Elementarna kraljestva ✔

Magija

Flame

"Flame? Tu sem."
"Končno," olajšano rečem in spustim napravico - ki bi res potrebovala ime -* ter se obrnem k zaslonom.
Dona še kar stoji med vrati, upoštevala je moj nasvet, Qain pa si tudi tiho nekaj mrmra.
"Dobro," rečem v skupni zvočnik, "kmalu bosta prišla ven. Samo malo še ..."
V tistem trenutku se odprejo vrata.
Kriknem. O bog, mar me je On zasačil  ...
"Khm, Flame? Vse v redu?"
"Dragi," olajšano izdihnem in ga objamem. "Samo ti si."
"Samo jaz?"
"Saj veš, kaj mislim."
On le prikima, češ, razumem, in me nežno poljubi.
"Dobro," se nato obrne k Enji in Soraku - nasmehnem se jima - in reče: "saj že vesta, kaj morata narediti."
Prikimata in se obrneta.

Art

Niti kriknil ni.
Niti kriknil.
Tako hitro se je zgodilo. V enem trenutku je bil še živ, nato pa ... ga enostavno ni bilo več.
Morda si je zaslužil smrt. Ubil je Islo, mučil me je, a še kar je bil človek.
In kako je umrl ... zemlja ga je pogoltnila vase. Mar sem ... sem bila to jaz?
"Ti si zemljivka?"
Če sem ... ne, nisem, ledenovka sem, uporabila sem led. Ne morem biti ... kako mi je že rekel? Tista, Ki Ne Bi Smela Obstajati?
Kaj to sploh pomeni?
"Ne. Nisem zemljivka."
"Ampak ..."
"Nehajte! Nisem, dobro?! Jaz sem ..."
Art Lissan ... kajne?
Preveč vprašanj!
"Samo spustite me čez Vrata."
Stražarji se spogledajo in eden rahlo odkima.
"Žal ne ..."
"Zakaj?" Vprašam mirno, obvladano, čeprav v meni kar vre. Zakaj me samo ne spustijo mimo in pozabili bomo lahko, da se je to sploh zgodilo. Moj drugi dedek je v pismu rekel, da je moja odločitev, kaj mu bom oziroma ne bom naredila. In zdaj je mrtev, našla sem ga, ni ga več, zdaj pa moram priti - nekam. Kam sploh hočem?
O bog, preveč komplikacij. Najprej je bilo vse tako enostavno. Najti sem morala Ciana, Saro in Roza, zdaj pa se odločam med njimi, Saarjem in ... no, Rozu, kajti ko ga bom našla bom končno dobila odgovore.
Vsaj nekatere.
Dobro. Lepo po vrs ...
"Zakaj? Če imamo prav, si vendar hči plamenovca in ledenovke! Ena od njunih treh otrok! Zate podajajo kar veliko vsoto denarja ..."
Nope. Nope. Jaz se ne grem več od tega.
Ne. Grem. Se. Več.
"No, potem pa upam, da si niste že meli rok ob misli na denar, saj ga ne boste dobili."
Vsi hkrati me napadejo.
V meni se prebudi ... občutek, ki ga še nisem čutila. Zadovoljstvo, toplina, prežeta s kančkom besa, napolni me in obda z močjo.
Magija.
Nisem še čutila česa takšnega. Da, sem že zamrznila stvari, a tam je bil le hlad. Da, malce prej sem zemljo pripravila do sodelovanja, a sem bila pod šokom in nisem se zavedala, kaj počnem.
A zdaj se, ko počepnem in moji prsti zagrebejo po črni, mehki zemlji.
Pomagaj.
In mi, zopet se zatrese in razpoka, stražarji zakričijo in popadajo na tla.
Hvala, pomislim in zemlja se odzove, napolni me s samozavestjo in mirom.
Vstanem in stopim do Vrat, ignoriram jezne kletvice nekaterih stražarjev, ko odprem vrata Vetrovnega kraljestva in stopim vanje.
Ni teme, ni ničesar, le kratek občutek slabosti. Nato je že konec, sedim na tleh, momljam tih au in Fina ter Run me šokirano gledata, ko se vstanem, mlad moški rjavih las in oči presenečeno krikne in veter zavije okrog mene.
Najprej napadalno, zaščitniško, nato pa igrivo in veselo.
Run si prvi opomore, vsi, tudi jaz, smo še kar pod vplivom dogodkov, ko vpraša: "Art?"

Saar

Kričim. Kričim, a ne od bolečine. Kričim od strahu.
Ne vem, od kod se je vzel, a kar naenkrat me je postalo strah, grozljivo strah, in zdaj ga je preveč, zato kričim, ne morem dihati, ne morem razmišljati, stiska mi grlo.
Nato ga je konec. Kar naenkrat, izginil je tako hitro, kot je prišel.
A ostalo je nekaj drugega. Na levem zapestju mi je v kožo vžgan simbol; dva črna v-ja, eden vleče na rdečo, drugi na sivo.
"Tako," reče Katrina in glasno pogoltnem cmok, ki se mi ustvari v grlu.
"Tako. Pa je obred končan. Za nekaj trenutkov si podoživljal svoj najbolj osovražen občutek. In zdaj sva povezana. Ti je že žal za svoj odločitev?"
Njene oči se presenečeno razprejo, ko jo pogledam z gnusom in jezo, ki se zrcalijo v mojih očeh.
"Ne."

*ima kdo kakšno idejo za netelefon?