vse?

59 12 10
                                    

Run

"Art," zašepeta Saar. Skupaj s Fino sedita na tleh in obema po licih tečejo solze.
"Art."
"Kaj se je zgodilo?" Vpraša Dona in ju zaskrbljeno - nisem vedel, da pozna to čustvo - pogleda. "Kaj je z Art?"
Mine nekaj trenutkov, da Fina odgovori.
"Xoan, šla je s Xoanom, šla sta ... stran."
"Torej nas je zapustila?"
Cian in Sara se ob teh besedah zdrsneta in Fina hitro nadaljuje:
"Ne, mislim da ni šla po svoji volji ... on ... uporabil je črno magijo ..."
"Kaj je naredil?"
Vsi me pogledajo, zdaj je namreč prvič, da sem spregovoril po tem, ko smo jaz, Dona, Cian, Qain in Sara stekli med drevesa. Zemljinci nas radovedno opazujejo iz nekajmetrske razdalje.
"Uporabil črno magijo," ponovi še enkrat.
Črno magijo lahko uporabiš le takrat, ko si tudi v svoji duši črn, zloben, nekateri pravijo, da si sin pekla.
Nenadoma Saar dvigne glavo.
"Art ne bi šla z njin prostovoljno," reče, nenavadno prepričan v svoje besede.
"Zakaj pa ne?"
"Ne bi šla, Dona," ponovi še enkrat in se zastrmi proti sončnemu zahodu - večer je že? -, jasno je, da je z mislimi nekje daleč, daleč stran.
"Ampak kako si lahko tako prepričan?"
"Xoan je bil eden od tistih, ki so jo imeli ujeto," nenadoma izbruhne.
Tišina.
Kako to ve? Se vprašam in ga radovedno pogledam. To bi lahko vedel samo, če bi ...
"Kaj se je zgodilo takrat, ko nihče ni vedel, kje si?"
Vem odgovor, še preden ga pove. Jasno je kot nebo brez oblačka; naredil je kupčijo s enim od Velikih.
"Jaz ..."
"Bil s s enim od Velikih, kajne?"
Ne odgovori.
"Saar," rečem, ne morem verjeti, da imam prav. Ne - lahko verjamem. In to je problem.
"Zakaj si to naredil?"
"Saj ni edini," reče nenadoma Dona in me resno pogleda.
"Kaj ..." začnem, preseneti me, da Qain ne izgleda šokiran.
"Kaj so vama vzeli?"
Saar naju ošine s pogledom in nato oba s Dono hkrati zašepetata:
"Magijo."

Art

Lahko čutim šepetanje jeznih duš, ki kot plima naraste globoko v meni, ko me Xoan pritisne ob tla. Ta kraj kar kriči od potlačene bolečine, kriči na pomoč, na odrešitev.
Zberi se!
Odrinem ga s sebe, da pade po tleh in skočim pokonci. Ne bo me ubil, ne sme! Ne zdaj, ko sem jih končno našla.
Razen Roza.
Xoan se znova postavi na noge, hitro, prehitro, nenadoma je zopet na meni in strmi v moje oči.
"Oprosti, ampak čas je, da umreš."
Ne morem se premikati. Počutim se podobno kot prej, ko me je ... kaj, hipnotiziral? Svojega telesa nimam pod nadzorom, čeprav še kar lahko razmišljam kot jaz.
Nenadoma se v njegovi dlani pojavi nož. Prisloni ga ob moj vrat in v ušesih slišim svoj lasten utrip.
Občutek imam, da kraj zadrži svojo sapo, ko lahko nenadoma govorim.
"Zakaj?"
Moj glas je drugačen, kot sem mislila, da bo. Je glasen, samozavesten, poln moči, čeprav sem v sebi nemočna.
"Zakaj? Ne bi smela obstajati," reče in pljune name. "Nihče od vas ne bi smel, ti pa še posebej. V sebi imaš duha, mala, dovolj, da bi ta kraj povrnila v življenje."
"Kaj?"
Ampak saj ta kraj je še živ, bi najraje rekla. Ni potrebno, da ga nekdo vrne v življenje. Le ... prebuditi ga je treba.
A molčim.
"Slišala si me," reče in rezilo pritisne ob mojo kožo, da začutim kratko, pekočo bolečino in curek krvi, ki mi spolzi po vratu.
Ne morem se premakniti. Prekleto, zakaj se ne morem premakniti?!
"in zato moraš umreti."
Z brezsrčnimi očmi počasi spolzi po moje telesu, vidim lahko užitek, ko se pripravi, da zareže v moj vrat ... življenje bo počasi izteklo iz mene, in jaz ne bom mogla narediti prav ničesar ...
"Počakaj!"
Rahlo se odmakne in za trenutek, za najkrajši trenutek bi mu morda lahko pobegnila. A nato je moja priložnost mimo, ko je mrzla kovina zopet prislonjena ob mojo vročično kožo.
"Mi lahko, preden umrem, vsaj pojasniš ... no, vse?"
Vidim, da omahuje. Srce mi bije tako na glas, da sem prepričana, da ga sliši. Nenadoma zavije veter in mrtve veje se glasno zazibajo.
"Vse?" Vpraša, tiho se skloni in me ugrizne v ušesno mečico.
Ogabno.
"Kaj bi rada vedela?" Vpraša in izdihne v moje lice.
"Vse."
Tiho se zasmeje - in nato potisne na tla.
Nevidna sila mi prepreči dihanje. Ne morem se premikati - niti ne poskušam.
Kako mu lahko pobegnem?
"Vse," ponovi in zavzdihne. "Pa poglejmo."

Elementarna kraljestva ✔Where stories live. Discover now