem, še kar v šoku, in se spoštljivo odmaknem. Starec se mi nasmehne.
»Ni problema, otrok. Povej mi; bi rada zopet srečala svoje prijatelje?«
Vse kocine se mi postavijo pokonci.
Veliki nikdar ničesar ne naredijo zastonj.
»Mogoče,« se izmaknem direktenemu odgovoru. »Pa kaj, če bi?«
»Lahko pomagam.«
Nekaj je narobe. Nekaj je zelo narobe.
Kot prvo; Veliki nikdar ne pomagajo samo zaradi velikodušnosti.
Kot drugo; Veliki skorajda nikdar sploh ne pomagajo.
Kot tretje; ne zaupam mu.
»Lahko pomagam, Dona. Moja sestra, Katrina, je tvojemu prijatelju, Saarju, že pomagala.«
Oh, Saar, podpisal si pogodbo s hudičem.
»Kako pa to?«
Ne odgovori mi. Qain zasmrči in se obrne v spanju.
Stisnem pesti.
»Boš sprejela mojo pomoč?«
Ne.
Ja.
Ne vem.
Kaj naj naredim? Ne morem kar reči ne. A po drugi strani – mar bom res lahko plačala ceno? Kajti morala jo bom, ne glede na vse.
»Kakšno pomoč?«
»No, sem Goran. Moja specialnost je, zraven ognja, še teleportacija. Lahko vaju spravim do prijateljev v sekundi. Ne vem, kako bosta drugače našla pot do njih.«
Priznam. Ponudba me mika.
»Kakšna je cena?«
Nasmehne se. Pa ne prijazno. O, ne. To je zahrbten, preračunljiv pogled.
»Oh, nič takšnega,« reče in odsev lune se zasvetlika v njegovih očeh. »Samo del tebe.«
Namrščim se. Kaj?
»Kako to mislite?«
To je slabo, slabo, slabo!
»S tem mislim,« reče in dvigne kotiček ustnic. »Da želim imeti nekaj v tebi. Nekaj, kar je samo tvoje.«
Srce mi pospeši.
»Na primer?«
Nagne se k meni in mi zašepeta na uho: »tvojo magijo.«

Ne.
Ne.
Ne morem mu kar dati svoje magije.
To enostavno ne gre.
»Torej?«
Ne! Kriči glas v meni.
Ne!
Ja, mi šepeta glas v ušesu. Ja. Tako ali tako veš, da ima magija posledica. Brezsrčnost. Norost. Bolje ti bo brez nje. Da ne govorimo o tem, da želiš priti do njih. Kajti želiš, kajne? In ne gre le za to, da jih pogrešaš. O, ne. izgubljena si v svetu, počutiš se, da je usoda sveta na tvojih ramenih, usoda vajinih življenj. Nisi pripravljena na takšno odgovornost.
Ne ... ja ... kaj naj izberem?! Nočem dati magije, ampak je slaba zame, ima posledice, ki se jih vsi bojimo.
Ja.
Ne!
Ampak ...
»Bo bolelo?«
Zahahlja se. Stisnem pesti.
»Del tebe je, seveda bo bolelo. A ne tako zelo. Torej sprejmeš ponudbo?«
Ne. Ne smem narediti tega ...
»Ja.«
Kaj sem naredila?
Njegovi hladni prsti se dotaknejo moje še hladnejše roke.
Najprej ni nič. Nato pa začutim.
Bolečino, ki pa odmaknjena, kot da se ne bi dogajala meni. A postaja vse prisotnejša in pristnejša, ko imam občutek, da me nekaj pretrga na pol, nekaj odtrga moje bistvo, nekaj me-me- boli.
Boli.
Zakričim. Zakričim, kot nisem še nikdar.
Preveč boli.
Nekaj me trga in trga in trga, nekaj mi dušo ločuje od telesa, nekaj ... nekaj ...
»Dona!«
Padem v temo.