Spomini in Saar

134 15 4
                                    

Kdaj se je moje življenje tako spremenilo? Kdaj sem izgubila vse, ki so mi kaj pomenili?
Dogajajo se spremembe, ves čas. In moramo jih sprejeti, a včasih jih je za en dan, en teden, eno leto preveč. Potrebuješ čas.
Jaz ga nimam.
Nimam časa, da bi žalovala za najboljšo prijateljico in razmišljala, kdo sploh sem. Ali - kaj sem...
Če bi bilo po moje, bi jaz že zdavnaj zunaj iskala svojo družino. Naj se gre mraz solit! Moram jih najti.
A Saar, ali kako že je, očitno ne misli tako.
Zato me je, kratko malo, zaklenil.
Odlično.

Sedim na postelji in strmim v snežni metež, ki divja zunaj. Tesno sem zavita v odejo, a to ne odžene vsega mrazu.
Ko zaslišim odpiranje vrat, zavzdihnem in se uležem na posteljo. Prisluhnem pridešenemu pogovoru, a ne razločim besed.
Kmalu se odprejo vrata in vstopi Koana, visoka sedemnajstletnica sivih oči in skoraj belih las. Na pladnju nosi hrano in nejevoljno jo odloži na mizo. Ne premaknem se.
"Saar je rekel, da moraš jesti."
"Kaj je njegov problem? Zakaj me sploh drži živo?"
"Ne sprašuj mene," prhne ter me vzvišeno pogleda. Nagonsko se malce odmaknem. Njene oči me neprijazno prebadajo.
"Če bi bilo po moje, bi bila že zdavnaj mrtva. Slepovka si, pa še ne maram te."
"Kdaj poveš," zamomljam a me kljub temu sliši. V trenutku je nad mano in grobo me drži, da se ne morem premakniti.
"Srečo imaš, da te Saar ščiti."
"Zakaj? Ker si zaljubljena vanj?"
Ups. Napaka. Njene oči potemnijo in za trenutek se vprašam, če me bo ubila kar tukaj in zdaj - a na koncu se odmakne.
"Mala, ne se hecat z mano."
Nato odide in vrata za sabo zaklene.
Končno si upam zadihati.
V treh dneh, odkar me imajo zaprto tukaj, sem že spoznala celotno pisano druščino.
Ni jih veliko, na začetku sem mislila, da jih je več. Saar, Koana, njegova, hm, prijateljica (čeprav je jasno, da si želi biti več), nato pa še Run in Dona. Mislim, da sta še dva ali trije, a to so vsi.
Kolikor vem, se vsi poznajo, predvsem te štirje naj bi si bili blizu. Vsi so svetlooki in svetlolasi. Kaj pa vem, morda je to tukaj normalno.
Kolikor sem izbrala iz njihovih pogovorov, seveda takrat, ko jih slišim, so nekakšni... varuhi ali nekaj takšnega. Morda stražarji? No, njihova naloga je, da pazijo na Vrata - vhod v Ledeno kraljestvo. In, če se ne motim, je teh Vrat več. Ta, skozi katera sem prišla, je najtežje najti, zato so jih tudi prepustili najstnikom.
Čeprav so te najstniki nevarni. Res nevarni. In hitri so, res hitri, in močni. In če gre verjeti Saarovim besedam, imajo tudi moč, o kateri se mi ne sanja.
Na žalost.
Počasi se vstanem, v nogi mi še kar kljuva, in stopim do kosila. Vsaj hranijo me.
Hitro naredim nekaj grižljajev ter popijem vodo, čeprav je ledena. Brrr.
Dobro. Pa zdaj?
Zavzdihnem ter se uležem na posteljo, pokrijem z odejo in zaprem oči.
Zadnje čase je to še vse, kar delam. Spim in jem, medtem ko kdo ve, kaj se dogaja s mojo družino...

Takoj vem, da sanjam. No, je sanjam spoh prava beseda za nočne more?
Kajti ne morem se jih znebiti. Vsako noč je enako.
Stojim v učilnici in opazujem, kako ubijejo Islo in vse, ki sem jih poznala. Nato se morilec obrne k meni in vedno, vedno reče, pomisli, sploh ne vem več, isto:
Imam jo.

In nato sem drugje.
V Rozevi hiši. To pa je... spomin, mogoče.
Sedim za mizo. Mislim, da sem stara osem let. Igram se z koščkom ledu; podajam si ga z roke proti roki, dokler se cel ne stopi.
"Joj, Art!" Prestrašeno sem poskočila in žalostno pogledala svojega očeta.
Bil je visok in vse na njem je bilo toplo; njegove tople, rjave oči, njegovi razmršeni, temno rdeči lasje, malce temnejša polt. Bil je tako drugačen od mame. Nje sem se bolj bala, zato sem se skrila pod mizo, ko je vstopila.
Tudi ona je bila visoka, in koščena. Njene poteze obraza so bile bolj ostre, imela je svetlo polt, bledo blond lase in globoke, modre oči. Zavzdihnila je ter pobrisala vodo, medtem ko me je oče izvlekel izpod mize.
"Saj je v redu," me je potolažila mama in oče se ji je nasmehnil. Nato sta se objela.
In nisem mogla nehati strmeti vanju, ko sta, vsaj tako se je zdelo, zažarela. Bila sta kot dve polovici, ki sta zopet postali celota.

Sunkovito se zbudim, lasje se mi lepijo na čelo in pot kar lije iz mene. V glavi mi razbija in razbija in razbija.
"Au," zamomljam in se primem za glavo, iz oči se mi ulijejo solze.
Počasi bolečina izzveni in hitro nekajkrat pomežiknem.
Vsakič enako. Vsakič. Kaj se sploh dogaja?
Kaj se dogaja s temi... prebliski? In zakaj so se začeli ravno zdaj?
In zakaj me tako boli?
Glava, težka kot svinec, mi pade nazaj na vzglavnik.
Včasih se zavedam, da so sanje. Včasih se ne.
In takrat je bistveno huje.

Strmim v sončne žarke, ki sijejo na posteljino, mokro od mojih solz.
Počasi se premaknejo in me požgečajo po konicah mojih prstov. Ne premaknem se.
Umrli so. Vsi so v umrli. Se bodo sanje uresničile? Ne smejo se. Ne smejo... ne morem jih izgubiti, ne še njih...
Zahlipam in zvijem, zajočem in nato še močneje, tako močno, da ne morem več dihati.
Žalost je kot reka, ki pustoši po moji notranjosti. Bolečina me trga, strah mi stiska grlo in občutkov je preveč, preveč, da bi jih bila zmožna skrivati.
Nenadoma se vrata odprejo a se ne premaknem, enostavno nimam moči. Postava se mi približa, in ne potrudim se niti toliko, da bi pogledala, kdo je.
A nato sploh nimam izbire, saj mi je  mrzla roka pokrila usta, da bi zadušile stoke. A me le še bolj prestraši, kriknem in se je začnem otepati, a je premočna. Še močneje zajokam. Koga pa slepim?! Nisem močna, šibka sem! Ne morem več zdržati te bolečine, te neskončne žalosti!
Vrata padejo s tečajev, ko kot nevihta v sobo prileti besen Saar, iz konic prstov mu letijo iskre.

Saar

Ne vem, kaj me prej zbudi; pridušeni kriki ali občutek v prsih, mešanica strahu, jeze, zaskrbljenosti in nuje. A ko odprem oči, takoj vem, kdo kriči.
Art.
Ne oklevam, poganja me bes, ki se je kot tekoči ogenj začel pretakati po mojih žilah. Vstanem ter z enim udarcem uničim vrata, da padejo s tečajev. In ko jo zagledam, obstanem.
Nad Vilinko se sklanja Koana, prste ima sklenjene okoli njenega vratu.
V trenutku sem pri svoji najstarejši prijateljici. Brez, da bi dvakrat pomislil, jo vržem preko sobe.
"Posvaril sem te," zašepetam, moj glas drhti od besa.
"Nisi me poslušala. In zdaj boš plačala."

Art

Ko v sobo kot bog jeze vdre Saar, je prvo, kar začutim, olajšanje. V trenutku je pri Koani in grobo jo vrže preko sobe. Zahlastam za zrakom ter se pomaknem čim dlje od njiju. Čeprav bi najraje zaprla oči, pa me nekaj prisili, da gledam, kako Saar iz žepa potegne bodalo. V soncu se zasvetlika.
Nenadoma se zavem, da je tu še nekdo. V istem trenutku Run poskuša odvrniti Saara pred ubojem, a ga le odrine stran.
"Pusti Koano," poskusi Dona, a le odkima. Iz oči mu švigajo strele in postane mi jasno, zakaj si ga ne upajo napasti. Čeprav me ne ogroža, se zvijem sama vase in odmaknem čisto na rob postelje.
Prepričana sem, da bi bil zdaj zmožen česarkoli.
"Rekel sem, da pusti Art pri miru. Kaj od tega ne razumeš?!"
Zadrhtim. Če bi bila jaz na njenem mestu, bi zdaj že začela moledovati za življenje. Seveda, če me ne bi že pobralo od strahu. A ona se zasmeje in ga izzivalno pogleda.
"Mala je slepovka, Saar. Kdaj si se spustil tako nizko? Moral bi jo ubiti! Ti pa jo rediš in paziš nanjo kot prašiča za zakol!"
Davi jo. Ne vem, kdaj jo je pritisnil ob steno in jo začel ubijati. A zdaj jo, in prav čutim lahko valove besa, energijo zadržanih čustev, ki seva iz njega. Zdaj je prvič, da v Koaninih očeh opazim strah.
Skloni se k njememu ušesu in ji nekaj zašepeta.
Prebledi.
"Si še kar pogumna? Ali pa imaš dovolj?"
Nenadoma zakriči:
"Odgovori! Povej, Koana, jo še kar hočeš ubiti?!"
Pogleda me, njene oči me zmrznjejo na mestu. V prsih se mi začne širiti hlad, ki pa nima nič opraviti s temperaturo zraka.
"Vedno jo bom sovražila," zašepeta.
Vstanem, stečem in se mu obesim okoli vratu, še preden bi jo lahko zabodel naravnost v srce.
"Ne," zašepetam v njegovo uho.
"Ne ubij je."
Srce mi nori dolge sekunde, preden spusti bodalo, da zarožlja po tleh in me nežno objame. Noge mu ovijem okoli pasu, glavo naslonim na ramena.
Srce mi poskoči in nato umiri. Dihati začnem globje in počasneje.
Ne bo je ubil. Ne bo.
Vse bo dobro.
Nenadoma se nekaj zgodi.
Od tam, kjer se dotikava, se mi začne širiti toplota, napolni me z energijo in samozavestjo.
Konča se tako hitro, kot se je začelo, ko me postavi na tla, saj se oglasi piskanje. Alarm.
Ne premaknejo se takoj. Saar me še kar zaščitniško objema, ko se obrne k Doni in Runu.
"Dona, zapri in straži Koano, vseeno mi je, kam. Ostali grete z mano."
Prikimajo in pohitijo, Dona s kamnitim obrazom nekam odpelje Koano. Nato se obrne k meni.
"Na," reče ter mi poda bodalo. Počasi mu ga vzamem iz roke, kjer se dotakneva, ostane žgečkljiv občutek.
"Če te bo napadla - zabodi jo in steci. Našel te bom.
Pojdi v eno v spalnic, zakleni se in pred vrata postavi vse, kar boš lahko."
Prikimam in še zadnjič me pogleda, preden izgine.
Naredim, kot mi je naročil. Stopim v eno od sob, zaklenem vrata in pred njih postavim vse živo.
Nato se sesedem na posteljo, bodalo vrtim v roki.
Zaupam mu, pa čeprav ga ne poznam.
Je to... narobe?
V glavi se mi prikaže njegov nežen objem, skrben glas in toplota.
Ne. Ni.







Elementarna kraljestva ✔Where stories live. Discover now